Na poti k neoliberalni ekonomski ustavi?

Bojan Bugarič, je profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani

20. 1. 2012  |  Mladina 3  |  Komentar  |  Ekonomija

Zlato fiskalno pravilo ali zavora zadolževanja pomeni jedro osnutka nove Pogodbe o stabilnosti, koordinaciji in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji. Določeno je v 3. členu, ki ureja ključne elemente bodoče fiskalne unije. Ideološki temelji zlatega pravila so v dogmatični fetišizaciji politike strogega varčevanja kot edinega pravega odgovora na evrsko krizo. Ideja ima globoke korenine v politični ideologiji nemškega ordoliberalizma in globalnega neoliberalizma, ki v pretiranem zadolževanju držav vidita zgolj neodgovorno in škodljivo ravnanje vlad. Ne preseneča, da je Slovenija sledila diktatu danes vodilne evropske države, Nemčije. Slovenija je v evropskih krogih znana po tem, da nekritično sprejema vse, kar Bruselj predlaga. Druge države namenijo veliko več časa temu, da predloge prilagodijo domačim potrebam.

Zapis zlatega pravila v ustavo (tako v evropsko kot tudi domačo, slovensko) je politično nevarna in nedomišljena poteza, ki bo Evropo prej potegnila v še globljo recesijo, kot pa ji pomagala iz nje. O tem se, kot kaže, strinjajo tako progresivni (Krugman, Stiglitz) kot tudi bolj konservativni (Feldstein) ameriški ekonomisti. Čeprav je jasno, da je sedanja raven zadolženosti večine evropskih držav previsoka in da je treba zadolženost znižati v razumnem času na razumne meje, je politika strogega varčevanja, ki povsem zanemarja negativni vpliv takšne politike na stopnjo gospodarske rasti, povzdignjena na ustavno raven politično, pravno in ekonomsko, zgrešena.

Politično zato, ker Evropsko unijo potiska še v globljo recesijo, in tudi zato, ker Nemčija s svojo brezkompromisno politiko berlinskega »diktata« načenja potrebno kohezijo in solidarnost med članicami EU. A trenutno v Evropi ni alternativne politike, ki bi lahko nasprotovala takšnim predlogom. V tem trenutku sta na oblasti v EU le dve levi vladi (Danska in deloma Avstrija), socialdemokracija se sooča s krizo identitete, zato je navzven videti, kot da vsi »resni« akterji v Evropi podpirajo takšne ideje. A poslanci Evropskega parlamenta (različnih strank) so sporočili, da predloga pogodbe, kot je bil pripravljen, ne podpirajo.

Že ZDA so bolj »pametne«, saj kljub več poskusom tega pravila niso zapisale v federalno ustavo. Obamova administracija je raje oblikovala program, ki sicer na dolgi rok zmanjšuje ameriški javni dolg, vendar sočasno povečuje sredstva za investicije in javna dela. Zapis zlatega pravila v ustavo pomeni ustavno pravno »revolucijo«, saj prepoveduje keynesiansko ekonomsko politiko. Evropa pa potrebuje predvsem nov ciklus investicij in drugih javnih spodbud, saj je to edini način, da oživi gospodarstvo. Problem prepovedi je zato tudi slaba ekonomska politika, saj spregleduje pomen javnih investicij in zadolževanja kot anticiklične ekonomske politike. Problem takšnih pravil je tudi, da ne ločujejo med javno porabo in javnimi investicijami. Zadolževanje za javno porabo je slaba ekonomska politika, zadolževanje za javne investicije pa dobra. V luči aktualne evrske krize ta politika spregleduje dejstvo, da je do visoke zadolženosti držav prišlo zaradi reševanja bank in drugih ukrepov, namenjenih reševanju evrske krize in ne zaradi neodgovornega trošenja vlada.

Že ZDA so bolj »pametne« od Evrope, saj kljub več poskusom zlatega pravila niso zapisale v federalno ustavo.

Pravno gledano je zgrešeno neko ekonomsko ideologijo (v tem primeru neoliberalizem) povzdigovati na ustavno raven. Ustava naj bo politično nevtralen dokument in naj ne bo ne »leva« ne »desna«. O škodljivosti te ustavne revolucije priča dejstvo, da bodoče leve vlade, ko pridejo na oblast, po sprejemu takšne spremembe evropske ustave izgubijo pomemben element svoje klasične politike redistribucije, ki poteka prek proračunskega načrtovanja. Nekateri evropski pravniki opozarjajo, da je predlagana pogodba v delu, ko govori o ekonomski koordinaciji, povsem netransparentna in neberljiva. Problem, na katerega opozarja Scharpf, je, da bo takšen predlog še poglobil primanjkljaj demokracije v Evropi, saj bo demokratično odločanje o proračunih nadomestila bruseljska tehnokratska logika. Ob tem je zanimiva sodba nemškega ustavnega sodišča v primeru finančne pomoči Grčiji, ki je nakazala, da so avtomatska pravila, ki nemškemu parlamentu jemljejo pristojnosti proračunske avtonomije, lahko vprašljiva z vidika nemške ustave. Obstaja pa še elementarni pravni ugovor, da se takšne stvari preprosto ne pišejo v ustavo, ker so preveč kompleksne in nepredvidljive.

Presenečata nepremišljenost in lahkotnost, s katerima so vse slovenske stranke nekritično podprle to idejo. Da jo podpirajo stranke desne sredine, niti ne preseneča, saj je to credo politike vodilne političarke tega bloka, Merklove. To, da Pahor podpira to idejo, je jasno iz njegovih dosedanjih izjav in dodatno kaže na hudo krizo socialdemokracije tudi v Sloveniji. Mimogrede, novi začasni vodja stranke socialistov in socialdemokratov v Evropskem parlamentu je kritičen do tega predloga. Vse stranke, ki se imajo za progresivne in socialno usmerjene, bi morale predlogu nasprotovati, saj je globoko protisocialen in protidemokratičen. Ni škodljiv le za Slovenijo, ampak tudi za Evropo.