Naslade gospodarja Mussomelija

Položaj Amerike v današnjem svetu in razmerje Slovenije do nje sta seveda jasna. Slovenija je enakovredna predmestju New Yorka, primerljiva je s kakšnim večjim blokovskim naseljem in je z vidika ZDA v vsakem oziru zgolj manjša, kolateralna škoda. Naša vlada je torej podobna neki krajevni skupnosti. Zakaj bi si torej Amerika v Sloveniji sploh prizadevala sestaviti kakršnokoli koalicijo? Gotovo ji mora biti popolnoma vseeno, ali bo to Janković, Janša ali »njen« Egon Zakrajšek, zaposlen v ameriški centralni banki.

A odnosi med Slovenijo in ZDA, med to izredno majhno in to izredno veliko državo so, kot se je že pogosto pokazalo – in sedaj spet ob zadnjem incidentu, v katerega se je vpletel ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli –, veliko bolj zapleteni. Na slovenski strani so obremenjeni s hlapčevskimi kompleksi, večnim samospraševanjem o pravilnem odnosu do »očeta« in drugimi, podobnimi travmami iz nacionalne podzavesti. Ti kompleksi se ponavljajo vse od osamosvojitve, vstopa v Nato, vilenske izjave do Afganistana. Kako »hlapčevski« »smo« v Sloveniji v odnosu do ZDA, kot je naciji ta teden očital Janez Stanovnik, vodja borčevske organizacije? Kako upognjeni in biča željni so naši hrbti?

Nastopi ameriškega veleposlanika Mussomelija, ki je v Slovenijo prišel sredi leta 2010 iz Afganistana, resda pomenijo več kot zgolj »normalno«, nediplomatsko grobost ZDA. Ne samo, da se veleposlaništvo povsem očitno vmešava v »slovenske notranje zadeve«, kar Ameriki glede na objektivne danosti in moč niti ne bi bilo treba, pri tem je očitna tudi izredno visoka raven užitka, ki ga predstavnik ZDA ob reakcijah uradnih slovenskih »hlapcev« podoživlja in posledično svoje izjave in sodbe še zaostruje. V psihoanalizi bi rekli, da je Mussomeliju prišel do presežka.

Ena od njegovih prvih bolj sočnih in povsem jasnih izjav »očetovskega« tipa, ki kaže na psihopatologijo velesile in igro vloge gospodarja, je bila tista o pubertetni Sloveniji. Slovenija trenutno prestaja »krizo identitete«, saj se še ni odločila, ali bo postala kapitalistična država z »odprtim trgom ali bo ohranila socialistični, zaprti trg«, je dejal pokroviteljsko z besedami, ki so jih tedaj ponavljali v klubu »resetatorjev« ob prizadevanju za predčasne volitve (tudi Egon Zakrajšek je istega mnenja). A nato je Mussomeli v slovensko notranjo politiko skočil na polno. V prelomnem času, takoj po parlamentarnih volitvah, je še pred predsednikom države Danilom Türkom začel pogovore s strankami, ki so prišle v parlament, o njihovih koalicijskih preferencah.

Nediplomatska praksa

Že pred novim letom je ob »prijateljskem« obisku Boruta Pahorja v bolnici on-the-record za kamero POP TV izjavil, da so po njegovem razumevanju matematike Slovenci zelo razdeljeni, »zato potrebujete nekoga, ki bi vas združil v širši koaliciji, ki ne bi odrezala polovice državljanov«. Dejal je, da bi Slovenija »potrebovala predvsem nekoga, ki bi služil državi in bi premostil razlike med desnico in levico«. Ko pa je takoj po novem letu Mussomeli nadaljeval srečanja s strankarskimi predstavniki, je več o pogovorih povedala Ljudmila Novak, predsednica NSi. Razkrila je, da bi si veleposlanik želel bolj desno vlado, saj je »izrazil načelno stališče, da si želijo, da bi se vlada čim prej konstituirala, in da v njej morda vidijo tudi našo stranko«.

Ni treba posebej poudariti, da je to v popolnem nasprotju z običajno diplomatsko prakso. Ali kot je dejala celo francoska veleposlanica v Sloveniji, Nicole Michelangeli, po volitvah sama stikov s slovenskimi strankami nima, saj je to »posebno obdobje, v katerem moramo slovenskim politikom pustiti, da se pogajajo, in to brez vmešavanja«. V vsakem primeru pa politične situacije v državi gostiteljici Francija javno ne komentira, »svoje komentarje ohranimo za naše oblasti«, je dejala. Predsednik države Danilo Türk se zato očitno le ni prenaglil, ko je ameriškega veleposlanika javno okrcal, češ da so njegove izjave neprimerne in nepotrebne. Prav tako je bila povsem primerna sicer razmeroma blaga reakcija Samuela Žbogarja, ki je veleposlanika zgolj poklical po telefonu in ga opozoril na neprimerno vedenje.

Ne samo, da se veleposlanik vmešava v »slovenske notranje zadeve«, pri tem je očitna tudi izredno visoka raven užitka, ki ga Mussomeli ob tem doživlja.

A uradna kritika Mussomelija ni ustavila, ravno nasprotno, dala mu je novega zagona. Türk denimo zanj ni uglajen, Janković ne zna angleško, Žbogar pa ni njegov prijatelj. Povedano diplomatsko, Mussomelija preseneča, da se »nekateri voditelji tako uglajene države« tako odzovejo: »Iskreno, zunanji minister, predsednik in Zoran Janković niso moji prijatelji, lahko rečejo, kar želijo. Nerodno pa je za Slovenijo.« Janković pa po njegovem ni imel časa za sestanek, ker se »morda ni čutil preveč udobno, ker je moja slovenščina zanič, njegova angleščina pa ni preveč dobra«.

Še bolj pa je Mussomeli sebe presegel v odzivu na kritiko Janeza Stanovnika, predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB. Stanovnik je, kot je znano, na obletnici dražgoške bitke med drugim kritiziral ameriškega veleposlanika, ki naj bi si vzel pravico, »da skliče fantomsko koalicijo«, stranke, ki so se mu odzvale, pa je označil za cankarjanske »hlapce«. Mussomeli je na to dejal, da borci predstavljajo »ozko skupino ljudi«: »Predstavljajo ozko skupino ljudi in lahko rečejo, kar želijo, saj smo v svobodni državi.« Za povrh vsega so nato v Washingtonu sankcionirali Slovenijo s tem, ko so na pogovor poklicali slovenskega veleposlanika v Washingtonu Romana Kirna, namesto da bi Žbogar na pogovor poklical Mussomelija. No, kot smo že navajeni, je raje namesto tega k njemu spet šel Borut Pahor.

Prvič, pravi Peter Toš, vodja kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov, »naj Mussomeli te svoje želje, da je treba združevati sile in podobno, ohrani za svojo državo, ki je ravno tako razcepljena na demokrate in republikance, ki tudi ovirajo delovanje vlade«. Drugič, pravi, Zveza borcev seveda ni obrobna skupina. »Njemu bi kdo moral razložiti, da je to ostanek preživelih partizanov, ki so v brigadah in bataljonih z ramo ob rami skupaj z ameriškimi vojaki osvobajali Evropo od nacizma in fašizma.« Zato je zadnja Mussomelijeva izjava za Toša tudi »omalovaževanje naše in njihove lastne zgodovine in ključnih dogodkov v tej zgodovini«. Toš še dodaja, da ni običajno, da ameriški veleposlanik ne zna niti malo slovenščine in ima do tega takšen, ignorantski odnos.

»Naj Mussomeli te svoje želje, da je treba združevati sile in podobno, ohrani za svojo državo, ki je ravno tako razcepljena na demokrate in republikance, ki ovirajo delo vlade.« – Peter Toš, vodja kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov

Kako »hlapčevski« »smo« torej v Sloveniji v odnosu do ZDA? Brez dvoma so slovenski hrbti v razmerju do ZDA »biča volni in biča željni«, narod pa, kot je zapisal Cankar in poudaril Stanovnik, »za hlapce rojen, za hlapce vzgojen«. Še posebej po tem, ko sta v Zboru za republiko Dimitrij Rupel in Lovro Šturm sklenila, da so Mussomelijeve sodbe ne samo legitimne, temveč tudi »zanimiv prispevek k javni razpravi o političnih zadevah ter kot sprejemljiv komentar o nenavadnosti aktualnih slovenskih političnih razmer«. Jasno, da sta oba do domačih, manj močnih sivih eminenc veliko bolj netolerantna. A vloga hlapca, kot jo je zaigral poleg Rupla in Šturma tudi zunanji minister, in celo bivši predsednik vlade, v tem primeru, ni nujno tako tragična.

Ivan Cankar je na začetku 20. stoletja o hlapcih pisal na podlagi tedaj popularnih teorij, recimo kakšnega Freuda, pa seveda tudi Hegla in njegove Fenomenologije duha, v kateri je analiziral odnos med hlapcem in gospodarjem. Cankar je pisal predvsem o hlapcih, Hegel pa je v omenjenem delu pokazal še drugo stran razmerja. Ne trpimo le mi, hlapci, temveč tudi oni, gospodarji. Tudi odnos ZDA do Slovenije je, če bi parafrazirali Hegla, obremenjen. Gospodar v tem duhovnem razmerju prej ali slej spozna, da se tudi on, kot »velesila«, lahko uresničuje zgolj v odnosu do hlapca, ki ga nujno potrebuje za svojo samopotrditev. Gospodar na koncu celo ugotovi, da sam bolj potrebuje hlapca, kot hlapec potrebuje gospodarja.

Zato ni vprašanje, ali Mussomeli slabo opravlja svoj poklic gospodarja. Ravno nasprotno, Mussomeli je doslej najboljši ameriški predstavnik v tej vlogi. A prav tako so tudi hlapci v Sloveniji svojo vlogo lepo odigrali. Zadovoljstvo je bilo torej obojestransko in celo precej konkretno. Žbogarju je ob tem Mussomeli celo uredil visoko diplomatsko službo na Kosovu. Ali kot je povedal v intervjuju za Večer, veleposlanik je kontaktiral Washington, od koder so v 24 urah sporočili, »da bodo podprli Žbogarja. Nekaj dni kasneje pa je dobil službo«. Predstavnika Evropske unije, seveda …