Kjer Paris ni bilo

Decembru primerno so minuli teden koncertno pobudo prevzeli plesni elektronski dogodki. Najprej je v četrtek v ljubljanski dvorani Stožice nastopila Paris Hilton, dan pozneje pa so na svoj račun prišli še vsi, ki jih bolj kot teater zanima glasba. V F-Clubu je svoj enciklopedični pregled elektronske plesne glasbe serviral spoštovani detroitski producent in didžej Mike Huckaby, klub K4 pa je gostil legendarnega elektronskega posebneža z zahodne obale Združenih držav, Setha Horvitza alias Sutekha.

Ker sta se njuna nastopa v dveh ljubljanskih klubih časovno prekrivala, so bili privrženci plesne glasbe postavljeni pred grenko dejstvo, da bodisi naredijo polovičarski kompromis in tečejo iz kluba v klub ali pa preprosto zamudijo eno od obeh legend. Sodeč po obisku se je večina raje odločila za Sutekha in gledano retrospektivno je verjetno storila prav. Čeprav je Huckaby (vsaj v prvi uri svojega seta) povsem upravičil svoj sloves, je bil tokrat Sutekh tisti, ki je z izjemno techno lekcijo predstavil elektronsko plesno glasbo v njeni najlepši podobi.

Huckaby je po pričakovanjih stavil na izbor žlahtnega, izbrušenega, v patino ovitega techna in housa, ki sta Detroit postavila na piedestal elektronskih glasbenih prestolnic. Mojstrsko je lovil ravnotežje med soulovsko senzibilnostjo in subtilno plesno intenzivnostjo, brez katerih podoba sodobne elektronske glasbe bržkone ne bi bila enaka. Premišljeno izbrani glasbi je pustil prosto pot in s čistim setom, brez vsakršnih nepotrebnih cirkuških pritiklin, očaral posvečeno elektronsko-plesno publiko.

Močnih simpatij do Detroita ni nikoli skrival niti Sutekh. In čeprav se je s svojo glasbo pogosto napajal v dediščini tamkajšnjih pionirjev, petkovega seta ni oblikoval po naukih starošolskega techna. Skozi prizmo njegovega širokega pregleda nad raznoterimi muzikami je bilo vnaprej sicer nemogoče napovedati, v katero smer ga bo odneslo tokrat, toda s svojim izborom futurističnega techna je verjetno presenetil vse. Hipnotično atmosfero in skozi neskončno repeticijo ukrojeni gruv je subtilno stopnjeval iz skladbe v skladbo, vsem dvomljivcem, ki smo nad sodobnim technom že skorajda obupali, pa vrnil vero v njegov nadaljnji razvoj.

Trije vsaj na površju sorodni dogodki so v razmislek ponudili očitno iztočnico: zakaj sta petkova gosta skupaj privabila približno petdesetkrat manj številno občinstvo kot rajanje v Stožicah? Zato ker v Štirki in F-Clubu ni bilo rdečih balonov, morja pisanih lučk in pingpongovsko poskakujočega Davida Guette? Morda zato, ker je bila verjetnost, da se v obeh kleteh pojavi Paris Hilton, neznatna? To slednje verjetno vendarle ne, saj je Sutekh v intervjuju pred nastopom namignil, da je gospodična v Ljubljano v resnici prišla zaradi njega. No, na njegovem nastopu je potem nismo videli, zato smo se lahko neobremenjeno ukvarjali le z glasbo in piljenjem plesnih obratov.