Nazaj v leto 2004?

Predsednik države Danilo Türk je v sredo presenetil. Parlamentarnim strankam je predstavil možnost, da bi za mandatarskega kandidata imenoval finančnika Marka Voljča, nekoč že premierskega kandidata, nekdanjega predsednika uprave NLB, ki službuje v belgijski banki KBC, solastnici NLB. Voljč je izrazil načelno pripravljenost, da stopi v igro, na mestu mandatarja pa se mu je pripravljen umakniti tudi relativni zmagovalec volitev Zoran Janković. Predsednik Türk je omenjeno potezo naredil po tem, ko Jankoviću v prvem poskusu ni uspelo in ko je v parlamentu začela nastajati nova-stara desna koalicija z Janezom Janšo kot mandatarjem. Slednji je ta teden strankam tudi predstavil osnutek desne koalicijske pogodbe, za katero pa predsednik države več kot očitno meni, da ni dobra rešitev za Slovenijo. Türkovi razlogi, zakaj ne želi predlagati Janše za mandatarja, so moralni in politični. A kaj Janševa nova koalicija sploh ponuja?

Desne ideje

Koalicijska pogodba, kot so jo doslej uskladili v strankah SDS, SLS, NSi in v Virantovi listi, vzbuja namreč močne nostalgične občutke na leta 2004–2008, kot da vmes v Sloveniji ni bilo nobenih političnih ali gospodarskih sprememb. Spet vidimo načrte o umiku države iz gospodarstva, ki se jih je politika zadnjič lotila ob razprodaji državnih podjetij leta 2004 in ki so vodila v tajkunizacijo, zadolževanje in propad podjetij. Vrača se ideja o »povečanju rodnosti«, ki nas spominja na bivšega ministra Janeza Drobniča in njegove ideje o plačevanju splava. Vrača se celo spomin na Patrio, ko nastajajoče politično zavezništvo ponovno izpostavlja obljubo po dokončanju »srednje bataljonske skupine«, ki je seveda ni mogoče zgraditi brez dodatnega nakupa osemkolesnikov.

Res je, da je Janševa koalicijska pogodba na 70 straneh daljša od Jankovićeve na 18, a v SDS so besedilo v obsegu polovice »Jankovićeve« pogodbe kar prepisali iz starega sporazuma iz leta 2004.

Res je sicer, da je Janševa koalicijska pogodba na 70 straneh daljša od Jankovićeve na 18, a v SDS so besedilo v obsegu polovice »Jankovićeve« pogodbe kar prekopirali iz starega, leta 2004 sklenjenega sporazuma. Globoko moralne zaobljube kot recimo, da se stranke zavedajo, »da je za pozitivno ozračje in trajen napredek v družbi zelo pomembna pripravljenost državljanov, da presežejo stare delitve«, da bodo stranke v ospredje postavljale vse tisto, »kar nas v Sloveniji združuje in povezuje«, da si bodo prizadevale za »stabilen sistem pokojninskega in zdravstvenega varstva« in da bodo predsednik vlade in ministri »s svojim zakonitim in etičnim ravnanjem dajali zgled vsemu javnemu sektorju« – vse to in še kaj je zgolj copy & paste iz leta 2004.

Medtem ko je že celotna EU spoznala zgrešenost svojih preteklih strategij, npr. Lizbonske strategije, ali pa ko je v tem tednu pokazala na špekulante z bonitetnimi agencijami, naj bi se v Sloveniji sedaj temu še bolj podredili. Namesto da bi razvoj merili z novejšimi lestvicami človekovega razvoja, ki upošteva okoljske cilje, trajnostni razvoj, kulturni kapital in podobno, v Sloveniji desni koalicijski partnerji predlagajo »takšne rešitve, katerih cilj bo, da se na lestvici konkurenčnosti IMD uvrstimo med 20 najboljših držav«, ostali ukrepi pa naj bi bili podrejeni lestvicam finančnih ustanov, kot sta IMF in Svetovna banka, so zapisali v pogodbi.

V ekonomskem pogledu je nastajajoča desna koalicija celo bolj skrajna od prejšnje, tiste iz leta 2004. Koalicijski partnerji naj bi tako k novim investicijam pritegnili zasebni kapital, predvsem sklade, ki bi vstopili v državno infrastrukturo, elektrarne. Privatizirali bi skladišče jedrskih odpadkov, zasebnikom dovolili upravljanje deponij in čistilnih naprav. Omenimo mimogrede samo eno slovensko izkušnjo s privatizacijo čistilnih naprav: Mariborska čistilna naprava iz leta 1997 je prvi tovrstni projekt javno-zasebnega partnerstva. Napravo je zgradilo podjetje Aquasystems, katerega najpomembnejši deležniki so svetovne multinacionalke. V Mariboru se zaradi tega še danes tolčejo po glavi, saj za komunalne storitve, torej za odvajanje in čiščenje vode, plačujejo približno enkrat več kot v Ljubljani, kjer je čistilna naprava v javni lasti.

Karl Erjavec se je vzporedno z Jankovićem pogajal tudi z desno koalicijo SDS + Virant + SLS + NSi, čeprav je sam to večkrat javno zanikal, češ da nima mandata.

Korak v preteklost je novi desni program tudi na drugih področjih. Na področju zdravstva, kjer je ob velikem odobravanju javnosti aktualni minister Dorjan Marušič predvidel ukinitev prostovoljnega dodatnega zavarovanja, s čimer bi prihranili na desetine milijonov evrov, kolikor jih sedaj porabijo zasebne zavarovalnice, ta ukrep ni načrtovan. Na 46. strani je zapisano zgolj, da bodo dopolnilno zavarovanje »preoblikovali skladno z Evropskimi direktivami«. Krepitev zdravstva si v novi koaliciji tudi sicer predstavljajo malce smešno; načrtujejo namreč postopno zniževanje obiskov zdravnika »z ozaveščanjem in motiviranjem ljudi za zdrav življenjski slog ter z uvajanjem telemedicine«.

Še posebej anahronistični pa so ukrepi na pravosodnem področju, kjer bi desnica utegnila imeti problem s kredibilnostjo zaradi predsednika vlade, ki je pravnomočno obtožen korupcije. To je ta teden priznal tudi Virant z izjavo, da Janša v kazenskem postopku pomeni »določen deficit, ki bi ga takšna koalicija imela«. A v samem programu desnice o krepitvi avtonomnosti pravosodja ni ne duha ne sluha. Ravno nasprotno, na 33. strani koalicijske pogodbe lahko zasledimo obljubo, po kateri naj bi odgovornost za državno tožilstvo prenesli na notranje ministrstvo. Takšen ukrep je morda celo neustaven, saj »policijski« minister ne more biti nadrejen tožilstvu, ampak mora tožilstvo skrbeti za zakonitost delovanja policije. Tudi v drugih državah EU so pravosodne reforme šle v obratni smeri, k podrejanju kriminalistične policije.

Desno usklajevanje

A četudi so v parlamentu Zorana Jankovića »odrezali«, nič ne kaže, da bi na desnici imeli lahko delo. Spomnimo se samo, kaj je v parlamentu rekel Karl Erjavec, vodja stranke Desus, ob poskusu Jankovićeve izvolitve. Dejal je, da je Desus neideološka stranka. Da jih zanima predvsem socialna država, položaj najbolj revnih, upokojencev, delavcev in brezposelnih. In rekel je tudi, da je parafiran tekst Jankovićeve koalicijske pogodbe to, kar si je Desus želel. Zlasti zato, ker naj bi bolj obremenili bogate: »Zato smo uspeli s tem četrtim dohodninskim razredom, ki naj bi obremenil tiste, ki prejemajo res visoke plače,« je dejal in še poudaril izrečeno: »Mi vidimo, kaj se v Sloveniji dogaja, ko imajo nekateri prejemke 200, 300 evrov, po drugi strani pa imamo neuspešne menedžerje, ki prejemajo po 10 tisoč evrov mesečne plače, in prav je, da te ljudi obremenimo. Mislim, da je ta poteza, ki je napisana v koalicijski pogodbi, dobra.«

Omenjena izjava je zanimiva. Po eni strani namreč razkriva, da se je Karl Erjavec vzporedno z Jankovićem pogajal še z desno koalicijo SDS + Virant + SLS + NSi. Sam je sicer to večkrat odločno zanikal, ponavljal je, da za kaj takšnega nima mandata izvršilnega odbora stranke in da se Desus pogaja samo z mandatarjem, ki ga predlaga predsednik države. A določba, po kateri si bodo koalicijske stranke prizadevale za »za nov dohodninski razred za najvišje plače«, kot piše v Jankovićevi pogodbi, se je znašla tudi v »Janševi«, desni koalicijski pogodbi. Na 10. strani besedila je namreč zapisano, da bodo koalicijski partnerji »predlagali spremembo dohodninske lestvice, s katero bodo prejemki najproduktivnejših delavcev manj obdavčeni, prejemniki najvišjih prejemkov pa bolj (50 % – dodatni dohodninski razred)«.

A Erjavčeva razlaga v parlamentu poleg tega razkriva še nekaj drugega – kar utegne biti ravno tako pomembno pri nastajanju desne koalicije. Med naštevanjem razlogov, zakaj so v stranki Gregorja Viranta zavrnili že izpogajano Jankovićevo koalicijsko pogodbo, je namreč Rihard Braniselj, vodja poslanske skupine Virantove liste, dejal, da je bil njihov predlog za uvedbo socialne kapice v koalicijsko pogodbo vključen le pogojno, »hkrati pa je bilo na zahtevo ene od strank določeno, da se pri dohodnini uvede dodaten davčni razred z visoko davčno stopnjo«. Kdo je ta »ena od strank«, Braniselj ni izdal, sedaj pa vemo, da to ni bila Jankovićeva lista, niti to niso bili Socialni demokrati. Šlo je za stranko Karla Erjavca. Tako pa se postavlja vprašanje: če sta se Desus in Virantova lista na tej točki sprla pod Jankovićem, zakaj naj bi se nenadoma strinjala o tem pod Janšo?

Desnica v precepu

Za nastanek desne koalicije je seveda ključen Desus. A v Desusu nam je generalni sekretar stranke Ljubo Jasnič dejal, da bo stranka v morebitnih pogajanjih z Janšo poskušala doseči vsaj to, kar jim je uspelo pri Jankoviću. In če so v Desusu ponosni, da jim je kot »največjim socialdemokratom« uspelo z dohodninsko reformo in obdavčitvijo tistih z najvišjimi plačami, potem je verjetno težko pričakovati, da se bodo temu odpovedali. Očitno bodo morali korak nazaj narediti Virantovi – a njihov glavni pogajalec Janez Šušteršič je še ta teden dejal, da imajo v stranki pripombe k Janševemu besedilu koalicijske pogodbe. Poleg ostalih zadev tudi glede »predvidenih višanj davčnih stopenj«. Vsebinske razlike med Desusom in Virantovo listo tako tudi v desni koaliciji ostajajo enako velike.

Odprtih vprašanj in globokih konceptualnih nasprotij je ob nastajanju desne koalicije še več. Izhodiščno točko pri sestavljanju desne koalicije danes pomeni seveda pokojninska reforma. Na njej se je zrušila prejšnja koalicija, zaradi nje smo imeli predčasne volitve, in ker ni bila sprejeta, je Sloveniji skokovito začela rasti cena zadolževanja. Njen pomen je torej zelo velik, celo tako velik je, da so mnoge stranke, predvsem pa SD, SDS in Desus na njej potrošile večji del političnega kapitala. Ker so recimo v SDS podprli pokojninski referendum, ponavlja Borut Pahor, so v SD danes proti koaliciji z Janšo. V tem smislu je zanimivo pogledati, na kaj so v Desusu že privolili v »Jankovićevi« koalicijski pogodbi. Parafirali so določbo, da »temelj pokojninskega sistema ... ostaja dokladni sistem, ki se bo nadgrajeval tudi z večjo individualizacijo prikazovanja vplačil za to zavarovanje«.

Koalicijski partnerji želijo zasebne sklade pripeljati v državno infrastrukturo, elektrarne, v skladišče jedrskih odpadkov, zasebnikom dovoliti upravljanje deponij, čistilnih naprav.

Desus torej vztraja pri stališču, da pokojninska reforma ostane solidarnostna, takšna kot doslej, in da se sistem temeljito ne bo spreminjal. A desne stranke so v koalicijski pogodbi SDS napisale nekaj popolnoma drugega. S podpisom so se zaobljubile, da bo novi sistem zagotavljal predvsem »večjo povezanost med vplačanimi prispevki in pokojninami« in da bo »v večji meri zasnovan na individualizaciji zavarovanj in krepitvi kapitalsko kritega dela«. V tej formulaciji pa gre za korak v nasprotni smeri, h konceptu »znajdi se sam«, ki so ga v SDS in v Virantovem krogu resetirancev tudi zagovarjali pred pokojninskim referendumom. In tako se spet postavi vprašanje: Če bodo v SDS sedaj Desusu na tej točki popustili, zakaj je potem »Janša« sploh rušil Pahorjevo vlado ob referendumu?

Četudi bo v zameno za bolj tržni pokojninski in nesolidarnostni pokojninski sistem korak nazaj naredil Desus, recimo v zameno za kakšne mamljive ministrske položaje, kot je položaj Karla Erjavca na mestu zunanjega ministra, to nikakor ne bo rešilo razmerij. Glede na vse zahteve, ki jih je Desus že imel okrog pokojninske reforme, bi takšno popuščanje stranki nedvomno vzelo precejšnji del legitimnosti. Težko bi potem Erjavec še naprej trdil, da je Desus najbolj socialdemokratska stranka, ki jo skrbi »predvsem socialna država, položaj najbolj revnih, upokojencev, delavcev in brezposelnih«. V istem, nevarnem razmerju so tudi Virantovi. Če bodo v primeru dogovora na desnici Virantovi Erjavcu popustili pri obdavčenju najvišjih plač, se postavlja vprašanje, iz kakšnih razlogov so potem sploh zapustili Jankovićevo koalicijo.

Tretja pot?

Desna koalicija z Desusom v stranski vlogi seveda lahko nastane. Kljub negodovanju s terena stranke upokojencev. A kot je očitno, se lahko pet potencialnih strank pod Janšo združi predvsem v nenačelnosti in pod že videnimi programskimi rešitvami. Če smo bili že leta 2004 priča kravji kupčiji, ko je v zameno za vstop v vlado stranka Desus dobila pravico do pokojninske antireforme, bi morala biti tokrat kravja kupčija temeljitejša, sprenevedanje globlje, varanje volivcev še bolj skrajno. Tudi zato seveda, ker je poraz stranke SDS na volitvah, ko so ji bile razmere ob skregani levici pisane na kožo, več kot očiten znak za to, da imajo volivci dovolj ne samo levih tranzicijskih liderjev, ampak tudi desnih.