Dobri birokrati, porazni na terenu

Se storitev centrov za socialno delo iz leta v leto slabša ali gre za urbani mit?

Nikakor ne gre za mit. Centri opravljajo vedno več nalog, pripad je vedno večji. Poleg tega znanje pojema. In sicer zato, ker ljudje, ki določeno znanje imajo, odhajajo. To sicer res niso najbolj stimulativna delovna mesta. Če ne zaradi drugega, tudi zato, ker je dela res veliko. Ko sem zapustil center za socialno delo, sem predal 46 akutnih primerov ogroženih otrok. Toliko je bilo mojih. Že zdrav razum ti pove, da ena oseba vsega tega dela ne more korektno opraviti. Pojavljajo se napake, saj vseh teh družin ne moreš spoznati tako dobro, da bi lahko kakovostno odločil, kaj je najbolje.

Kje so razlogi?

Država je centrom dodeljevala vedno nove naloge, hkrati pa kadrovsko centri niso bili dodatno okrepljeni in prišlo je do absolutnega izgorevanja. Največ napak centrov je povezanih z zaščito otrok. Centri imajo namreč ogromno rutinskih nalog, ki jih opravljajo razmeroma dobro, kot recimo otroški dodatek, ki je povsem upravna zadeva.

Kaj pa tiste druge, bolj pomembne naloge reševanja težav v družinah, predvsem otrok?

Sistem nima odgovorov na izzive tega časa. Gre za akutno ogroženost pri spolnih zlorabah, nasilje v družini, področje zasvojenosti, recimo narkomanije, in pa družinske spore, katerih posledice trpi otrok. Slovenija na to nima dobrih odgovorov, žal tudi ne primernih kadrov. Bodiva zelo konkretna, če vprašate kogarkoli, ki dela na centru za socialno delo ali želi delati te, najtežje zadeve, boste dobili odgovor, da ne. Raje se ukvarjajo s prej omenjenimi enostavnimi bolj ali manj birokratskimi zadevami. To je veliko lažje kot se posvetiti konkretnemu primeru spolne zlorabe v družini, v kateri sta žrtev in storilec, po možnosti je kateri od staršev ugleden in ima visok socialni status in tako naprej. Državi tu ni uspelo zagotoviti primerne zaščite.

Zakaj bi vedno dobili negativen odgovor, saj so se ti ljudje izobraževali za to delo, si ga izbrali …

Za razloge je treba poseči še nekoliko nazaj. Težave izvirajo že tudi iz šolskega sistema. Značilni poklici zaposlenih na centrih za socialno delo so socialni delavec, psiholog, pedagog, sociolog in podobni humanistični profili. Teh ljudi na fakulteti nihče nikoli ni pripravil na tako težavno praktično delo. Ljudje, ki se odločijo za te študije, imajo ponavadi v glavi neko zelo idealistično sliko, študiji pa so akademski, zelo daleč od življenja. Sam recimo na fakulteti nisem imel ene ure, kjer bi mi povedali, kako delati z žensko, ki je bila pretepena, ki pride s poškodbami. Pri svojih kolegih večinoma opažam tudi premalo strokovnega poguma.

Kako bi se država lahko odzvala, da bi izboljšala stanje?

Skupaj z nekaterimi kolegi in kolegicami smo pred časom dali konkreten predlog: organizacijo dodatne službe, ki smo ji takrat nadeli delovno ime socialna policija. In sicer da bi se iz centrov potegnil najboljši kader, ki bi bil to pripravljen delati v novem organu. Ta bi temeljil na hitrosti odzivanja in bil bi multidisciplinarno sestavljen.

Nekakšen nacionalni preiskovalni urad socialnega varstva …

Ja, tako nekako. To bi bili majhni aktivi zelo operativnih ljudi, ki znajo delati na terenu, ki so hitri v odzivanju, ki so dobro podkovani v poznavanju zakonodaje in imajo znanja s področja dela z ljudmi. Tako bi lahko hitro in kakovostno posegli v neko akutno situacijo. S tem bi se ta del izločil iz centrov za socialno delo, ki imajo še en kup drugih nalog. Moja vizija je, da bi centri samo izvajali socialne transferje.