Veljko Njegovan

 |  Mladina 2  |  Kultura  |  Plošča

Jane’s Addiction: The Great Escape Artist

2011, Capitol Records

+ + +

Večina poznavalcev zgodovine popularne glasbe se strinja, da je prehod iz osemdesetih let v devetdeseta najbolj zaznamovala izdaja albuma Nevermind (1991) benda Nirvana. Vprašanje, ali se s to trditvijo lahko strinjamo, je precej kočljivo, še posebej, če se spomnimo razmer na tedanji ameriški in britanski alter rock sceni, ki ni obsegala zgolj psihedelično in plesno usmerjene manchestrske scene ali seattelskega grungea.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Veljko Njegovan

 |  Mladina 2  |  Kultura  |  Plošča

+ + +

Večina poznavalcev zgodovine popularne glasbe se strinja, da je prehod iz osemdesetih let v devetdeseta najbolj zaznamovala izdaja albuma Nevermind (1991) benda Nirvana. Vprašanje, ali se s to trditvijo lahko strinjamo, je precej kočljivo, še posebej, če se spomnimo razmer na tedanji ameriški in britanski alter rock sceni, ki ni obsegala zgolj psihedelično in plesno usmerjene manchestrske scene ali seattelskega grungea.

V to kategorijo sodi tudi Jane’s Addiction, skupina, ki je nase opozorila z albumom Nothing’s Shocking (1988), dve leti pozneje pa dosegla velik komercialni preboj s ploščo Ritual de lo Habitual, poleg že omenjene Nevermind in Ten (1991) skupine Pearl Jam verjetno najodmevnejše plošče tistega časa. Trditev, da ravno Nirvana zaseda posebno mesto v tej zgodbi, je potemtakem na trhlih temeljih, kajti omenjena plošča skupine Jane’s Addiction je izšla veliko pred albumom Nevermind. Pri tem seveda ne smemo pozabiti na vpliv medijev, saj je samomor Kurta Cobaina odločilno vplival na plasma Nirvane v svetovni rockovski areni, skupina Jane’s Addiction pa je že leta 1991 razpadla. To je stalnica v glasbeni karieri članov te skupine, saj so v 26 letih izdali samo štiri studijske albume. Kljub temu gre za izrazito vpliven bend, katerega prva albuma sta prvovrstna mešanica punkovske estetike, pomešane z domiselnimi, na trenutke skorajda metalskimi rifi, nekoliko razpršeno, a še zmeraj izrazito učinkovito ritem sekcijo, značilnim vokalom karizmatičnega frontmana Perryja Farrella, sicer dolgoletnega organizatorja vplivnega glasbenega festivala Lollapalooza, in izrazito inteligentnimi besedili.

Jane’s Addiction po osemletnem diskografskem premoru.

Jane’s Addiction po osemletnem diskografskem premoru.
© Capitol

Jane’s Addiction se znova vrača, tokrat po osemletnem diskografskem premoru, seveda ne brez zapletov v zasedbi: stalnim članom sta se pridružila Dave Sitek (TV on the Radio) in nekdanji član Chris Chaney, kar brez dvoma pusti močan vtis na zvočni sliki albuma. In kako zveni ’novi’ bend Jane’s Addiction, če vemo, da je The Great Escape Artist posnet s podobnimi tehnološkimi sredstvi kakor prva legendarna albuma, brez odvečnih računalniških prijemov? Gre za brezkompromisen rock’n’roll, ki v današnjem času vsesplošne retromanije res pristoji v okvir sodobnega indie rocka in gradi na avtentični prepoznavnosti skupine Jane’s Addiction – takšne, kot jo poznamo iz njenega najinventivnejšega obdobja, ko se srečajo raznoliki ritmi, pomenljiva besedilna sporočilnost in izrazito dodelana zvočna struktura albuma (predvsem zaradi Navarrove kitare in Sitkovih zvočnih intervencij). Album, ki se z izraznostjo vrača v ključno obdobje skupine, hkrati pa nehote koketira s sodobnimi glasbenimi smernicami.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.