Mercatorjada

Neznana in verjetno »slamnata« družba iz Amerike Eatons Capital je ta teden bankam in Pivovarni Laško prekrižala načrte s prodajo Mercatorja, predsednik uprave NLB Božo Jašovič pa je zaradi spodletelega posla odstopil. Pravi, da je nasprotovanje države prodaji Mercatorja doživel kot nezaupnico; kot vmešavanje države v gospodarstvo.

S tem bo Jašovič verjetno postal heroj in mučenik v očeh tistega dela slovenske javnosti, ki verjame v čista ekonomska načela. Recimo v neke vrste učbeniško ekonomijo, kakršne se mladi ekonomisti učijo predvsem v prvem letniku: da je najboljša rešitev vedno tista, ki prihaja po najugodnejši ceni. V očeh kakšnega Hayeka je vse drugo plansko gospodarstvo, komunizem in vrnitev v napačno preteklost.

Sliši se lepo, celo prelepo, da v življenju res obstaja takšen preprost in za vse večne čase primeren in uporaben recept. Ni se treba spomniti na vse domnevno ekonomsko upravičene prodaje državnih podjetij, od SIJ-a do Splošne plovbe, ki so se ob pregledih računskega sodišča izkazale za skrajno negospodarne. Prav lani je državni zbor spremenil zakon o javnih naročilih tako, da je po novem mogoče izbrati tudi najboljšega ponudnika, ne glede na ponujeno ceno. Zato ker smo se v 20 letih tržnega gospodarstva naučili, da tisti z najugodnejšo ponudbo ni nujno najboljši.

Zgodba o Mercatorju potrjuje prav to. Del mlajših ekonomistov danes javnost prepričuje, da je prodaja Mercatorja Agrokorju najboljša poteza zato, ker je ponudba na papirju najboljša. Pravijo, da se politika ne bi smela vpletati v odločitve in da javnost ne bi smela iskati nacionalnega interesa. Pri čemer pozabljajo, da so v tem zosu pristali po sklenitvi najbolj transparentnega in ekonomsko najbolj upravičenega posla. Ki mu je javnost tedaj nasprotovala.

Argument o vmešavanju politike v gospodarstvo je v resnici zgolj eno od orožij, ki jih uporabljajo tekmeci pri varovanju svojega, posebnega interesa. A ta ni nujno tudi splošni interes. Verjetno ni dvoma, da je Agrokorjev prevzem Mercatorja dober za Pivovarno Laško, pa tudi za NLB in druge banke. Prav tako ni dvoma, da je ta posel slab za zaposlene v Mercatorju in za del slovenske živilske industrije. Ali, kot ponavlja minister Križanič, sledile bodo »velike negativne posledice za slovensko kmetijstvo, živilskopredelovalno industrijo, bančni trg, bruto domači proizvod in trg dela ter posledično za javnofinančni primanjkljaj«.

Koga naj torej žrtvujemo? Zaradi izvirnega, Janševega greha danes dobre rešitve v resnici ni. Ker prodaja največjega podjetja nikoli ni zgolj ekonomska odločitev, se mora politika odločiti, ali bo žrtvovala Mercator z več kot 10 tisoč zaposlenimi in še več odvisnimi delovnimi mesti ali pa Pivovarno Laško, kjer je zaposlenih 321 delavcev.