Prvi slovenski vodnik po Trstu in okolici

Malokdo res ve zakaj je Trst tako poseben

"Kako lep je Trst, ako ga gledaš s spočitim, jasnim očesom, z neskaljeno tišino v duši, z neranjeno dušo!" je pisal Srečko Kosovel. Oko, ki je gledalo na Trst v zadnjih desetletjih, ni bilo jasno in tudi duša že zdavnaj ni več neranjena. Narobe bi bilo misliti, da lahko tako številni in tako različni ljudje, ki se pretakajo skozi Trst, mesto vidijo in spoznavajo na enak način. Nihče se temu več ne čudi, marsikdo pa misli, da je prišla doba, ko je treba to spremeniti.

Od Kosovelove poezije do dogodkov, ki jih opisuje Boris Pahor, je dolga pot vodila k času, v katerem je nastala knjiga Kako lep je Trst. Prvi slovenski vodnik po Trstu in okolici. Malokdo res ve zakaj je Trst tako poseben. Zaradi dolge zgodovine, v kateri se prepletajo kulture, religije, jeziki, barve in identitete, bi lahko bil pravi odgovor, vendar je ta plat mesta večinoma zakrita in neizpostavljena. Pozabili smo na dušo mesta, ki je tako stara, da se je spominjajo le še najstarejši. Ali pa tisti, kot sta Poljanka Dolhar in Erika Bezin, ki mesto poznata dovolj dobro, da vidita čez pročelja stavb v njegovo dušo in o njej napišeta knjigo.

Kako lep je Trst, ki je izšla maja pri Založništvu tržaškega tiska in pred kratkim doživela ponatis in dopolnitev, je zapolnila veliko vrzel, ki so jih pustili dosedanji vodniki po Trstu. Kot opozarja novinar Carlo Muscatello, ki je o knjigi govoril na petkovi predstavitvi knjige, je zato, da razumemo bistvo dela dovolj, da pogledamo platnico. Na sliki mlad par bere Primorski dnevnik. Za njima vidimo obrise piazze Unità d'Italia, trga zedinjenja Italije in tržaške občinske palače: italijansko in slovensko dušo Trsta, ki se stikata in prepletata, kot sta se stikali in prepletali v zgodovini.

Po besedah avtoric je knjiga nastala iz želje, da bi Trst končno predstavili iz našega zornega kota in ga prikazali kot mesto, ki ima mnogo različnih kultur in več osebnosti. Zapisali sta ga v njegovi popolnosti in poudarili prav tista poglavja zgodovine, ki so bila v preteklosti zanikana. Multietničnost in multikulturnost, zaradi katerih je v Trstu iskalo svoj dom toliko narodov, sta s časom postali nezaželeni, pozabljeni in namenoma izbrisani. Zato je bilo v knjigi treba na novo odkriti tiste značilnosti mesta, ki jih nihče več ne ceni. Od italijanskih prebivalcev, ki pozabljajo na slovensko identiteto Trsta, do Slovencev, ki se vanj pripeljejo na izlet in mesta ne poznajo več tako, kot so ga nekoč, skoraj vsi spadamo med tiste, ki jim je knjiga namenjena. Vodič zato znova odkriva znane točke, katerih preteklosti ne poznamo, predstavlja pa nam tudi tiste neznane in pozabljene kraje v mestu, kamor nihče več ne pogleda.

Avtorici nas peljeta na sprehod po slovenskem Trstu, predlagata kam na kosilo in kam po čevlje, spominjata se vseh velikih literatov, ki so se v mesto zaljubili in o njem pisali, učita nas kako speči potico in katero stavbo je treba še prav pozorno pogledati. Kot je v petek povedal odbornik za kulturo Andrea Mariani, je v knjigi predstavljeno mesto, ki ga celo večina meščanov ne pozna. Nov zorni kot pa je prvi korak k novemu pojmovanju mesta kot prostora, v katerem so že mnogo časa združene najrazličnejše skupnosti, ki so nekoč znale živeti v sožitju in se danes počasi le-tega spet učijo. Zato ni nepomembno, na kar nas spominja Bezinova: ko se danes pripeljemo v Trst, najdemo pred vstopom v mesto tablo, na kateri je z razlogom napisano Trieste, Trst, Triest.