Konec cerkvene tranzicije

Na začetku tranzicije se je cerkev okrepila z denacionalizacijo. Dobila je gozdove in nepremičnine v naravi, pa še odškodnine po vrhu. Nato je cerkev vstopila v bančništvo in finančno posredništvo. Dobila je banko, posredniško-investicijske družbe, svetovalne agencije. Potem se je cerkev gospodarsko okrepila z lastninjenjem nekdanje družbene lastnine. Dobila je deleže v kemični industriji, usnjarstvu, založništvu.

Nazadnje je zaradi poprave krivic, ki jih je doživljala v prejšnji ureditvi, zgradila še svoj telekomunikacijski kompleks s pornografskim kanalom. A potem je balonček počil. Pričakovano. Ali kot je Pavel rekel svojemu učencu Timoteju: »Korenina vsega zla je pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin.« (1 Tim 6,10)

Na začetku te križeve poti, poti finančnega bankrota, odgovorni duhovni voditelji Pavlovega pisma niso imeli v mislih. Mirko Kraševec, bivši cerkveni ekonom in tisti, ki je bil odgovoren za konkretne poteze, je poskušal pomoč najti pri politikih, v javnosti pa je poudarjal, da so se zadolževali »za skupno dobro, za ljudi ...«. Bivši, ravno tako upokojeni mariborski nadškof Franc Kramberger tudi ni želel nič slišati o krivdi. Ponavljal je, da niti kritik na račun svojega dela ni dobival, ravno nasprotno. Ob polomu je v pismih prejemal »izraze solidarnosti, na primer od vseh sosednjih škofov, od Gradca, Celovca, pa kardinal Rode je pisal ...«. Ljubljanski nadškof, metropolit Anton Stres pa je menil, da bi morala cerkvenim holdingom pomagati država, »na primer z reprogrami posojil«.

Nato so čakali na boga. Na mesijo. Prišli so ugledni tuji finančni svetovalci z reševalnim svežnjem, posebni odposlanci iz Vatikana. A »polom biblijskih razsežnosti«, kot ga je na začetku leta opisal italijanski novinar v L’Espressu, se nikakor ni mogel končati drugače kot z – bankrotom. Namesto čudežnega rešitelja je prišla stečajna upraviteljica Alenka Gril in cerkveno finančno hobotnico konec leta pognala v stečaj. Poleg vernikov, ki so izgubili svoje premoženje v holdingih, je breme finančno-moralnega zloma mariborske nadškofije nazadnje padlo na državno banko NLB. Od vseh upnikov je prav NLB s skoraj stomilijonsko luknjo ostala najbolj prizadeta.

Pričakovano se RKC v drugi polovici leta ni več izrekala o gospodarskih vprašnjih. Raje se je vrnila k vprašanju komunizma in totalitarizma. Nepotrjeni zakon o verskih skupnostih, ki bi RKC prinesel manj državnega denarja, naj bi bil »retrogradni proces v smeri totalitarnega delovanja države«, je dejal Stres na študijskih dnevih Draga 2011.

Kaj pa dokapitalizacija NLB? O tem vprašanju je spregovorila NSi, ki jo je cerkev na parlamentarnih volitvah podprla. NSi se je odločno uprla »davkoplačevalski sanaciji« NLB, naj si »NLB sama na trgu poišče sredstva za normalno poslovanje in njen razvoj«, je sporočila ta stranka. In dodala, da so davkoplačevalce vse dosedanje sanacije te največje slovenske državne banke stale že milijone, celo milijardo, pa »kazensko ali odškodninsko ni odgovarjal še nobeden izmed naših bankirjev ... in z njimi povezanih političnih gospodarstvenikov«.

»Mislim, da nihče ni veroval v cerkev kot dobrega gospodarja.«
Mariborski nadškof Marjan Turnšek, v Večerovi prilogi V soboto, o temeljih verovanja