Obdobje blokade

Prejšnji teden smo iz državnega zbora lahko v živo spremljali sabotažo zmagovalca volitev, ki ji je potem sledilo dolgo, večdnevno, za lase privlečeno upravičevanje blokade. Mučnega obdobja ni omilila niti sobotna uradna otvoritev Evropske prestolnice kulture v Mariboru, kjer je eden od obiskovalcev poskrbel za to, da tudi ta cirkus ni minil brez Janše.

Dan po sabotaži smo v Pogrebih Slovenije, kjer je bil Uroš Slak neverjetno discipliniran, verjetno zaradi zbranih gostov, poslušali različne variacije na temo, zakaj predsedniki strank svojim poslancem niso dovolili dvigniti glasovnic in so tako preprečili, da bi nekateri izmed njih pripomogli k Jankovićevi izvolitvi.

Janša je govoril o »tistih, ki so želeli na oblast«, in o glasovih, za katere niso povedali, »od koga so« in »koliko so stali«. Besede, ki razkrivajo predvsem miselnost poraženca na volitvah, je dopolnila Ljudmila Novak, ki je poudarjala, da ni nobena katastrofa, če Jankoviću ni uspelo sestaviti koalicije, da v tej funkciji pač ni užival in da je škoda, da ga je v to nekdo prisilil, medtem ko je Radovan – za božjo voljo – Žerjav dejal, da sam svojih poslancev ne more prisiliti, kako naj glasujejo. Mimogrede smo še izvedeli, da je Ljudmila Novak neizmerno navdušena nad ameriškim veleposlanikom v Sloveniji, saj jo je ta sprejel sproščeno, z nasmeškom na obrazu, in je nikakor ni hotel prepričati o čemerkoli, ko pa je bil tako nekonvencionalen.

In ko smo mislili, da smo slišali že vse razlage za blokado, se je upravičevalcem v sobotnem Utripu pridružil še Rajko Gerič, za katerega se nazadnje spomnimo, da se je oblečen v lik izmišljenega Frančka smukal okoli Nacionalnega preiskovalnega urada in s prazno škatlo izzival varnostnike. Gerič nam je v svoji tipični maniri razložil, da na volitvah vendar volimo stranke in ne mandatarja in da je zato povsem normalno, da zmagovalec na volitvah ne more biti kar tako tudi premier. Se strinjamo, a tisti, ki od predzadnjega Janševega poraza na volitvah nismo živeli pod kamnom, smo opazili, da zadnja leta večina na volitvah najprej voli proti Janši in šele nato stranke.

A tudi to očitno ni bilo dovolj. Ko smo v soboto spremljali prenos slovesnosti ob otvoritvi Evropske prestolnice kulture v Mariboru, smo med govorom predsednika republike zastrigli z ušesi, ko smo iz občinstva slišali vzklike »Janša, Janša«, ki jih je nato skušalo preglasiti občinstvo. A na koncu je bilo videti, kot da občinstvo negoduje zaradi Danila Türka.

Med iskanjem mandatarja in prav tako dolgotrajnim iskanjem dobitnika sedmice pa sta nas v ponedeljek v Studiu City razveselila vsaj Žiga in Boštjan Virc, ki načrtujeta snemanje dokudrame o tem, kako naj bi Tito Nasi prodal jugoslovanski vesoljski program. Ob razmerah, v katerih živimo, nas ne čudi, da nam je večina medijev to idejo prodajala kot suho zlato.