Heni Erceg
-
15. 11. 2024 | Mladina 46 | Hrvaška Za naročnike
Komentar / Zaničevanje Palestine
Einat Lilian Dotan so na Katedri za judovske študije in raziskovanje holokavsta na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu pravkar podaljšali pogodbo. Zaposlena je kot lektorica za hebrejski jezik. Toda njeno ponovno imenovanje ni minilo mirno, kot je sicer v navadi v hrvaških akademskih krogih, saj so mu nekateri študenti FF ostro nasprotovali. Kdo je pravzaprav gospa Dotan? Ugledna lektorica in raziskovalka holokavsta ali kaj čisto drugega? To drugo, torej njen dejanski »znanstveni« življenjepis, je bilo mogoče prebrati na fakultetnih spletnih straneh, potem pa so sporne, a pravzaprav bistvene dele nemudoma umaknili, v želji prikriti, da je profesorica, ki na Katedri za judovske študije pripravlja celo vrsto kolegijev, pravzaprav veliko bolje kvalificirana za neko drugo delo, ki ima s humanističnimi vedami prav toliko zveze kot vojna, nacionalizem, etnično čiščenje …
-
30. 10. 2024 | Mladina 44 | Hrvaška
Po 33 letih so se spomnili, da bi na poslopju Banovine, v katerem je bilo do vojne poveljstvo vojaško-pomorskega območja jugoslovanske vojaške mornarice, danes pa je tam sedež splitske birokracije, postavili spominsko ploščo, na kateri bi pisalo: Saško Gešovski, Kavadarci, 31. 10. 1971–Split, 6. 5. 1991. Nesrečno preminil 6. 5. 1991.
-
18. 10. 2024 | Mladina 42 | Hrvaška
Stvar bi zdaj že morali vzeti v roke organi pregona in glede na resnost obtožb – dokazi tako ali tako ne štejejo – človeka strpati v zapor. Najprej je bil »samo« ruski igralec, sovražnik trpečega ukrajinskega naroda, zdaj mu Rusija financira že predsedniško kampanjo in jasno je, da gre za mafijski denar, saj je vse v Rusiji tako ali tako organizirani kriminal. Zato bi bilo treba Zorana Milanovića, hrvaškega predsednika, če ga že ni mogoče odstaviti, in ni ga mogoče, vsaj poslati v zapor in naj tam v miru proučuje Putinovo doktrino vojskovanja. Točno to bi, če bi lahko odločal sam, storil Milanovićev arhetipski sovražnik, premier Plenković, ki je popolnoma izgubil razsodnost, ker predsednik, vrhovni poveljnik Hrvaške vojske, nasprotuje temu, da bi Hrvate pošiljali na Natove vojaške misije, torej tudi na ozemlje Ukrajine.
-
4. 10. 2024 | Mladina 40 | Hrvaška
Ni samo domišljav fantič, nenehno lačen pozornosti, ki parlamentarni poslanki zabrusi, da se ji blede, novinarki pa prezirljivo navrže, da je pravi cukrček, in se skuša vedno znova izogniti odgovorom na vprašanja, ne, hrvaški premier zna biti tudi duhovit. Tako je osuplemu ljudstvu šegavo pojasnil, da bo ministrom, državnim sekretarjem, parlamentarnim poslancem in seveda sebi plače zvišal za »malenkostnih« 80 odstotkov, kar naj bi bil dober »način za izkoreninjenje korupcije«. Že zdaj kopica uradnikov prejema skoraj 5000 evrov plače, da ne bi še naprej kradli, milijon penzičev na Hrvaškem pa životari s približno 300 evri na mesec. Ker oni ne kradejo, ampak brskajo po zabojnikih za smeti. Kmalu po tem premierovem preventivnem posegu v koruptivno nrav hadezejevske države je v zaporu končalo nekaj pajdašev HDZ, med njimi večni župan ene od občin, ki je poleg drugega (visoki plači navkljub) kradel tudi kamen, in prvi človek Hrvaških cest, tip, ki je bil prav pri viru kriminalnega delovanja – gradnji cest in mostov. Zagotovili so si precejšnjo provizijo, sorodniki in prijatelji, vsi seveda člani stranke na oblasti, pa so dobivali nemajhne posle.
-
20. 9. 2024 | Mladina 38 | Hrvaška
Ugledni analitiki in analitičarke z desnega političnega pola imajo zanimivo navado, da se nasprotnikov režima lotevajo z »žaljivko«, da »ves čas pišejo isto besedilo«. Pod tem razumejo prekletstvo pomanjkanja hrvaštva, kar je nekaj takega kot manko življenjsko pomembnega organa ali – še huje – odsotnost najosnovnejše inteligence. Seveda ni težko ugotoviti, zakaj jih tako moti to ves čas isto besedilo, ki ga pišejo domnevni Jugoslovani – prav to naj bi se skrivalo v ozadju te žaljivke in je seveda znak za nevarnost – saj gre za hude frustracije teh dam in gospodov zaradi greha lastnega konvertitstva. Tisti, ki danes povsod okoli sebe vidijo vampirje jugoslovanstva, so bili namreč sami verniki komunizma, v varnem zavetju fakultetnih in drugih sinekur, kjer so preživeli celo vojne dni, nato pa so obrnili plašč po vetru, retuširali svoj življenjepis in postali zanosni nacionalistični bardi. Čeprav izhajajo iz odvratnih naci pozicij, imajo prav, ko nekaterim od nas očitajo pisanje vedno istega, kritičnega besedila, vendar pri tem zavestno zanemarjajo, da bi bilo v državi, ki že tri desetletja uveljavlja nacionalistično histerijo na robu nevarnih, fašističnih pojavov, kar je vrhunec doseglo z okrepitvijo vlade HDZ s profašističnim Domovinskim gibanjem, karkoli drugega laž in olepševanje.
-
6. 9. 2024 | Mladina 36 | Hrvaška
Za začetek malo zgodovine za boljši vpogled v sedanjost, ki se krčevito trudi za boljšo preteklost. V glavnem, davnega leta 1945 so si partizanske enote 8. dalmatinskega korpusa strahovito prizadevale, da bi zlomile nemškega okupatorja in ustaše in osvobodile Mostar v zahodni Hercegovini. Bitke so bile težke, ker sta ta del Bosne pred »rdečo pošastjo« poleg nemških fašistov branili tudi legionarska 369. bojna, imenovana Vražja, in 9. ustaško-domobranska divizija, lokalna milica, skupaj 15 tisoč dobro oboroženih vojakov. Vso vojno je bila tu močna ustaška trdnjava, iz katere so prišli tudi najhujši klavci v Neodvisni državi Hrvaški, sam Mostar pa je za svoj antifašizem plačal visoko ceno – 750 padlih borcev in 1517 žrtev fašističnega nasilja, kar pomeni, da vsak osmi meščan ni dočakal svobode. V Jugoslaviji so potem prav v Mostarju uredili Partizansko pokopališče, izjemno delo velikega arhitekta Bogdana Bogdanovića, amfiteater nad mestom, kjer »mrtvi in živi zrejo drug v drugega s praznim pogledom«, kakor je resignirano ugotavljal graditelj, ko se je s smrtjo Jugoslavije začelo redno skrunjenje pokopališča, ki je vse do danes izpostavljeno izživljanju takšne ali drugačne sodrge. Tamkajšnje hadezejevske oblasti to niti najmanj ne skrbi, čeprav je pokopališče uvrščeno na Unescov seznam kulturne dediščine.
-
23. 8. 2024 | Mladina 34 | Hrvaška
Odrasla sem z barkami. Imeli smo jih v družini, ribiške in batele, že zgodaj sem se naučila spoštovati morje, muhavost, s katero iz bonace v hipu preide v zloveščo hudo uro. S trajekti potujem že leta, prepoznam neizmerno utrujenost posadke v norem času turistične sezone, ko v enem samem dnevu do otokov prepelje več tisoč potnikov in avtomobilov. Od nekdaj pa je bil moja prva izbira eden in edini med njimi, in to kljub starosti, zarjavelosti, škripavosti – Lastovo, ki je leta plul na progi Split–Šolta. Kadar udari jugo ali se razdivja tramontana in do najbolj oddaljenega hrvaškega otoka Lastova ne more priti noben trajekt, se vse do danes ve, da se na pot odpravi Lastovo. Še pred desetimi leti so v skromnih barih na Jadrolinijinih trajektih delali ladijski natakarji in Maks z Lastova je kuhal najboljšo kavo. Potem so koncesije za te bifeje oddali raznim pridaničem in zdaj kava na trajektu stane skoraj štiri evre, poleg tega pa je ogabna.
-
9. 8. 2024 | Mladina 32 | Hrvaška
Prijatelj pravi, da bi na vseh grobiščih – in teh na Hrvaškem in v Srbiji res ne manjka – postavil napis: Politikom in psom dostop prepovedan! S tem o psih se ne strinjam, saj so plemenitejša bitja od politikov, ki te dni visokim temperaturam in možnosti možganske kapi navkljub lazijo po svojih državicah in se posvečajo tako imenovani kulturi spominjanja. Na mrtve. Svoje! Ki so jih pred milijonom let ubili pripadniki »nasprotne strani« in so še kako pomembni za nenehno politično manipuliranje in spreminjanje pietetnega spomina v profane politične točke. Sploh pa, kakšna kultura spominjanja na območju, kjer vojni zločinci še dandanes veselo hodijo naokrog – na Hrvaškem in v Srbiji – obsojene vojne mrhovinarje pa slavijo kot junake?
-
26. 7. 2024 | Mladina 30 | Hrvaška
Zaprl je botego »Hrvaška« in odrinil na letni dopust. Pred tem je premier ministrstva natrpal s tipi iz profašističnega Domovinskega gibanja, da imajo zdaj moč in denar na dosegu roke. Dosegli pa so tudi prepoved uvedbe študija spolov na filozofski fakulteti, češ da si ne želijo imeti »sina, ki bi se zjutraj zbudil kot moški, zvečer pa bi postal ženska«. Bedni premier je moral pred dopustom opraviti še strankarske volitve, in to v hudem strahu, da se mu bo položaj šefa HDZ izmaknil, ker ga bo premagal močni protikandidat Andrej Plenković. Tako se je premier Plenković pomeril s Plenkovićem, kot edini kandidat premagal samega sebe in spet postal predsednik HDZ. Po njegovih besedah je bil to demokratični proces, nikakor ne totalitaristična farsa, kakor trdijo zlobneži, čeprav so celo v Zvezi komunistov hlinili demokracijo in na partijske volitve pošiljali vsaj po dva kandidata, drugega tako za finto.
-
12. 7. 2024 | Mladina 28 | Hrvaška
Nedavno je med najhujšim vročinskim valom v Dalmaciji zmanjkalo elektrike. Panika je bila popolna. Kako bodo turisti pri tako visoki temperaturi zdržali brez klimatskih naprav, kaj narediti s fritezami, hladilniki, bankomati … koliko časa bo okvara trajala? Kakšno infrastrukturo vendar ima ta država? Vprašanja Hrvaškemu elektrogospodarstvu so se nizala, a odgovorov ni bilo, potem pa je neki modrec iz tega podjetja sporočil, da je napaka nastala na daljnovodu v Črni gori in da si tam na vse kriplje prizadevajo, da bi Dalmacija čim prej spet dobila elektriko. Kakšna Črna gora neki, so se začudeno spraševali »suvereni« Hrvati, mar nimamo lastnega energetskega sistema? In ko so klimatske naprave končno spet zabrnele, je postalo jasno, da Jugoslavija ni mrtva, da je Hrvaška vključena v energetski sistem, ki sega od Črne gore in vanj sodi tudi Bosna, zato Hrvati in Bosanci ostanejo brez elektrike, če se tam v Črni gori tako sprdne neki žici, jasno pa je postalo še, da hrvaška energetska suverenost ostane brez moči pri dotrajanih daljnovodih iz časov nekdanje Jugoslavije. A na srečo se strokovnjaki iz Hrvaške in Črne gore sporazumevajo v istem jeziku in so skupaj odpravili napako, popili pivo in se vrnili v blagodejno bližino klimatskih naprav.
-
28. 6. 2024 | Mladina 26 | Hrvaška
»Vesel sem, da sem danes tu. Zadnjič sem bil tu leta 1993, kot pripadnik HVO sem se boril v Mostarju, branil sem hrvaške interese, hrvaško državo in hrvaški narod. Znova bom, če bo treba, tudi politično storil vse, da bomo ubranili naše vrednote, vaše vrednote in obstoj hrvaškega naroda na teh ozemljih.« Je mar hrvaškemu obrambnemu ministru v glavo udarilo sonce in je zato blebetal takšne neumnosti ali je verjetneje, da je – ne ravno bogato obdarjen s pametjo – ponosno razkril resnico o tem, kar država Hrvaška vztrajno zanika – da se je hrvaška vojska borila v BiH? Tokrat je bila povod proslava ob obletnici operacije Junijske zore, med katero so »enote Hrvaškega obrambnega zbora junija 1992 osvobodile Mostar«.
-
14. 6. 2024 | Mladina 24 | Hrvaška
Ko je nedavno Marko Purišić, bolj znan kot Baby Lasagna, na evrovizijskem tekmovanju osvojil drugo mesto, so ga v Zagrebu pričakali kot zmagovalca Evrovizije. Na glavnem trgu se je zbrala vsa prestolnica, da bi pozdravila novega junaka. Mladi pevec, ki je za pot od letališča do mestnega središča v odprtem avtobusu potreboval več ur, je vešče skrival nelagodje. Med vožnjo je mahal zbranim, ki so, kot se je izrazila neka državljanka, »spet slavili pripadnost skupnosti«, na slavju pa se je nato prikazal sam premier, saj je za podžiganje populizma in kolektivnega zanosa treba izkoristiti vsako priložnost. Vodja ustašofilske koalicije je zmagoslavno razglasil, da mladeniču izroča 50 tisoč evrov, ker je s svojim nastopom »ogromno prispeval k promociji Hrvaške«. To je storil kar tako, s cesarskim ukazom, ne da bi se kdo vprašal, kako, zakaj, še posebej, ker ne gre za kak drobiž, ampak za znesek, s katerim bi bilo mogoče obnoviti katero od tistih hiš na Baniji, ki so se porušile med potresom že pred štirimi leti.
-
31. 5. 2024 | Mladina 22 | Hrvaška
Komentar / Žoganje z genocidom
Direktor Spominskega območja Jasenovac je nepreklicno odstopil. V Združenih narodih so sprejeli resolucijo o genocidu v Srebrenici. Parlament Črne gore se pripravlja na sprejetje resolucije o genocidu v Jasenovcu, kjer naj bi bilo ubitih 700 tisoč Srbov. In kako so ti dogodki medsebojno povezani? O, so, pa še kako, bratski narodi spet tekmujejo, namesto žoge pa si podajajo gnijoče človeške kosti. Direktor Jasenovca je odstopil, ker je neko državno telo, pa čeprav kvazizgodovinarsko, »ugotovilo«, da med oblastmi v NDH in nemškim okupatorjem ni bilo dogovora o preganjanju pripadnikov srbskega naroda na Hrvaškem leta 1941, v skladu s tem pa naj ne bi bilo niti genocida nad pretežno srbskim prebivalstvom v taborišču Jasenovac. Ampak je tam – v skladu z »znanstvenimi« trditvami – umrlo le nekaj sto ljudi, in to zaradi slabega zdravja.
-
17. 5. 2024 | Mladina 20 | Hrvaška
Da, zgodilo se je čisto po naključju, pa vendar se zdi tako simbolično – novo hrvaško vlado so končno skrpali skupaj ravno na dan zmage nad fašizmom, ki se zdaj sicer imenuje dan Evrope, da bi mladim rodovom čim učinkoviteje vsilili pozabo vseh žlahtnih tradicij antifašizma. Če pri tem upoštevamo, da je s koalicijo konservativne, desne HDZ in profašističnega Domovinskega gibanja nastala zveza, utemeljena na najskrajnejših protidemokratičnih izhodiščih, simbolika dneva antifašizma deluje še neizprosneje.
-
3. 5. 2024 | Mladina 18 | Hrvaška
Več kot milijon državljanov Hrvaške je glasovalo za desnico, preostale pa je to neizmerno presenetilo. Zakaj? Kot da levica ni že davno mrtva, predvsem zaradi samovoljnega oddaljevanja od svojih temeljnih idej, ki jih na tem mestu ne bomo naštevali, pa tudi zaradi nenehnega spogledovanja z nacionalističnimi prepričanji, za katera ima koncesijo izključno desnica. Sicer pa, mar si ni desnica v svoji najslabši izdaji prevlade zagotovila celo v tako imenovanih razvitih evropskih državah? Levica medtem lenobno dremucka na idejah liberalizma in zelenih politikah in takšna zadovoljno vstopa v koalicije s profašističnimi strankami.
-
19. 4. 2024 | Mladina 16 | Hrvaška
Je to mogoče? Da Hrvaška televizija, ta hemoroid nacionalistične oblasti, predvaja filmski spektakel Bitka na Neretvi, odo Titovim partizanom, ki so premagali močnejše fašiste? Film, ki ga po zrušenju Jugoslavije niso nikoli predvajali, se je Hrvatom prikazal kot eksplozivni prispevek k antifašizmu, ki že zdavnaj ne stanuje tu, in še s Titom na čelu ofenzive. Hm, da, to je ta, saj razumemo, klasična hrvaška malomeščanska civiliziranost, kajti film so pravzaprav priložnostno predvajali ob smrti režiserja Veljka Bulajića. Sicer bi ostal tam, kjer je bil vsa ta dolga leta, v bunkerju antifašističnih »smeti«. Potem pa se je na Titovo legendarno sporočilo iz filma – »Prozor mora pasti!« – te dni navezalo tisto: »Hiša cvetja mora pasti!« Začasni župan Beograda se je namreč odločil: če bo zmagal na volitvah, bo Broza takoj vrgel iz njegovega mavzoleja, ker da je bil Tito »velik zlikovec srbske zgodovine«, da je nedopustno, da počiva na elitnem Dedinju, kljub »vsemu zlu, ki ga je prizadejal srbskemu narodu, ko ga je ubijal v prvi svetovni vojni, potem pa več kot 35 let zatiral v kali na vsak mogoč način, nacionalno, politično, sociološko, kulturološko«.
-
5. 4. 2024 | Mladina 14 | Hrvaška
Tretja republika, tretja republika … hmm, kaj naj bi to bilo? Hrvatom se v oblačkih nad glavo prikažejo vprašaji vsakič, ko se predsednik države, neformalni kandidat socialdemokratov za premiera po morebitni zmagi na volitvah, začne repenčiti, da bodo njegovi vzpostavili tretjo republiko. Torej moramo pokukati v zgodovino in najti dve predhodni republiki, brez katerih, logično, tretje ne more biti. Vemo za poskus vzpostavitve prve republike v devetdesetih letih, ko se je njen predsednik Franjo Tuđman vrnil v srednji vek in oživil kralje, Zvonimirje, Trpimirje …, kardinale, fevdalce ter zacementiral ideologijo republike, s katero živimo še dandanes. Ideologijo krvi in zemlje, »republiko«, v kateri niso pomembni zakoni, ampak izpraznjenost nacionalne pripadnosti, identiteta, plemenska skupnost, in v kateri so despotsko vladali monarh in njegovih »200 premožnih družin«. Kilometre od vizije res publica, skupnosti enakopravnih državljanov.
-
22. 3. 2024 | Mladina 12 | Hrvaška
Samo 48 ur pred razpustitvijo sedanjega sklica parlamenta je pred tem »častivrednim« telesom prisegel novi državni tožilec, sklicujoč se na moralo in čast, ki ga bosta vodili pri opravljanju dolžnosti. Brezsramna predstava o človeku, znanem po prijateljevanju s številnimi kriminalci, ima dodatek – Turudić bo položaj zasedel šele čez dva meseca, ko se bo iztekel mandat sedanji državni tožilki. Tako ima Hrvaška zdaj dva generalna državna tožilca, enega »moralnega«, katerega naloga naj bi bila preprečiti, da bi kriminalna hobotnica lovke stegnila do samega premiera, in damo, ki ji raba možganov dela precejšnje težave.
-
8. 3. 2024 | Mladina 10 | Hrvaška
Komentar / Na smetišču zgodovine
Članov vladajoče stranke sploh ni vredno omenjati z imeni – razen če je malopridnost res v oči bijoča – saj je to škodljiva truma, ki jo povezujejo izključno korupcija, kriminal in volja do moči. Zato ni pomembno, ali gre za premiera ali katerega od ministrov, vsi po vrsti so »domoljubni« ničeti in vsi že v nizkem startu pred bližajočimi se volitvami. Kampanja že zdaj – z nadležno promocijo lažnih uspehov vlade v zadnjih osmih letih in vseprisotnostjo poblaznelega premiera – spominja na tisto, ki si jo je v devetdesetih letih omislil vodja avtokratskega režima na Hrvaškem, Franjo Tuđman. Ker Srbi niso več moteči, nasprotno, njihovi predstavniki so se udobno in precej brezsramno ugnezdili v vladajoči koaliciji, je med sovražnike Hrvaške mogoče uvrstiti samo še levoliberalno opozicijo in seveda medije.
-
Komentar / Biti ženska na Hrvaškem
Kako si lahko zagovornik človekovih pravic, hkrati pa si nad sodelavkami manjšinskega medija privoščiš mobing, ki gre tako daleč, da te nazadnje ostanejo celo brez službe? Čeprav so ta dekleta o tem mediju vedela veliko več od nasilnega šefa, ki o njem nima pojma, je pa zato vdan podrepnik tistega nad sabo, vplivnega politika, katerega naloga je prav skrb za pravice manjšin. Kako se ta lahko ukvarja z enakimi možnostmi žensk in moških in hkrati nekdanji partnerici in materi svojega otroka tega nenadoma odvzame, leta in leta manipulira in laže, da ga mati zlorablja, ker želi, da se uči in redno hodi v šolo? In jo vlači po sodiščih in centrih za socialno delo. S čim se proti takemu bolnemu početju lahko borijo takšne ženske? V instituciji, kjer jih ponižujejo in nato še odpustijo, je to boj brez upa zmage, ker v njej vlada neizprosna moška omerta, čeprav delovanje ustanove, ki skrbi za pravice manjšin, spodkopava na spolu utemeljen prezirljiv odnos nadrejenega do sodelavk, pa tudi do matere svojega otroka. Si lahko na sodišču izborijo pravico do spoštljivega odnosa na delovnem mestu in dosežejo, da bo nasilnež kaznovan? Eh, to so utvare, saj je edini znak, da je Hrvaška pravna država, ogorčenje spodobnih državljanov nad nedavno odločitvijo mogočnega predsednika vlade, da za prvega moža hrvaškega pravosodja – glavnega državnega odvetnika – imenuje človeka, o katerega integriteti pričajo zveze z mafijci in ministri te vlade, ki so se znašli za zapahi. Boriti se za svoje pravice v taki državi in biti žena in mati pomeni mučno in brezplodno zapravljati zdravje, denar in čas, saj je končna razsodba praviloma izrečena v korist moškega, šefa, ki izvaja mobing nad sodelavkami, ali očeta, ki materi – zaradi bolestnega sovraštva – jemlje otroka.
-
»Denar za nakup metle sem zaslužila sama. Tudi letim sama,« je nekoč davno rekla Dubravka Ugrešić, ena najboljših književnic s tega območja, javno preganjana kot »čarovnica«. In odletela na Nizozemsko, kjer je tudi umrla, do konca zvesta svojemu odporu do vsakršnega nacionalizma in ksenofobije. A zdi se, da je pred tem uspešno vzgojila nekaj mladih čarovnic, kakršna je na primer Lana Bastašić, katere knjige so prevedene v več kot 20 jezikov, njen roman Ujemi zajca pa je dobil nagrado Evropske unije.
-
Komentar / Urjenje v demokraciji
Z brezobzirnim cinizmom nedotakljivega narcisa, ki mu je dovoljeno vse, se je spustil še korak niže, a v resnici je bil to korak, pri katerem ga je vodil neizmeren strah. Hrvaški premier se je hotel zaščititi in je za to brez zadržkov uporabil ženske; v ospredje je postavil domnevno skrb za ženske, ki jih pretepajo in pobijajo partnerji, in si zamislil zakon o femicidu, nato pa ga povezal s še enim zakonom in oba v svežnju poslal v parlament, češ vzemi ali pusti. Ta drugi zakon, strahopetno zapakiran skupaj s pomembnim zakonom o femicidu, vsebuje zakonska določila o ukrepanju zoper prinašalce slabih novic, tako imenovane žvižgače, posredno pa tudi zoper novinarje, ki se drznejo objaviti ugotovitve o korupciji in kriminalu, pri katerih glavno vlogo igrajo ministri, tajniki in najrazličnejši birokrati vladajoče stranke.
-
Komentar / Zvodniki v službi sistema
Marsikdo med nami je doživel nekaj podobnega, nekateri so privolili, drugi niso, nekateri so bili celo prepričani, da je to, da postaneš ovaduh tajne policije in ji nosiš na nos govorice o sodelavcih, stvar domoljubja in ljubezni do Jugoslavije, Hrvaške, ni pomembno.
-
29. 12. 2023 | Mladina 52 | Hrvaška
Prvi se je v gluhi noči skozi gozd priplazil do bližnje farme goveda. Dobro, nikjer nikogar, si je mislil, le na kamero pri vhodu ni računal. In ta ga je posnela.
-
15. 12. 2023 | Mladina 50 | Hrvaška
Komentar / Na vzhodu nič novega
S televizijskih zaslonov v nas spet dan za dnem zrejo velike, preplašene otroške oči. Matere sedijo v avtomobilih, prav tako preplašene, vendar trdno odločene, da bodo otroke odpeljale na varno, ta domnevno varni kraj pa bo kako begunsko taborišče, ki bo kmalu vzniknilo tam, poleg množice drugih, ki že stojijo na Bližnjem vzhodu. »Ne skrivam atomske bombe in moj sin ni terorist, pa vendar so mi porušili hišo,« so besede obupane – če uporabimo brezdušno politično izrazje – nepomembne postranske žrtve, ene od številnih, ki so v Libanonu izgubile življenje ali lastnino v zgolj nekaj dneh brezumnega izraelskega napada na to državo, s katerim naj bi libanonski Hezbolah prisilili k izpustitvi dveh zajetih izraelskih vojakov.
-
1. 12. 2023 | Mladina 48 | Hrvaška
Če bi danes potegnili črto pod tistim, kar imenujemo kultura spominjanja, kakšen bi bil rezultat? Trideset let po vojni se prizadevanja najrazličnejših organizacij, ki se še vedno vztrajno trudijo implementirati kulturo spominjanja v glave pripadnikov tukajšnjih plemen, kažejo kot popolna utvara, kot poraz v bitki z nacionalisti, ki vladajo Hrvaški in Srbiji in ki jim nenehno spodbujanje žrtvoslovja pri lastnem narodu in zanikanje žrtev pri drugem sploh omogočata vztrajanje na oblasti. Na Hrvaškem je komajda prisotna najnižja stopnja strpnosti do peščice državljanov srbske narodnosti, pa še to le, če so ti tihi in neopazni, če so politično angažirani, se morajo sprijazniti z enakim sovraštvom kot v devetdesetih letih, saj je to danes uspešno vsajeno v zavest generacij, ki z vojno nimajo nikakršne zveze.
-
17. 11. 2023 | Mladina 46 | Hrvaška
Večinoma radi mislimo, da so rasisti, fašisti manj izobraženi ljudje z družbenega obrobja, na katere se ni vredno ozirati preprosto zato, ker so zgolj žolčna manjšina, družba v celoti pa je na srečo zdrava. A od časa do časa kako doživetje oziroma vsakdanja stvarnost to mnenje postavi na laž in dojamemo, da je gojišče zla in nestrpnosti – danes do migrantov, včeraj do Srbov ali Judov – prav osrednji, kultivirani in izobraženi del Hrvaške, ki ga spodbuja ali njegovo početje dopušča vrh politične oblasti s tem, da odpor do tiste peščice preostalih Srbov ohranja do danes. Njegove grobe izraze vidimo celo v najvišjem državnem telesu – parlamentu. V njem se desničarski podleži spravljajo na tiste tri predstavnike srbske manjšine in jih vztrajno razglašajo za teroriste, s katerimi vladajoča stranka sklepa koalicijo, kar je hkrati njihov edini resni očitek HDZ. Intelektualni zastavonoše te skupine, profesorji na fakultetah, vzgojitelji mladih, si v osrednjih oddajah na HTV – tej zastrupljeni propagandni izpostavi vladajoče stranke – privoščijo gnusne rasistične napade na migrante, od katerih jih veliko živi in dela na Hrvaškem, a so še naprej moteči dejavnik, teroristi, polljudje, ki kazijo podobo supremacijske belske Hrvaške.
-
3. 11. 2023 | Mladina 44 | Hrvaška
Tako je bilo pred 30 leti in še danes ni nič drugače. V vsaki razpravi, v vsaki polemiki, v kateri beseda nanese na zločine hrvaške vojske nad srbskimi civilisti med vojno v devetdesetih letih, je treba takoj dodati, kot bi uporabili dežurno mantro: seveda se ve, kdo je začel, kdo je bil napadalec, to sta bila srbski režim in prosrbska JLA. Hočem reči, da je bilo od nekdaj priročno – in je še vedno – izbrati stran, stran domovine, pa čeprav so bili njeni voditelji in njihovi izvršitelji na terenu odgovorni za vojne zločine nad srbskim prebivalstvom in navsezadnje za množični pregon teh ljudi. A kakopak so bili za to krivi sami. Tudi propagandna vojna je naredila svoje in nič drugače ni v vojnah, ki pravkar potekajo. Ko sem bila vojna poročevalka v Dubrovniku, sem menda »dobro vedela«, da mesto ne gori zaradi srbskih granat, ampak ker so Dubrovničani sami zažigali avtomobilske pnevmatike, plamene, ki so jih požirali, pa smo nato snemali in »lažne« posnetke pošiljali v svet. Težko je bilo ostati neodvisen v zapeljivi propagandni vojni med Hrvaško in Srbijo, status žrtve je nenavadno privlačen in tu ni prostora za razum, kaj šele za sočutje ob trpljenju na drugi, sovražnikovi strani. Temu so nasedli številni intelektualci z območja nekdanje Jugoslavije.
-
20. 10. 2023 | Mladina 42 | Hrvaška
Komentar / Na pokopališču pameti
Gospa živi na Nizozemskem, verjetno že od vojnih devetdesetih let, ko je pred prihodom hrvaške vojske veliko ljudi pobegnilo iz krajev, kjer so se rodili. Tam v vasi Poljica blizu Zadra pa je ostala grobnica, v kateri počivajo člani njene rodbine in pokojni soprog in za katero je gotovo mastno plačala, saj na Hrvaškem niti umreti ni poceni. Za grob je treba odšteti skoraj toliko, kot je vredna četrtina stanovanja, do njega pa prideš samo, če že leta vnaprej rezerviraš mesto pokopa. Hočem reči, da so grobovi zasebna lastnina – to vem iz prve roke, saj sem ga tudi sama podedovala po smrti staršev – in v zakonu ni nikakršnih določil o tem, kaj se sme vklesati na nagrobnik in kaj ne, zato se tu in tam še vedno najde kak grob s peterokrako zvezdo, tem osovraženim simbolom, pod katerim počiva kak prav tako osovražen antifašist.
-
6. 10. 2023 | Mladina 40 | Hrvaška
Komentar / Nesmiselnosti navkljub
Sosedje naju pogosto sprašujejo, zakaj na vrtu pred hišo na otoku nimava bazena, čeprav je hiša od morja oddaljena samo 20 metrov. Spogledava se, nekaj zamomljava, kot da se opravičujeva, ni nama do šmentanega bazena, najtehtnejši razlog pa je – mesto, kamor naj bi umestili nesojeno mlako, zaseda pomemben družinski član, ljubljena Issa, labradorka, pokopana tam, kjer je najraje ležala. Na njen grobek sedeva in se je spominjava … Soprog prezgodaj umrle znane igralke se je odločil svojo Miro upepeliti in pepel raztresti na krajih, ki jih je imela najraje. Tako sem dobila malo prahu, v katerega se je povrnila, in ga raztrosila po zalivu na otoku, kjer sva skupaj plavali. Zdaj bo Mira za vedno z mano in z njo se lahko »pogovarjam« vsakič, ko plavam po zalivu.
