»One (wo)man band festival«

Na Metelkovo smo prišli zgodaj, saj so oder Menze pri koritu v torek zvečer zasedli kar štirje izvajalci. Mlada ekipa, ki si je nadela ime Specialka, je prvič pripravila mini impro festival One man bend. Severnoameriške vrste sta zastopala multiinštrumentalista Zack Kouns in Rory Hickney (Alpa Strategy), ki sta pri nas gostovala že lani ob istem času. Domače loge sta orala temačni Martin Ukmar (Tovariš Strmoglavljen) in Irena Tomažin (iT). Slednja je ob izteku leta navdušila z albumom Crying Games, ki ga je izdala pri domači založbi RX:TX. Nekdaj talentirana plesalka se je preobrazila v spretno oblikovalko zvoka in pričakovanja so bila to noč visoka.

Z »Nebo je« je večer začel Tovariš Strmoglavljen, sramežljivo postavljen pred činelo ter opasan s kitaro, tamtamom, tamburinom, klarinetom in piščaljo. Priklopljen na elektriko je poskrbel za niz psihedeličnih »manter« z nedodelanimi zaključki, neroden nastop pa je končal na glavi. V pozi je nekaj časa vztrajal in pel, se nato spet postavil na noge in nekoliko negotov zamahnil z roko, kot da bi tudi sam vedel, da ni dal čisto vsega od sebe.

Krmilo je za njim prevzel vidno vznemirjen Alpha Strategy. S Kounsom si je zastavil velikopotezni cilj, brez postanka v sedemintridesetih dneh naskočiti oder tridesetih evropskih držav. Ambiciozno, a utrujajoče. Ob tokratnem nastopu se je Kanadčan znašel v temačni elektroniki, a s pomočjo primitivnih oscilatorskih vezij in starih sintetizatorjev ter ječečega vokala je nastop končal, še preden je dobro začel. Nezbrano uho bi ga lahko tudi preslišalo. Za sabo je namreč pustil zgolj kratek rezek jek.

Do enajste je bilo že jasno, da je zvezda večera tudi v očeh obiskovalcev edina ženska predstavnica. Na parterju, postavljena v kotu pred tonskim tehnikom, se je nekoliko nezadovoljna z zvokom zatekla pod »jablano«. Pred nami je razprla oblačno nebo, dež, jok. Zadržano je slojila zvoke. Ob pomoči kasetnika in diktafonov je skozi vdih in izdih zbrano oblikovala zvočne misli. Lani ji je uspelo v Moderni galeriji kljub slabemu ozvočenju poskrbeti za igriv nastop, tokrat pa je delovala nekoliko distancirano. Slišali smo skladbo »spi, sanja«. Medtem ko je srkala čaj, smo se zibali ob »wanting needs/want it«. Obraz je skrila v dlani, sprašujoč se, kaj je dobro in kaj ni. Na koncu pa obliznila ustnice in zaključila »z nekaj v tebi«. Krik je pospremil gromki aplavz to noč pravzaprav edinega docela strukturiranega in izpeljanega nastopa, ki pa je minil brez katarzičnega »Opehllia Muller/who is it«.

Kaj je torej ostalo zadnjemu borcu festivala One man band? Multitalentirani Kouns se je na začetku večera pomešal med občinstvo. Tudi on je na oder stopil zgolj za hip. Slabih petnajst distorziranih minut. Hitro je obupal. Odrezal je zvok in tako končal nekoliko čudaški večer, ki zagotovo ni pokazal vsega potenciala nastopajočih »muzičistov«.