Jane Birkin - V šestdesetih letih tarča konservativcev, danes humanitarka
Čeprav ima za seboj uspešno kariero igralke in glasbenice, čeprav je dejavna aktivistka in kot pop ikona navdih ženskam po vsem svetu, Jane Birkin ljudje še vedno pomnijo predvsem po njeni burni dvanajstletni romanci z največjim francoskim pop zvezdnikom Sergeem Gainsbourgom. Dvajset let po njegovi smrti o njem govori ljubeče, spomini so živi in še vedno jo spremljajo njegove pesmi, ki jih bo 21. januarja prvič predstavila slovenskemu občinstvu.
V Ljubljani boste izvajali skladbe Sergea Gainsbourga. Jih zdaj, ko ste sami izkusili tako zanimivo življenje, vidite v drugačni luči, kot ste jih takrat, ko so nastale?
Najlepše skladbe je napisal, ko sem ga zapustila. Težko mi je bilo videti skladbe z albuma Amours des feintes, ki jih je le nekaj mesecev pred smrtjo napisal zame. Spomini so bili preveč boleči, ker sem skoznje videla njegovo bolečino, ki jo je občutil, ker sem ga zapustila. Zato je bila to posebna, čudna izkušnja, ampak dvajset let pozneje se zaveš, kako čudovite pesmi so to. In če te popeljejo okoli sveta zaradi Je t’aim … moi non plus, je celotna izkušnja le še lepša.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Čeprav ima za seboj uspešno kariero igralke in glasbenice, čeprav je dejavna aktivistka in kot pop ikona navdih ženskam po vsem svetu, Jane Birkin ljudje še vedno pomnijo predvsem po njeni burni dvanajstletni romanci z največjim francoskim pop zvezdnikom Sergeem Gainsbourgom. Dvajset let po njegovi smrti o njem govori ljubeče, spomini so živi in še vedno jo spremljajo njegove pesmi, ki jih bo 21. januarja prvič predstavila slovenskemu občinstvu.
V Ljubljani boste izvajali skladbe Sergea Gainsbourga. Jih zdaj, ko ste sami izkusili tako zanimivo življenje, vidite v drugačni luči, kot ste jih takrat, ko so nastale?
Najlepše skladbe je napisal, ko sem ga zapustila. Težko mi je bilo videti skladbe z albuma Amours des feintes, ki jih je le nekaj mesecev pred smrtjo napisal zame. Spomini so bili preveč boleči, ker sem skoznje videla njegovo bolečino, ki jo je občutil, ker sem ga zapustila. Zato je bila to posebna, čudna izkušnja, ampak dvajset let pozneje se zaveš, kako čudovite pesmi so to. In če te popeljejo okoli sveta zaradi Je t’aim … moi non plus, je celotna izkušnja le še lepša.
Verjetno bi bil zadovoljen, ker je njegova glasbena dediščina danes tak navdih številnim glasbenikom?
Mislim, da bi bil zelo vesel, ker njegove pesmi danes navdihujejo tako mlade ljudi. Spomnim se, da je bil žalosten, ker njegovih pesmi niso prevajali. Prevajali so Jacquesa Brela in druge glasbenike iz njegove generacije, zato si je vselej želel, da bi tudi njega. Odločil se je sicer, da ga to ne bo preveč bolelo, saj je bil »kralj v Franciji«, kot se je rad šalil, toda vem, da je bil zaradi tega žalosten. Ko bi le vedel, da danes nekateri najbolj cenjeni angleški in ameriški glasbeniki Histoire de Melody Nelson vidijo kot najboljši album, ki je bil kdaj napisan. Vem, da bi bil zelo zadovoljen, in iskreno upam, da poskakuje po kakšni strehi, gleda dol in sliši vse te lepe stvari, ki jih ljudje pripisujejo njegovi glasbi.
Zdi se nemogoče, da bi vse te čutne pesmi napisal človek, ki so ga nekateri oklicali celo za mizantropa. Gredo ljudje predaleč, ko opisujejo njegovo temačno plat?
V Franciji o tem kroži veliko anekdot, ampak sama sem ga poznala drugačnega. Ko se je igral z otroki, je bil zelo nežen, čuteč. Bil je sočuten človek z velikim srcem, ki je vselej rad pomagal tudi tistim manj privilegiranim od sebe. Mislim, da sem ga spoznala po tistem, ko je morda bil mizantrop, in z njim sem preživela skoraj dvanajst čudovitih let. V eni od pesmi mi je napisal »od mene si imela tisto najboljše« in mislim, da to drži. Če bi bolj skrbel zase in ne bi toliko pil in kadil, bi bil verjetno živ še danes. Toda sam je rekel, da bi bil potem do konca življenja preveč grozno dolgočasen. Na koncu je bil samomorilski optimist (se prisrčno nasmeje).
Skupaj sta podirala številne tabuje. Menite, da bi morali tudi pravice partnerskih zvez istospolno usmerjenih pri vzgoji otrok izenačiti s tistimi, ki veljajo za tradicionalne zveze? Ta tema je zdaj aktualna pri nas.
V Franciji to že velja, kar se mi zdi edino prav in dostojno. Ko sem bila v Gazi, sem obiskala sirotišnico, v kateri so bili samo otroci, spočeti pri posilstvu, ki so se morali roditi s carskim rezom zato, da mater ne bi okamenjali do smrti, ko bi se vrnile domov. Prijazna nuna iz zavetišča je skrbela za vse te dobrosrčne majhne fantke in deklice, ki jih ni hotel posvojiti nihče, razen mojega agenta in asistenta, toda takrat to še ni bilo dovoljeno. Mislim, da bi bila čudovita očeta, tako pa so otroci, žal, obtičali v Gazi.
Zelo ste navezani na svoje hčere (ena od njih je igralka in pevka Charlotte Gainsbourg) in predstavljam si, da niso imele ravno običajnega otroštva. Je ključ dobre vzgoje ljubezen do otroka?
Da, mislim, da je ljubezen najpomembnejša. Če pomislim, kakšno zmešnjavo sem naredila iz svojega življenja, ko sem imela tri otroke s tremi različnimi moškimi in so torej odraščali ob treh različnih očetih – preprosto ne moreš vedeti, kaj se bo zgodilo čez dvajset let. Težko je soditi o tem, kako obdržati človeka ali pa vzgojiti otroka, lahko jim le daješ ljubezen. Mislim pa, da danes, ko toliko ljudi prihaja iz razdrtih družin, to ni več težava in so ljudje pripravljeni vztrajati, dokler se s partnerjem razumejo. Ko sem odraščala, ločitev skorajda ni bilo. Včasih sem se pretvarjala, da sem posvojena, samo zato, da bi bila bolj zanimiva. Otroci si radi izmišljajo stvari, zato mislim, da bi z veseljem imela dve mami ali pa dva očeta (se nasmeji).
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.