Uzurpatorji ekonomske znanosti

Ne vem, koliko bralcev Mladine v resnici zanima akademska ekonomija. Mene ne zanima kaj preveč. Vendar imamo tisti, ki nismo zadovoljni s stanjem sveta, kakršen je, dve nalogi: razumeti, kakšen je svet, in razumeti tudi, kako se opravičuje, da je takšen. Progresivni mediji dobro izpolnjujejo prvo nalogo. Drugo vprašanje pa je bolj kočljivo in zapleteno. Med političnimi in ekonomskimi elitami prevladujejo zagovorniki neoliberalizma, ki je ohlapna politična ideologija z intelektualno podlago v ožjem pojavu – tako imenovani neoklasični ekonomski šoli. Zanima nas torej vprašanje, kako tisti, ki nam vladajo, intelektualno utemeljujejo svoja prepričanja o tem, da je treba delovati asocialno, torej nižati davke na poslovne dohodke, premoženje in kapital, nižati javno porabo, imeti vedno izravnan proračun, deregulirati ekonomijo, privatizirati javno premoženje, nadomeščati javne storitve z javno-zasebnimi partnerstvi, rušiti socialna zavarovanja in socialne pomoči ter krčiti pravice zaposlenih. Ni toliko pomembno, v kaj elite »res verjamejo«, pomembno je, kaj govorijo, da verjamejo. Vsaka doba mora imeti prevladujočo ideologijo, tudi če je ta maskirana v znanost. Če je ideologija maskirana v zahtevno, matematizirano znanost, toliko bolje – tedaj je iz družbene debate mogoče izključiti večino humanistov in družboslovcev, svoja vrednostna prepričanja pa prikazovati kot rezultat apolitičnih izračunov in analiz. Ravno tako ravna Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), pa tudi velik del slovenskih univerzitetnih ekonomistov, ki pišejo kolumne, dajejo intervjuje in javne izjave ter svetujejo političnim odločevalcem.

Strel v koleno

Največja banka v državi NLB potrebuje novo injekcijo svežega kapitala, saj se sicer lahko zgodi, da konec letošnjega leta ne bo zadostila zahtevam Evropske bančne agencije in Banke Slovenije po kapitalski ustreznosti. Nadzorniki banke zato predlagajo dokapitalizacijo v višini 375 milijonov evrov, kar naj bi več kot zadoščalo za ublažitev težav, ki jih ima NLB zaradi hitrega povečevanja slabih terjatev. S tem bi banka precej presegla mejo devetih odstotkov zahtevanega kapitala. Vendar pa finančni minister Janez Šušteršič pravi: država denarja za dokapitalizacijo NLB nima. In ker ga nima, je po Šušteršiču edina alternativa prodaja celotnega lastniškega deleža države v NLB. Logika je absurdna.

Toksični jezik

Začelo se je junija. Janez Janša je bil 27. junija gost na Radiu Ognjišče. Izjava je bila tipična, izrekel pa jo je pred parlamentarnim glasovanjem o vpisu fiskalnega pravila v ustavo – do katerega potem ni prišlo: »Ko bo prišlo do glasovanj, bo to trenutek resnice. Od tega je odvisno, ali bomo Slovenci v prihodnje še lahko sami reševali Slovenijo iz gospodarske krize ali bomo morali upoštevati pogoje, ki jih bodo postavili drugi. Če ne bo pri teh vprašanjih minimalne odgovornosti na strani vsaj ene opozicijske stranke, potem se Sloveniji obeta tak scenarij reševanja, kot ga lahko spremljamo v zadnjem času v nekaterih drugih evropskih državah, Cipru ali Španiji. Če pa bomo s čakanjem na dvotretjinsko večino še odlašali, nas čaka grški scenarij.«

Družbeno odgovorne banke

Evropski politiki sklanjajo glave nad načrte za vzpostavitev evropskega finančnega ministrstva, oprezajoč pred ofenzivo finančnega uničenja. Zasebne banke rešujemo na rovaš socialnih držav, ki so zadnjega pol stoletja zagotavljale socialno mobilnost, privlačnost življenja v Evropi in zaupanje v možnost boljše prihodnosti. Navadni državljani so neprostovoljno postali dobri Samaritani, žrtvovani, ker naj alternativnih možnosti obrambe pred neutrudnimi napadi finančnih trgov ne bi bilo.

Privatizacija NLB: Na črno in pod mizo

Slovenija je v tem trenutku edina postsocialistična država, članica EU, ki še ima svojo glavno, t. i. sistemsko banko v državni lasti. Vse druge vzhodnoevropske države so svoje banke prodale in jih privatizirale. Prodale so jih večinoma zahodnoevropskim bankam, ki so pogosto v lasti zahodnoevropskih držav. Razlogi, ki so jih k temu vodili, so bili pogosto razumljivi. Recimo, da so jim tako svetovali tedanji ekonomski guruji, češ da bodo s tem finančni sistemi postali učinkovitejši. Ali pa da so njihove domače banke, zasnovane v centralističnem sistemu, brez osnovnega znanja in poslovnih tehnik. V naši neposredni soseščini imamo dve državi, Madžarsko in Hrvaško, ki sta lep primer takšne razprodaje. Ne glede na različne vzroke za privatizacijo pa v obeh državah s to privatizacijo in s tujimi bankami nimajo dobrih izkušenj: oboji bi si danes želeli nekakšno »NLB«.

NLB prodajajo zastonj

Uradni načrti za privatizacijo NLB doslej nikoli niso predvidevali prodaje večinskega deleža banke tujemu lastniku. Prvi vladni program privatizacije NLB in NKBM je nastal leta 2001, štiri leta po državni sanaciji bank. Slovenija je edina postsocialistična država, ki je svoje banke sanirala sama. Država se je, da je počistila od 10 do 13 odstotkov t. i. slabe aktive slovenskih bank, zadolžila za približno 800 milijonov evrov (1,6 milijarde tedanjih nemških mark). In ker je po tem lahko črpala dobičke, so strokovnjaki načeloma nasprotovali takšni privatizaciji, kot so jo bili prisiljeni izpeljati v drugih vzhodnoevropskih državah. A zaradi hitrejše rasti in razvoja je bil svež kapital vedno dobrodošel.

Vitka država: Vzpon in propad socialne države

Rado Pezdir nas je nedavno dramatično opozoril na korupcijo. Specifično: na parazite, ki si skušajo s kufri denarja kupiti dostop do državnih poslov in javnega denarja. Toda njegovo sporočilo ni bilo najbolj točno dojeto. Ja, ko je Pezdir rekel, glejte, korupcija, je hotel reči, glejte, korupcija, toda s tem je hotel reči še nekaj drugega: glejte, država! Države je preveč! Država je prevelika! Češ: večja ko je država, večja je korupcija. Manjša ko je država, manjša je korupcija. Ergo: če hočemo manj korupcije, moramo državo zmanjšati, porezati, posekati, oklestiti. Če je država vitka, korupcija izgine. Cilj je torej država brez korupcije – vitka država. Ljudstvo je bilo navdušeno, saj je ugotovilo, da država ni rešitev, ampak problem, celo glavni vir korupcije. Država nam krade! Paraziti so le simptom – bolezen je država.

Varčevalna ihta: Desant na zdrav razum

»Ne mine dan, ko nam politiki ne bi govorili, da je treba nemudoma porezati javno porabo, ker bomo sicer postali Grčija. Grška izkušnja pa dejansko kaže naslednje: javnofinančni primanjkljaj v dobrih časih te lahko spravi v težave, prizadevanje za njegovo eliminacijo, ko si že v težavah, pa je recept za depresijo,« opozarja ameriški ekonomist in kolumnist New York Timesa Paul Krugman. Zaradi pretirane varčevalne mrzlice Evropa drvi v še globljo recesijo, morda celo depresijo. Tudi Slovenija. Sploh če bo vlada Janeza Janše navkljub svarilom ekonomistov sprejela sveženj več kot štiridesetih napovedanih varčevalnih ukrepov, tudi 15-odstotno znižanje plač zaposlenim v javnem sektorju.

Janševa terapija s šokom

»Glavne žrtve krize so tisti, ki za njo niso bili krivi. To so delavci, upokojenci in mladi ljudje. Krize niso povzročile plače ali socialni transferji,« pravi sindikalist Dušan Semolič. Politika strogega varčevanja, ki jo zagovarjajo predsedniki vlad držav članic EU kot edini možni izhod iz krize, ne deluje in ne prispeva k oživitvi gospodarstva, trdi prvi sindikalist. In v tem mnenju ni osamljen. Vse več ekonomistov opozarja, da je čas za drugačen pristop k reševanju krize. »Oživljanje gospodarstva je trenutno edini ključ za fiskalno razbremenitev države. Kajti sicer bomo prišli v začaran krog, ko bo pretirano varčevanje še pospešilo zniževanje gospodarske rasti,« trdi ekonomist dr. Bogomir Kovač.

Dr. Marjan Senjur: »Ne se igrati z javnim sektorjem. Z njim stojimo ali pademo, rastemo ali zaostanemo.«

Grčija je majhna država s podpovprečnim dohodkom na osebo v evroobmočju. Za take države je prevladujoči menjalni tečaj evra previsok in država je zato izvozno nekonkurenčna. Kopiči se plačilno-bilančni primanjkljaj. Po drugi strani je v evru prevladujoča obrestna mera za tako država prenizka. Zato nastane tendenca zadolževanja in zmanjšanega varčevanja. Evroobmočje je makroekonomsko gledano za take države, kot je Grčija, nestabilno okolje, ki jo povrh tega dela nekonkurenčno. Tudi Slovenija je majhna država s podpovprečnim dohodkom na osebo in je zato potencialno izpostavljena istim nevarnostim: nestabilnosti in nekonkurenčnosti. Po drugi strani pa je evro za Nemčijo, kot veliko in nadpovprečno razvito državo, idealno makroekonomsko okolje. Ta nesimetričnost je temeljni problem evroobmočja. Grčija ni v težavah samo zaradi svojih subjektivnih slabosti. Njene težave so tudi objektivno pogojene. Podobno velja za Slovenijo: kriza je objektivno dejstvo, naša stvar pa je, da se bomo z njo soočili, vsaj tako dobro kot druge države. V krizi se običajno sprejemajo nujni ukrepi, in to pod pritiskom časa in velike negotovosti. Zato ni smiselno kritizirati fiskalne politike v letih 2009 in 2010. Pahorjeva vlada je naredila, kar je morala in kar je mogla. Drugače ni šlo. Ne smemo pozabiti, da je imela Slovenija negativno gospodarsko rast samo eno leto, to je leta 2009. To ni neuspeh, nekatere države so imele negativne stopnje rasti več let. Sedanja vlada ima v letošnjem in v prihodnjem letu že več izbire, predvsem zato, ker že imamo nekaj izkušenj s krizo. Upam, da bo izbrala pravilne rešitve. Pri tem naj bo pozorna, da ne bo poglobila in podaljšala sedanje krize. To je namreč realna možnost, če bodo delovali tako, kot so govorili še nedavno.

Populizem

Janez Šušteršič, Rado Pezdir, Tomaž Štih. Kaj imajo skupnega? Kot člani Liste Virant bodo obarvali ekonomsko politiko prihodnje vlade. Ti verniki prostega trga, kot jih je poimenoval bloger Jure Mesarič, nameravajo Slovenijo iz krize reševati z neoliberalno ideologijo, ki je to globalno krizo tudi zakuhala.

Bojan Bugarič, je profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani

20. 1. 2012  |  Mladina 3  |  Komentar

Na poti k neoliberalni ekonomski ustavi?

Zlato fiskalno pravilo ali zavora zadolževanja pomeni jedro osnutka nove Pogodbe o stabilnosti, koordinaciji in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji. Določeno je v 3. členu, ki ureja ključne elemente bodoče fiskalne unije. Ideološki temelji zlatega pravila so v dogmatični fetišizaciji politike strogega varčevanja kot edinega pravega odgovora na evrsko krizo. Ideja ima globoke korenine v politični ideologiji nemškega ordoliberalizma in globalnega neoliberalizma, ki v pretiranem zadolževanju držav vidita zgolj neodgovorno in škodljivo ravnanje vlad. Ne preseneča, da je Slovenija sledila diktatu danes vodilne evropske države, Nemčije. Slovenija je v evropskih krogih znana po tem, da nekritično sprejema vse, kar Bruselj predlaga. Druge države namenijo veliko več časa temu, da predloge prilagodijo domačim potrebam.

Črni petek in gangrena

Birmingham, Alabama. V okrožju Jefferson so oblasti do preklica na neplačani dopust poslale več kot tretjino javnih uslužbencev, ki jih morda ne bodo nikoli več zaposlile. Mestna upravna zgradba je skoraj prazna, pri okencih je ostalo le najnujnejše število uradnikov, vrste pred uradi so vse daljše, za nekatere storitve morajo uporabniki čakati ves dan. »Odpuščeni« uradniki se morajo znajti, kakor vedo in znajo, saj je blagajna prazna, na pomoč države ne morejo računati.

Bezpečna hračka*?

Evropska komisija je začela kampanjo ozaveščanja o varnosti igrač. Pripravili so spot, ki ga bodo predvajale televizije v EU, v nekaterih državah bodo ob nakupu igrač delili letake z varnostnimi nasveti, naj bodo otroci med igro nadzorovani, naj uporabljajo zaščitno opremo, naj bodo starši pozorni na oznako CE na igračah in naj za majhne otroke ne kupujejo igrač z majhnimi in ostrimi delci.

Prej prijatelji, zdaj sovražniki

Sprva je to bil Ivo Boscarol. Bil je „reformator“, inovator, uspešen podjetnik, ki misli s svojo glavo. V politiko je vstopil leta 2004, v času prve vlade Janeza Janše, hitro je postal „član strateškega sveta za gospodarski razvoj“, član odbora za reforme, podskupine za davčno reformo, „član sveta za do gospodarstva prijazno javno upravo slovenske vlade“ in „član podskupine za spodbujanje konkurence in konkurenčnosti“. A nič več. Očitno njegovi inovativnost in ustvarjalnost le nista toliko šteli kot samo politična podpora.

Nov mestni minipleks

Pred desetimi leti, ko je nastal multipleks v nakupovalnem središču na obrobju Ljubljane, so se začele kinodvorane po mestu zapirati. Nedavno je umrl še zadnji komercialni kino zunaj BTC-ja, Kino Vič. Zdaj je tam klub Cirkus. V širšem središču Ljubljane sta tako ostala le še prenovljena Kino Dvor in Center urbane kulture Kino Šiška, ki vsak po svoje, prvi kot art, drugi kot občasni kino, nadaljujeta nekdanji kinozgodbi. Znova pa je zaživel pred tremi leti zaprti Kino Komuna. S filmi streže tudi Kinoteka.

Nacionalni interes: Najboljši sosed

Nekoč, pred tridesetimi leti, je bila najpomembnejša lesnopredelovalna industrija. Kot se še spominjajo starejši, so ji rekli „lokomotiva razvoja“. Takrat je bila to najmočnejša industrijska panoga v Sloveniji, največji neto izvoznik v Jugoslaviji, kot se spominja dr. Jože Korber, v tistem času tehnični direktor slovenske proizvodnje v Ameriki. Na slovenskih stolih so tedaj sedeli vsi, od Američanov, ki so jih sestavljali po slovenskih načrtih za tekočim trakom, do Sadama Huseina. V osemdesetih je lesna industrija v Sloveniji v 70 podjetjih zaposlovala okrog 40 tisoč delavcev. Dežela je bila polna žag, lesnopredelovalnih podjetij in trgovin.

Božička še preučujejo

Tokrat so se v Agenciji za upravljanje kapitalskih naložb države (AUKN) pripravili na nov izbruh ogorčenja ob koncu leta zaradi visokih božičnic, 13. plač ter različnih stimulacij in nagrad ter regresov, ki jih navadno izplačujejo v državnih podjetjih ob koncu starega in na začetku novega leta ne glede na krizo ali svoj monopolni položaj. Tako v AUKN podjetjem predlagajo, naj si božičnic ne izplačajo, če so poslovali z izgubo, če ne dosegajo pričakovanih rezultatov ali če jih je država v zadnjih letih dokapitalizirala. V ostalih državnih podjetjih pa naj znesek božičnic ali regresa ne presega minimalne plače, masa za plače pa naj ne preseže zneskov v letu 2010.

Veliko prebujenje

Da ne bo kakega nesporazuma: to, kar se bo po svetu zgodilo 15. oktobra, bo revolucija. Vse tisto do zdaj razpršeno protestno vrenje, vse tisto globalno nasprotovanje statusu quo, ki se bo jutri, 15. oktobra, končno sinhroniziralo, bo revolucija. Naj torej ne bo nesporazuma. Kje je potem nesporazum? Nesporazum je natanko tam, kjer nesporazuma ne bi smelo biti: na levici. Levica namreč - v nasprotju z desnico, ki pravi, da gre pri protestnem gibanju »Okupirajte Wall Street« le za razredno zavist, da torej tisti, ki nimajo denarja, zavidajo onim, ki imajo veliko denarja (in jim ga hočejo zato vzeti) - pridigarsko poudarja, da to ne bo revolucija, ampak bolj modna muha, mondo bizarro, nekaj otročjega, nekakšna otroška bolezen ali karneval, anarhistični freakshow, ki itak ne bo ničesar spremenil, češ da je rešitev drugje, recimo v zapatističnih mikropolitikah, boju za pravice manjšin, delavnicah in tako dalje, ne pa v revoluciji. Pričakovali bi, da se bo revolucije bala desnica - toda očitno se je precej bolj boji levica.

Najpomembnejša stvar na svetu

Geslo »Okupirajmo Wall Street« se je porodilo v Italiji leta 2008. Odbilo se je v Grčijo, Francijo in Irsko in se končno prebilo do tiste kvadratne milje v New Yorku, kjer se je začela kriza.

“Mi smo 99 %!”

V Tuniziji se je vse začelo z množičnimi protesti proti diktatorju - in na koncu so diktatorja zrušili. Tudi v Egiptu se je vse začelo z množičnimi protesti proti diktatorju - in na koncu so diktatorja zrušili. Na Wall Streetu se je prav tako vse začelo z množičnimi protesti - in tudi na Wall Streetu množica protestira proti diktatorju, proti ultimativnemu diktatorju - kapitalu, Wall Streetu, katedrali kapitala. Protestna množica, ki se že tedne - vse tja od 17. septembra - zbira na Wall Streetu, hoče zrušiti diktaturo kapitala. Nihče ne verjame, da jim bo uspelo.

Teža odločitve

Časi izredno poceni denarja so mimo. Evropska centralna banka je po zelo dolgem odmoru dvignila ključno obrestno mero z enega na 1,25 odstotka. Res je, gre le za četrt odstotne točke. A to je šele začetek. Obetajo se novi dvigi. Analitiki do konca leta pričakujejo še vsaj enega do dva dviga, obakrat za četrt odstotne točke, kar pomeni, da se bo ključna obrestna mera v evroobmočju povzpela na 1,75 odstotka letno.

Javne banke - v Ameriki!?

O ustanovitvi javnih bank razmišlja vse več zveznih držav v ZDA. Da davkoplačevalskega denarja ne bo več pretakala v roke zasebnikov, ki so lastniki velikih bank, prav zdaj odloča zvezna država Washington. Ustanoviti namerava sklad Washington Investment Trust (WIT), prek katerega namerava denar od svojih davkoplačevalcev »začeti uporabljati doma za podpore kmetijstvu, izobraževanju, spodbujanju razvoja...

Gasparijevo sporočilo

Mitja Gaspari, minister za razvoj, nastopa redko, ko nastopa, pa ne govori veliko. Njegova vloga v vladi je jasna: bil naj bi tisti, ki naj bi imel pred očmi celotno sliko. Eden takšnih njegovih redkih nastopov je bil posvet stranke Zares, na katerem je prejšnji petek predstavil svoje videnje stanja. Nastop je bil nenavaden. Trd in trpek, z zelo resnimi sporočili tudi koaliciji in vladi, v kateri deluje.

Križ čez križanje Križaniča

Slovenci smo res samomorilski narod. Čez balkon se mečemo celo takrat, ko za to ni nobene potrebe. Naše javne finance kar sami enačimo z grškimi in kličemo po kazni. Evo, grešili smo: falzificiramo, friziramo in prikrojujemo bilance, da bi prikrili dejansko višino našega dolga. Brez milosti nas kaznujte, kriza gor ali dol. Kar je prav, je prav! Se nam je od krize že tako skisalo, da smo pripravljeni škoditi sami...

Andrej Flajs: "Dolg ni izračunan narobe."

Andrej Flajs je na državnem statističnem uradu zadolžen za nacionalne račune, zato natančno ve, koliko znaša slovenski javni dolg. Očitek, da se gre finančno ministrstvo kreativno računovodstvo v slogu Grčije in da namenoma prikazuje nižji javni dolg od dejanskega, po njegovem ni samo zgrešen, ampak kaže na popolno nerazumevanje tega, kaj se sploh šteje v maastrichtski dolg države.