Čeh zgolj po naključju

Bil je zanimiv in nekonvencionalen. Pisec in disident Vaclav Havel je bil tiste mrzle zime leta 1996 v svoji pisarni videti bolj kot naključni mimoidoči, kakor gost, in veliko manj kot predsednik Češke. Ker sem prihajala iz razdejane države, ki ji je vladal vedno mrki diktator, sem bila presenečena že takoj ob prihodu v predsedniško palačo na Hradčanih, saj sem se ob vstopu vanjo počutila, kakor bi vstopala v kako starinsko gledališče in ne v pomembno državno ustanovo. Ob pogledu na osamljenega dremavega vratarja, ki je »varoval« Havla, sem se spomnila ceremonialne pavlihovske garde, vseh tistih uniform, ki so dan in noč stražile hrvaškega predsednika Tuđmana. Vaclav Havel se očitno ni bal svojega ljudstva in tudi vloge češkega predsednika ni razumel kot božanskega poslanstva.

Ponosno mi je pokazal svojo sobo, ki jo je bil sam uredil, v njej pa so prevladovale police s knjigami. Manjši nered je pričal o njihovi pogosti rabi. Očarljivi 60-letnik je govoril tiho in umirjeno, o nekonvencionalnosti tega državnika pa je pričal tudi platnen hipijevski trakec na levem zapestju. Čeprav je izhajal iz ene najbogatejših čeških družin in čeprav je tudi sam postal del češke zgodovine, je bil sodoben državnik, ki mi je, obdan s knjigami in s cigareto med prsti, govoril o tegobah sodobnega časa – predvsem o nacionalizmu in medetnični nestrpnosti.

Havel je ljubil svobodo in spoštoval demokracijo, ni verjel v nacionalizem, ampak je narodno pripadnost štel samo za »eno od ravni naših številnih identitet«, prav tako pripadnost družini, cerkvi ali skupini prijateljev. Nevarnost je videl v povzdigovanju nacionalnosti nad vse druge identitete, bal se je etnično čistih držav, istovetenje z nacijo pa je označil za »cenen model« in trdil, da če hočeš biti samo Čeh, »ne potrebuješ nič drugega, niti pameti niti poštenja«. Dobro sem si zapomnila njegovo svarilo: »Če je najpomembneje to, da sem Čeh, in če vse počnem samo v imenu tega, potem to postane nacionalizem.« Ta pa je, tako je bil prepričan, vedno nevaren, ker spodbuja druge nacionalizme. Ljubil je Evropo kot skupnost različnih narodov in zavračal to, da bi v ideji nacionalne države videli nekega idealnega malika. »Ta ideja to ne sme postati,« mi je govoril, »posebej ne tukaj, v Srednji Evropi, kjer so narodi pomešani in kjer povsod živijo manjšine.«

Havel, tudi ko je postal predsednik, ni pozabil svoje boleče izkušnje političnega disidenta, zato je prezir do kritikov štel za kratkovidnost, v smeh ga je spravljal spomin na »notranjega sovražnika« in trdil je, da vsak človek v sebi nosi »sovražnika domovine«, vendar zgolj v obliki slabih človeških lastnosti.

Odlično je poznal razmere v razpadli nekdanji Jugoslaviji, pogosto je prihajal v Bosno in Hercegovino in po njegovem je bilo nemogoče ustvariti etnično čist zemljevid te države. Ni sprejemal nevarnega stališča mednarodne skupnosti, da gre v Bosni za »vojskujoče se strani«, ker se je s tem stališčem »legitimirala etnična razlaga spopadov in se je ustvarjal lažni vtis o lokalnem konfliktu prepirljivih narodov«. Nasprotno, zanj je bil to »spopad dveh načinov razumevanja sveta, civiliziranega, meščanskega sožitja, ki so ga gojili v Bosni, in nasilniškega etničnega fanatizma«. Zato je kritiziral mednarodno skupnost, ki je »vojskujoče se strani« želela pomiriti tako, da jim je ponujala »omikan kompromis«, v resnici pa nov zemljevid, s katerim naj bi opredelili ozemeljsko suverenost »vojskujočih se strani«. Imel je prav, kajti zaradi posledic takšne politike je Bosna še danes labilna država brez končne oblike.

Havel je ljubil svobodo in spoštoval demokracijo, ni verjel v nacionalizem, ampak je narodno pripadnost štel samo za »eno od ravni naših številnih identitet«, prav tako pripadnost družini, cerkvi ali skupini prijateljev. Nevarnost je videl v povzdigovanju nacionalnosti nad vse druge identitete, bal se je etnično čistih držav, istovetenje z nacijo pa je označil za »cenen model« in trdil, da če hočeš biti samo Čeh, »ne potrebuješ nič drugega, niti pameti niti poštenja«.

Posebej je Havel nasprotoval kakršni koli kolektivni krivdi in poudarjal osebno odgovornost politikov, ki so od nekdanjih okorelih komunistov čez noč prevzeli prapor nacionalizma, kakršno koli istovetenje srbskega ljudstva z zlom njegovih vodij pa je štel za žalitev tega ljudstva. Verjel je, da je »ravnodušnost do tistih, ki bi radi presekali krog sovraštva in nacionalizma, enaka izdaji, saj je zlo po naravi nalezljivo«.

Prav te dni se je dobro spomniti Havlovega prepričanja, da »ljudi določa njihova različnost« in da »nepriznavanje te različnosti vodi v nesrečo«.

»To, da sem Čeh,« mi je rekel, »je zgolj naključje. Lahko bi se rodil tudi kot Argentinec.« Ali kot Hrvat, Slovenec ...