Pravi dedki Mrazi

V soboto zvečer, ko je bila v Velenju že trda tema, se je skupinica odraslih in otrok pripravljala na spust v podzemlje, ki je bilo nekoč rudnik, zdaj pa je del Muzeja premogovništva Slovenije. Obiskovalci so dobili površnike, čelade in zavitke s knapovsko malico, pomahali muzejski maskoti krtu Ligiju v slovo in se po pozdravu »Srečno!« odpeljali 157 metrov pod zemeljsko površje. Tam jih je čakala poldrugo uro dolga predstavitev tega, kako so lignit pridobivali nekoč in kako ga pridobivajo danes. Takšne predstavitve so zelo poučne, tokratna pa je bila sploh nekaj posebnega. Le nekaj metrov po vstopu v rudnik je obiskovalce presenetil nepričakovan gost – eden od naših treh decembrskih dobrotnikov, dedek Mraz.

Pred njimi se je pojavil z belo brado in belimi lasmi, ki jih je prekrivala siva kučma iz polšjega krzna. Odet je bil v bel plašč, obut v črne škornje, pri hoji pa se je opiral na palico. Čeprav je bil visokorasel, njegov glas pa globok, otrok ni prestrašil. Nasprotno, dovolili so mu, da jih je pobožal po glavi, potem pa jim je povedal, da je rudnik obiskal zato, ker ima z rudarji marsikaj skupnega, saj vsi zagovarjajo denimo solidarnost. Sam si želi tudi, da bi bili ljudje spoštljivi drug do drugega. Otroci so nato iz njegove dlani vzeli ponujene bombone, najstarejšemu v skupini, ki je bil že dedek, pa je pustil priboljšek za rudarje, tobak za žvečenje.

Dedek Mraz se je nato odpravil še do drugih obiskovalcev podzemnega muzeja. V eni od soban je presenetil deklico iz Mislinje, ki je s prijatelji za podolgovato mizo, na kateri sta bili čokoladna in sadna torta, praznovala deveti rojstni dan, in skupaj so zapeli Vse najboljše. Potem se je po labirintu podzemnih rovov prebil do skupine 20 odraslih, ki si je ravno privoščila postanek za malico v najgloblje ležeči jedilnici pri nas. »No, to pa je presenečenje,« je med odvijanjem zavitka s štručko kruha, klobaso in gorčico z nasmeškom do ušes pripomnil eden od njih. Dedek Mraz jim je položil na srce, naj vsakemu sosedu namenijo topel pogled, nato se je odpravil na površje, kjer ga je že čakalo 90 malčkov.

Dedek Mraz, ki smo ga spremljali po velenjskem podzemlju, je v zadnjih štirinajstih dneh obiskal že številne vrtce, šole in krajevne skupnosti v Šaleški dolini. Letošnjo karavano je začel 7. decembra na največjem velenjskem trgu, Titovem trgu, kamor se je pripeljal z vozom, po nagovoru pa je skupaj z otroki, palčki in snežinkami zaplesal okrog jelke velikanke. Tisto soboto je pred obiskom premogovnika, ki je njegov nepogrešljiv vsakoletni obred, nastopil v velenjskem kulturnem domu, kjer je skupaj z Medobčinsko zvezo prijateljev mladine Velenje obdaril predšolske otroke. A po vsakem od teh nastopov je odložil svoj plašč, kučmo in brado ter spet postal 74-letni Karl Drago Seme.

Drago velja za lokalno legendo, a ne le zato, ker je dedek Mraz. Začel je kot rudar, pozneje je bdel nad izobraževanjem strojnikov v premogovniku, bil je tudi vodja tamkajšnjega muzeja, danes pa je eden najaktivnejših upokojencev. V kostum dedka Mraza se je prvič oblekel pri 17 letih, zdaj pa svoje poslanstvo opravlja že 47 let, kar ga nedvomno uvršča med dedke Mraze z najdaljšim stažem pri nas. Čeprav je medtem tudi sam postal dedek sedmih vnukov, na katere je neizmerno ponosen, niti eno leto ni prekinil tradicije. Tudi takrat ne, ko je bil hudo bolan in so iz dneva v dan trepetali za njegovo zdravje. Zadnja leta so si delo razdelili z dvema mlajšima tovarišema in zdaj skupaj skrbijo za to, da dedek Mraz ne zaobide niti enega kotička Šaleške doline in da ne obišče le otrok, temveč tudi upokojence in ljudsko kuhinjo.

Breme ideologije

Drago je eden od številnih mož, ki se ob koncu leta po vsej Sloveniji preoblečejo v enega od treh decembrskih dobrotnikov. Vsi trije vsak po svoje nagovarjajo zlasti otroke, skupno pa jim je, da prinašajo darila. Lika Miklavža in Božička sta se razvila kot različici svetega Nikolaja; prvi je tesno povezan s katoliškimi verovanji, drugega pa je z rdeče-belo opravo leta 1931 »nadgradila« in za vedno zaznamovala multinacionalka Coca-Cola. Dedek Mraz je slovanska in pri nas že dolgo tudi slovenska posebnost. Kot je v novi knjigi Slovenija praznuje zapisal etnolog dr. Janez Bogataj, je sicer slovenski le po preobleki, ki mu jo je slikar Maksim Gaspari v petdesetih letih prejšnjega stoletja izbral na svojih slikah. Vse drugo naj bi bil »značilen konstrukt ruskega telesa« in »amerikanističnega paradnega nastopa«. A dejstvo je, da se je pri nas povsem udomačil.

Čeprav se zdi, da ga poznamo že od vekomaj, je našega dedka Mraza pred približno 60 leti »izumil« Centralni komite Zveze komunistov Slovenije. Ta je želel po vojni namesto tradicionalnega katoliškega praznovanja uvesti sekularno praznovanje prestopa v novo leto in leta 1948 so najprej predstavili praznovanje novoletne jelke, ki naj bi odraslim nalagalo »predvsem veliko nalogo, da najmlajše na najlepši način uvajajo v življenje našega socialističnega občestva«. Pozneje so postopno oblikovali še lik dedka Mraza. Sprva so razmišljali o Sneženem možu ali oči Triglavu, nazadnje pa so prevedli ime sovjetskega deda Moroza. Njegova slovenska različica je kljub vsemu bistveno prijaznejša. Dedek Mraz naj bi imel rad vse otroke, ne glede na njihov socialni status ali »pridnost«. Poleg tega naj bi v svojem košu vsem prinesel enaka darila.

Dedek Mraz je kmalu postal velik hit, k čemur so pripomogli zlasti pompozni sprevodi po mestnih jedrih. Prvega so pripravili v Ljubljani leta 1953 in šlo je za pravo parado, naslednja desetletja pa so sprevodi postajali vse skromnejši in po osamosvojitvi so jih želeli nekateri celo povsem odpraviti, češ da je dedek Mraz ostanek prejšnjega režima in s tem sporen. Kljub temu se je obdržal, deloma zato, ker je z leti izgubil večino svojega ideološkega naboja in je postal zgolj prijazen mož, deloma pa verjetno tudi zato, ker je s svojo socialistično (tudi socialno) naravnanostjo v očeh mnogih postal ideološko še najsprejemljivejši od vseh treh decembrskih dobrotnikov.

Družina dedka Mraza

To dokazujejo tudi pričevanja tistih, ki imajo dolgoletne izkušnje z nastopanjem v vlogi dedka Mraza. Rastko Tepina, kranjski gledališki igralec in lajnar, ki v vlogah vseh treh decembrskih mož nastopa že tri desetletja, najbolj pa ga poznamo kot dedka Mraza, pravi, da so bila prva leta po osamosvojitvi vabila za nastop Božička res številna, le na Primorskem so ostali takrat povsem zvesti dedku Mrazu. Pozneje so se k njemu vrnili tudi drugod po državi in danes je vabil za nastop v tej vlogi daleč največ.

Najbrž nikoli ne bo znano, koliko mož (in morda tudi kakšna dama) se je doslej že preizkusilo v vlogi dedka Mraza. Med tistimi, ki jim ga je uspelo upodobiti najpristneje, pa jih največ prihaja iz igralskih in lutkarskih poklicev. A vsem ta vloga ne leži. Rastko je doslej videl nastope številnih »kolegov«, takšnih z več ali manj talenta za igro, pa tudi takšnih z več ali manj smisla za delo z otroki. »Včasih naročniki, ki jim ni pomembna kakovost nastopa, dedka Mraza angažirajo kar prek študentskega servisa. A otroci hitro opazijo, s kom imajo opravka in ali je pristen ali ne,« je prepričan. Največji kompliment, ki ga je dobil sam, je bila potrditev, da je čisto pravi dedek Mraz. To je slišal že večkrat, najbolj pa mu je ostalo v spominu, kako je ta stavek ob njegovem obisku v nekem vrtcu sodelavki zašepetala ena od vzgojiteljic.

Rastko je pravzaprav vnuk dedka Mraza, saj je sivo kučmo in belo brado nosil že njegov ded, gledališki igralec in režiser Mirko Cegnar. »Sam v to pravljično bitje tudi zato nisem verjel prav dolgo. Videl sem ga, kako se je pripravljal na nastope, poleg tega sem začel že pri sedmih ali osmih letih v njegovem spremstvu nastopati tudi sam. Bil sem palček pomočnik in oblečen sem bil enako kot on, le da nisem imel brade,« se spomni. V odraslih letih je kot dedek Mraz prvič nastopil, ko sta s prijateljem nenapovedano obiskala dom za težavne mladostnike v Preddvoru. Lahko bi jima prepovedali vstop, a odločili so se drugače in mladi so bili navdušeni. Nekaj časa je nastopal le za prijatelje, potem je začel tudi »uradno« nastopati kot dedek Mraz.

Družinsko tradicijo danes nadaljuje sin Aljaž. V Londonu je študiral igro in o njem bomo gotovo še slišali, saj si ga bomo prihodnje leto med drugim lahko ogledali tudi v manjši vlogi negativca v novem filmu o Batmanu. Ob koncu leta pa si vedno vzame čas za domačega decembrskega dobrotnika. Kot pravi, bo tako tudi ostalo, saj ni le on tisti, ki s tem razveseljuje otroke, temveč tudi oni njega pogosto očarajo s svojim odzivom.

»Vsi potrebujemo toplo besedo in prijazen nasmeh, a marsikdo je prikrajšan zanju. Dedek Mraz pa ju lahko za kratek čas nameni vsakomur. Zato je tak car.«

Sprva je očeta spremljal »le« kot igralec, saj ljubiteljska gledališka skupina Kranjski komedijanti, katere člana sta, pred nastopi dedka Mraza vedno najprej postreže s predstavo za otroke. Potem je bilo po njihovih nastopih nenadoma toliko povpraševanja (tega je sedanja kriza sicer močno zdesetkala), da je moral kljub pomislekom v vlogo dedka Mraza vskočiti tudi sam. »Nisem bil prepričan, da bom zmogel. Dedek Mraz naj bi bil star, jaz pa sem imel nekaj čez 20 let. Ampak oče mi je takrat rekel, naj ne skrbim, ker je vse v energiji. Če imaš pravi pristop, lahko otroke začaraš ne glede na to, koliko si star. Poskusil sem in res mi je uspelo,« se spominja Aljaž. Navdih je črpal pri nastopih drugih dedkov Mrazov, nazadnje pa je oblikoval izvirni lik sodobnega dedka Mraza. Ta obvlada denimo najnovejše tehnologije, a si, da bi bil vendarle videti starejši, vseeno pomaga z ličili, očali in umetnim trebuhom. Zaradi teh dodatkov za to, da si nadene kostum, potrebuje malce več časa od očeta. A kot smo se prepričali v dnevni sobi Tepinovih, se oba iz vsakdanje oprave v dobrodušnega starčka preobrazita v le nekaj minutah.

Dedek Mraz v trenirki

Modernega dedka Mraza, ki zna uporabljati celo denimo Facebook, ima tudi slovenska prestolnica. Dedka Mraza, ki se pred koncem leta v sprevodu odpravi po središču Ljubljane, sicer pa nastopa po vrtcih, šolah in podjetjih ter v Mini teatru, upodablja direktor našega najmlajšega ljubljanskega gledališča Robert Waltl. Po poklicu je igralec in lutkar in kot dedek Mraz je prvič nastopil pri 23 letih. Danes, četrt stoletja pozneje, so mnogi prepričani, da v tej vlogi skoraj nima konkurence.

»Kam pa kam, deklica? In fantič?« je zadonelo, ko sva se s fotografom enega minulih dni pozno popoldne vzpenjala v prvo nadstropje Mini teatra. Sredi ozkih, zavitih stopnic naju je pričakal dedek Mraz v vsej svoji veličastni opravi, v mehkem umazano belem plašču oblikovalca Metoda Črešnarja, in v polhovki, za katero si je zataknil trak slovenske zastave. Že zdaj prepričljivo kodrasto brado bo konec decembra, ko bo nastopal na sprevodih na prostem, zamenjal za novo. Ta je izdelana iz pravih las, zanjo pa je odštel kar 4000 evrov. »To je zelo veliko, a če želiš ustvariti resnično pristen lik, moraš vanj tudi veliko investirati,« je dejal Robert, potem ko smo se skupaj spustili nazaj v pritličje. Šele ko smo sedli, so se pod dolgim plaščem prikazali obrisi njegovih nog, letos oblečenih v modro-zeleno-belo trenirko. Znak protesta proti nestrpnosti? »Absolutno,« je prikimal.

Medtem se je v gledališki dvorani končala lutkovna predstava, ki si jo je ogledalo 14 malčkov s starši, in Robert je moral na oder. Pozdravil je otroke in ti so mu povedali, da so v zadnjem letu tako zelo zrasli, ker so jedli juho, in da imajo radi tudi sladkarije, a si redno umivajo zobe. Skupaj so zapeli Bitenčevo pesmico o sivi kučmi in beli bradi, dedek Mraz pa je nato sam zapel še Ringa ringa raja v različici, v kateri »dedek Mraz nagaja«. Otroci so mu še povedali, da so bili pridni in da so pospravljali igračke. Le eden je priznal, da mu je Muca Copatarica odnesla copate. »In zdaj jih nosi? Na, pa že toliko jih ima,« se je nanjo malce pohudoval dedek Mraz. Potem je med otroke razdelil darila, ki jih je prispevala Poštna banka, zakupnica tokratne predstave, a vse leto jih je pod Triglavom kljub vsemu zavijal sam. »Triglav je največja gora!« je ob tem vzkliknil neki deček. »Tako je, in tam sem doma. Imam pa še dva vikenda, na Pohorju in pod Peco,« je odvrnil dedek Mraz. »To je pa skoraj, kot da bi rekel pica,« se je zasmejal neki drug fantek. Dedek Mraz je ob koncu nastopa, polnega besednih iger in spontanih dialogov, otrokom pomahal v slovo. Čez eno uro ga je čakal naslednji nastop za 40 otrok. Za lažjo primerjavo: dan prej je na več nastopih skupno obdaril 200 otrok.

Prijaznost in pozornost

Robertov nastop je na najboljši možen način pokazal, kaj je pravzaprav bistvo dedka Mraza. Otroci so bili, ko so drug za drugim prihajali po darila, kar malce zadržani do njega. To je, kot pravi razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek, razumljivo, saj ga najmlajši doživljajo kot podobo, ki jim ni znana, nekoliko večji malčki pa kot pravljično bitje. A ko jih je po obdarovanju še enkrat povabil na oder, da bi vsakemu poklonil še kakšen bombon, so vsi premagali strah in strahospoštovanje ter nemudoma odhiteli po ponujeno dobroto.

»Točno za to gre: en bombonček jim pomeni več kot vsako darilo. To se vsakič znova lepo vidi tudi pri sprevodih. A čeprav ne dobijo vedno bombona, so srečni že samo, da te vidijo. To velja celo za tiste, ki že vedo, kdo v resnici prinese darila, pa vztrajajo v tej igrici preprosto zato, ker se jo je tako lepo igrati,« ugotavlja Robert. Včasih otroci pri dedku Mrazu iščejo tudi varnost in tolažbo. Pred leti se je neki malček prižel k njemu in ni hotel domov, ker, kot mu je zaupal, oči tepe mamico. »Takšne situacije so redke, a kljub izkušnjam ne veš, kako odreagirati. Starši sedijo v dvorani, rdeči v obraz, sodelavci se le vljudno nasmihajo, ti pa razmišljaš, ali moraš poklicati socialno službo. Na koncu sem ga lahko potolažil le s tem, da bo boljše,« se z resnim obrazom spominja pretresljivega srečanja.

Tudi drugi možje, ki imajo dolgoletni staž pri upodabljanju dedka Mraza, opažajo podobno. Tisti, ki so se že kdaj srečali z dedkom Mrazom, ga v spominu niso ohranili toliko po darilih kot po pozornosti, ki jim jo je namenil. Denimo po stisku roke. Ali po tem, da jih je potrepljal po rami. Prav zato je tako zelo pomembno, da je dedek Mraz prijazen z vsemi in v vsakem trenutku. »Nastopi dedka Mraza so lahko zelo naporni. Ne pretiravam; če to delo opravljaš s srcem in ne misliš le na to, kam boš šel po nastopu na malico, je to lahko krvav posel. Pod kožuhom je neznosno vroče in pesem Siva kučma, bela brada ti gleda že iz ušes. Pa tudi, če si jo slišal že 15.800-krat, jo boš poslušal še enkrat in boš pri tem nasmejan in prijazen. Ta pozornost je namreč ključna. Vsi potrebujemo toplo besedo in prijazen nasmeh, a marsikdo je prikrajšan zanju. Dedek Mraz pa ju lahko za kratek čas nameni vsakomur. Zato je tak car,« je prepričan Rastko.

Najverjetneje je prav zato dedek Mraz tisti decembrski dobrotnik, ki se ga vedno znova razveselijo tudi odrasli. In to ne le decembra. Dragu se pogosto zgodi, da ga sredi Velenja nagovori kak znanec ali pa tudi neznanec, ki ve, da upodablja dedka Mraza, in ga kljub »civilu« prosi za objem ali prijazno besedo. Tudi odrasli se pač, medtem ko svet okrog njih obvladuje vsesplošna kriza, v družbi dedka Mraza vsaj za kratek čas počutijo domače, zadovoljno, srečno in varno.