Vinko Möderndorfer: "V politiki je naivnost enaka nesposobnosti, v življenju pa je naivnost v resnici poštenost."

»Ko so ljudje tako na psu, da jih ni več strah in imajo v lasti le življenje in sveto jezo, je sprememba sveta mogoča.«

Vinko Möderndorfer, gledališki, filmski in televizijski režiser, dramatik, prozaist in predvsem pesnik, sodi med najplodnejše slovenske avtorje. Je pisec več deset romanov, radijskih iger, iger za otroke, znan je po uspešnih komedijah in družbenopolitičnih satirah, širša javnost pa ga morda najbolj pozna po filmih, kot sta Predmestje in Pokrajina št. 2, pri katerih je bil režiser in scenarist. Toda Möderndorfer je, kot pravi sam, najprej pesnik. V tej najintimnejši izrazni umetniški obliki je »samohodec«, saj ni nikoli sledil književnim »trendom« modernizma in postmodernizma, ki so v preteklih desetletjih zapeljali in odpeljali poezijo v hermetično posvečenost.

Zdaj je jezen. Zaradi razmer v družbi, krivic, ki se dogajajo. Zato je v pesniški zbirki Prostost sveta, izšla je lani, prek zgodb, ki jih vidimo, tistim, ki jih hočejo videti, razgalil bedo, revščino in brezup ljudi, ki so se zaradi narave kapitalističnega sistema samega znašli na robu preživetja, v brezupu, peščica bogatih pa uživa sadove dela, ki ga ni nikoli opravila. Möderndorfer jih želi s svojim delom prebuditi, jih zvleči iz apatije, zanetiti v njih jezo in upor, kajti »vsak mora storiti tisto, kar lahko, da bi nastopile spremembe. Sam kot književnik lahko pripovedujem zgodbe o ljudeh, ki so se znašli na robu družbe,« pravi.

»Vstanite v suženjstvo zakleti, ki jarem vas teži gorja!« S tem verzom iz Internacionale začenjate najnovejšo pesniško zbirko Prostost sveta. Nenavadno za čas, ko bi rad marsikdo zbrisal s sveta brezpravnega proletarca, da ja nikdar več ne bi spočel revolucije. S svojo najnovejšo zbirko pravzaprav kličete na plan revolucionarnega hudiča.

Nisem se silil s pisanjem takšne poezije. Pesmi so nastajale spontano, ustvarjale so jih pravzaprav razmere, v katerih živimo. Pesnik in pisatelj pa je, če da kaj nase, lakmusov papir v družbi, občutljivo mora opazovati dogajanje v njej in ga neprestano reflektirati. Prostost sveta je moja druga zbirka s socialno tematiko. Prva zbirka, Pesmi iz nočne kronike, je nastala pred več kot desetimi leti, ko so bile družbene razmere podobne današnjim. Pravi oče obeh zbirk je torej čas, ki ni več tranzicijski, ampak je čas surovega kapitalizma, ki neusmiljeno hodi prek ljudi in po njih.

Socialna poezija je redka dobrina v zadnjih desetletjih na slovenskem pesniškem meniju, četudi je čas zanjo vedno primeren.

Imamo močno in bogato tradicijo socialne lirike na Slovenskem. Zlasti med obema svetovnima vojnama so pesniki razgrinjali bedo, ki so jo živeli navadni ljudje, in ustvarjali upanje za boljše življenje. Kasneje, v socializmu, je takšna lirika zamrla, saj socializem ni priznal, da v njegovem sistemu prav tako obstajajo socialne razlike. Gradiva za pesnjenje o socialni tematiki pa je bilo tudi v socializmu dovolj. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je pisal podobne socialne zgodbe Andrej Brvar v zbirkah Slikanica in Kdo je ubil Holoferna. V njih je upesnil pretresljive socialne zgodbe iz mariborskega predmestja. Med takšne pesnike sodi Ervin Fritz, ki je že v svoji prvi zbirki objavil pesmi s socialno tematiko. Tudi njegova najnovejša poezija je zelo politično angažirana. Sicer pa socializmu in oblastnikom ni bila všečna poezija, ki bi razgrinjala socialne razlike in socialno stisko ljudi. Zato je takšna poezija v glavnem zamrla. Pojavil se je modernizem in druge vrste pesnjenja, ki je to liriko – ki je izrazito zgodbarska lirika – zanikal in požrl. Sam se nisem nikdar omejeval z modnimi poetičnimi trendi in sem vedno pisal pesmi, ki jih je, kot se pesniško reče, narekovalo srce. Tudi pesmi iz zbirke Prostost sveta so nastajale tako. Zelo spontano.

Motivov za socialno liriko v današnjih časih res ne zmanjka, če zna pesnik prisluhniti času in ljudem.

Zgodbe v mojih pesmih niso izmišljene, le pesniško formo sem jim dal. So zgodbe, ki sem jih doživel ali pa slišal o njih. Iz tega gradiva sem naredil pesniško kombinacijo, kajti socialna lirika je po svoji poetični naturi najmanj izmišljena lirika. Ko pišem ljubezensko liriko, vedno zapisujem kombinacijo različnih sorodnih čustev in stanj, v zbirki Prostost sveta pa so se znašle zgodbe, ki so do mene prišle same, tako rekoč dokumentaristično. Gre za dramatične zgodbe o ljudeh, ki jih vrtinči življenje. Ljudje so razočarani. Čutijo jezo. Saj tega, kar imamo danes, niso pričakovali. Ja, to kar živimo danes, sproža jezo. To jezo čutim že najmanj dvajset let in ta jeza je čedalje močnejša.

Mar ni to posledica sesutja vrednot, solidarnosti in pravičnosti, ob katerih se je, čeprav ju ni povsem uveljavila, oblikovala vaša generacija.

Za mojo generacijo denar ni bil edina sveta vrednota. Spremembe vrednot so nastale spontano. Patetično bi bilo govoriti, da se je treba vrniti v socializem. Čas teče naprej, ne nazaj. O marsičem moramo premisliti na novo. Sem za socialno državo, sem za socializem, vendar ne za čisto takšnega, kot smo ga poznali. Tisti socializem se je izpel. Ni bil ok. Vendar se je tudi kapitalizem izpel. Kapitalizem je crknjen stvor, dinozaver, ki je poginil že pred časom, samo opazili nismo tega. Tako zdaj pred nami leži njegovo smrdljivo razpadajoče truplo, ki ga je nemudoma treba odstraniti. Sodeč po dogajanju v evropskih in drugih družbah, je tudi parlamentarna demokracija iztrošena oblika odločanja. Smo na pragu revolucije. Ne samo v Sloveniji, smo na pragu globalne revolucije. Upam vsaj. Treba je reči: NE! Dost mamo! Politiki rečejo NE na svoj način. Študentje na svojega. Pesnik pa lahko to izrazi s pesmijo. Pesem je način pesnikovega NE. Pesnikovega protesta. Tudi s pesmijo lahko opozorimo na probleme sveta.

V politiki je naivnost enaka nesposobnosti, v življenju pa je naivnost v resnici poštenost. Treba je biti malce naiven. Samo barabe niso naivne.

V pesmi Popevka zapišete: Bistvo kapitalizma / je vse, kar pomeni napredek / tisti, ki nimajo nič / so samo kolateralna škoda / nezanimivo dolgočasno dejstvo / ki niti ni tako pomembno / da bi o njem napisali popevko. Vi pa ste napisali celo zbirko o tem, da se z ljudmi dela kot s smetmi, in zato pozivate k povrnitvi človeškega dostojanstva?

Kar se danes dogaja, je sprevrženo. Ne samo v Sloveniji, kjer smo na hitro ustvarili kapitaliste, ampak tudi na splošno. Razen tajkunov in politikov pravzaprav vsi vemo, da je človekovo dostojanstvo v resnici najpomembnejša vrednota. A nič ne naredimo zanj. Pesniki lahko nekaj naredimo le za ozaveščanje ljudi. Tudi zato v mojih pesmih ni veliko metaforike. To so pesmi, ki nič ne zapletajo. Poskusil sem najti takšen pesniški jezik, ki je kot skalpel, ki direktno zareže in naredi rano. Rana se odpre in pokaže se, kakšno je meso, kako gnila je notranjost pod kožo. Odpiranju zakritih in slabo zaceljenih ran je namenjena moja zbirka pesmi. Jeza in gnev nad razmerami v družbi, ki sta glavni energetski naboj knjige, pa najbrž vodita v spremembe. Moraš čutiti jezo, da lahko kaj spremeniš. Jaz jo čutim, a nisem edini. Mogoče jeza še ni kolektivna, ampak ko bo, gorje jim.

Upesnili ste težave predvsem delavskega sloja. Toda kdo je današnji delavec in koga nagovarjate? Za prave spremembe bi morali vendarle zbuditi jezo v molčeči večini, ki jo sestavlja srednji sloj.

Moje pesmi zagotovo ne nagovarjajo le klasičnih delavcev, ljudi za stroji, težakov in podobnih, saj klasičnih proletarcev pravzaprav ni več. Srednji sloji so se združili s tistimi, ki so bili nekoč proletarci. Meje so se zabrisale. Mislim, da v slovenski družbi obstajajo tri vrste državljanov: blazno bogati, zelo revni in politiki. Najhujši so zadnji. Slast oblasti in vladanja je grozovitejša od denarja. Gotovo naredi več škode. Res je, če napišeš pesem, hočeš imeti bralca. Laž bi bila, če bi rekel, da to ni res. Moja pesem računa na bralca, ki je občutljiv za socialne zgodbe. Hotel sem upesniti zgodbe, ki so se me globoko dotaknile in me prizadele. Moja pesem noče (pa tudi ne zna) biti program za spremembe. V zbirki Prostost sveta so zbrane pesniške zgodbe, ki so nastale iz prizadetosti in tudi jeze. Razen napisati čim boljšo poezijo in čim bolje ubesediti zgodbe, nisem imel drugih ambicij.

Pesniško zbirko pa, nenavadno, zaključujete s proznim tekstom Sveta jeza.

Ta tekst sem napisal pred dvema letoma za Delo. Nisem politik, ne ekonomist, ne sociolog itd., a lahko sem z občutljivostjo pisatelja ugotovil, da so v preteklih dvajsetih letih vsi politiki, ki so si vzeli pravico do upravljanja države, enako srali po tej ubogi slovenski družbi. Za nobeno politično stran se nisem opredelil. V Sveti jezi sem vzel formo Trubarjeve pridige, in to zato, ker v pridigi lahko marsikaj zelo ostro poveš. Pridiga je forma, ko nekdo stopi na prižnico, pogleda svoje farane v oči in jim pove, da se kurbajo, da kradejo, da lažejo, da manipulirajo, da delajo škodo ... Pridiga torej omogoča poseben jezik, energijo, omogoča, da poveš resnico na neposreden način. Presenetil me je zelo velik odziv na ta moj članek. Očitno so bile prave besede izrečene v pravem trenutku. Ne mislim, da je to literarni izdelek, sploh ne, je pa iskreno občutenje stanja v družbi. Sem le glas te atmosfere. In če ima pesniška zbirka Prostost sveta kakšne zunajliterarne ambicije, so te gotovo v glasu vsesplošnega nezadovoljstva z razmerami v družbi in svetu.

Vaše literarno ustvarjanje se sicer loči od ustvarjanja drugih po tem, da je živo, v sebi nosi jezo, vaši junaki so polnokrvni, živijo.

Če je tako, sem vesel. Nobene stvari nisem nikoli napisal na silo. Nikoli nisem konstruiral zgodb. Vedno sem pisal o živem življenju, ki sem ga potem literarno oblikoval. Tako počnem tudi v novi pesniški zbirki. Dolga balada o delavki, ki je storila samomor, je resnična zgodba. Postavil sem jo v verze, mogoče sem si v kakšnem detajlu vzel malo več pesniške svobode, ampak v resnici se je ta tragična zgodba zgodila resnični ženski.

Ste gledališki človek in zato nam lahko iz prve roke odgovorite, zakaj v slovenskem teatru ni več družbenokritičnih in angažiranih del. Razen Sebastjana Horvata pri nas ni mogoče najti režiserja, ki bi si drznil kaj takšnega.

Res je, Horvat je zdaj edini, ki zadnje čase dela politično, angažirano gledališče. Sam skušam biti angažiran kot dramatik, kot režiser manj, ker teh možnosti preprosto nimam. Gledališča nimajo preveč posluha za angažirane predstave. Hrvati obdelujejo dogajanje v postjugoslovanskih družbah koreniteje, odločneje in z vso ostrino. Politična nasprotja čutijo globlje kot mi, saj so šli, tako kot v BiH, skozi vojno, zamajale so se družine, še posebej večnacionalne, mednacionalni odnosi pa so se »urejali« z vojsko. Tudi zato je njihovo lotevanje polpretekle zgodovine in posledic razpada nekdanje skupne države bolj angažirano in celo zrelejše.

Sicer pa je že Brecht vedel, da je glavna funkcija gledališča povezana z odzivanjem na dogajanje v svetu. Gledališče svetu kaže zrcalo, zato lahko govori resnico. Večina naših gledališč pa gledališče razume kot del malo zahtevnejše zabave in kultivirane sprostitve. Na prste ene roke lahko preštejemo slovenske angažirane predstave v zadnjih dvajsetih letih. Takšnih, kot so predstave hrvaškega režiserja Frljića, ki »klofutajo« publiko, pa slovensko gledališče ni ustvarilo. To je sicer posebno gledališče, ki zahteva tudi posebnega igralca, ki ne igra, ampak pripoveduje, kaj si misli o svetu. Na odru izpoveduje svoje stališče. Ne gre samo za umetelnost igre, gre tudi za oseben (igralčev) odnos do problematike. Pravzaprav igralci soustvarjajo besedilo, sporočilo predstave. Tega je posebej vešče Slovensko mladinsko gledališče. In to že od davno. Mislim, da se je to začelo z Ristićevo Misso in a minor. Sam si želim več angažiranega gledališča, saj bi bil to korak naprej v slovenski dramaturgiji, literaturi in gledališki umetnosti nasploh.

Skozi gledališče, ki obravnava subtilne medčloveške odnose, se lahko prav tako pokaže njegova angažiranost.

Seveda, vendar drugače. Igra Kdo se boji Virginie Wolf na primer je tudi angažirana in kruta. Vendar se ta angažiranost dogaja na ravni človeških odnosov. Ne na razmerju posameznik : družba, temveč na konfliktu posameznik : posameznik. Moja pesniška zbirka Prostost sveta pa je spet drugače angažirana. Ne na način manifesta, ampak na subtilnejši način. Enostavno je treba povedati zgodbo, da bi gledalci prek nje postali jezni. Bralci se prek zgodb soočijo s sliko realnosti in se morda tako lahko začnejo spraševati o vzrokih zgodb, o predzgodbi zgodb, o tistih silah, ki so pripeljale do takšnih zgodb. Pesem, če je dobro izbrana in napisana, lahko ima moč, da bralca vznemiri. Dobra socialna pesem ne sme povedati zgodbe do konca. Če bi to storila, bi bila zgolj plakat. Bistvo socialne zgodbe (pesmi) naj se zgodi šele v bralcu.

Ko ste leta 1998 napisali dramsko igro Limonada Slovenica, ki razgalja trgovino med političnimi akterji, zagotovo niste mislili, da se bo zgodba leta 2012 ponovila?

V igri obravnavam zaplete pri sestavljanju vladne večine. Igro je navdihnila znana politična situacija, na primer Pucko. V tej satiri-komediji opisujem politični sistem, ki mu kaj drugega kot parlamentarna lopovščina ne moreš reči. Prav zdaj igrajo to igro v Prešernovem gledališču v Kranju in zanimivo je opazovati, kako iskra satirične aktualnosti vroče preskakuje med igralci na odru in občinstvom. Skozi smeh povedana resnica zadene bolj v živo. Zelo dobra poteza je, da je ta igra uvrščena tudi za maturo, ker se mi zdi, da je mlada generacija vse premalo politično osveščena.

Igro sem pisal v času sestavljanja Drnovškove vlade, ko je bila pat pozicija 45-45. Takrat se mi je zdelo dogajanje tudi zabavno, ker smo se šele učili parlamentarne matematike, danes pa se mi to, kar se ta hip dogaja v slovenskem parlamentu, ne zdi več duhovito. Mislim, da je celo nevarno. Zmeraj bolj se kaže, da slovenska strankarska politika ni samo trgovina, ampak svinjska trgovina.

Če umetnost lahko spreminja posameznika, potem lahko spremenjen posameznik zagotovo spremeni tudi svet.

Če bi vas zdaj vprašal za recept za razvezo tega vozla, kaj bi odgovorili?

Treba bi bilo odpraviti politični sistem, ki ga imamo. Ker preprosto ni dober. Ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po Evropi in svetu. Nekaj drugega bi morali iznajti. Zato me fascinirajo v Gibanju 99 %, kjer sicer ne vedo, kaj storiti, vedo pa, da to, kar imamo, ni dobro. Za začetek je dovolj reči: NE! Tega ne! Tega nočemo! Stran s tem! Če iz razdalje navadnega državljana pogledate na sistem slovenske parlamentarne demokracije, vidite grozljivko: pokvarjenost na meji lopovščine. In če vidimo, kakšni ljudje delajo to politiko, lahko mirne duše in brez prevelikega pretiravanja trdimo, da je slovenska politika neprestano na robu afer, korupcije, laži, demagogije najbolj nacistične vrste, na robu barabskega kriminala. In to je strašljivo. Takšna politika daje državljanom napačne signale, napačen zgled. Presekati bi bilo treba ta sistem in ga odpraviti. Upam le, da se to ne bo zgodilo z bojem vsakega proti vsakemu. Ampak prave revolucije so po navadi krvave. Nadejam se, da ta ne bo. Nekaj pa se bo vseeno moralo zgoditi. Zdaj smo morda le še jezni, malo gnevni, po jezi pa pride najbrž čas za kri.

Nekaj pa se vendarle premika. Pred volitvami so se pojavile tudi nove politične stranke s povsem novo paradigmo gospodarskega in družbenega razvoja. TRS je že takšen?

Cenim delo Matjaža Hanžka. Tudi kot človek je izjemen, je eden izmed najbolj pravih ljudi na slovenski politični sceni. Tokrat je TRS imel smolo, ker so volivci menili, da se je treba odločiti med A in B. Male stranke so zato izpadle. Pred volitvami sem imel z dijaki Gimnazije Moste pogovor o politični satiri Limonada Slovenica. Po njem je prišel k meni mladenič in me povprašal, koga bom volil. Kot postan in že malo zarostan petdesetletni ziheraš sem začel motoviliti in mu pojasnjevati razmere, nakar mi je skočil v besedo, da bo on volil TRS in pika. Pa sem mu spet začel pojasnjevati, kako je zdaj čas, da volimo stranke, ki lahko zmagajo … in zavrnil me je: »Če bi vsi, ki mislite, da je TRS ok, volili TRS, potem bi res prišlo do sprememb!« Le pritrdil sem mu lahko. Bravo! Tako se razmišlja! Tako se govori!!

Sicer pa smo na volitvah Slovenci tudi tokrat naredili napako, ker smo volili proti, ne pa za. Tistega, za katerega bi res želeli, da zmaga. V resnici je imel mladenič iz gimnazije v Mostah (bravo profesorji!) prav. Prihaja generacija, ki zna razmišljati neobremenjeno. Kriza je mlade pripeljala v položaj, da se morajo odločati, da morajo razmišljati o politiki. To je pozitiven učinek sranja, v katerega so nas pahnili naši politični demagogi in karieristi. Mladi ljudje postajajo jezni. Vzpostavljajo se nova razmerja v družbi in za začetek je dovolj reči – NE. Tudi parlamentu, kajti od poslancev ni mogoče pričakovati, da bodo sami spremenili sistem, v katerem se tako prijetno redijo, cedijo in slinijo. Zato kot književnik podpiram Gibanje 99 % tako, da sem napisal knjigo Prostost sveta.

Če je po definiciji kapitalizem kraja, je za sodobni kapitalizem značilna sprevrženost, kajti na oblast je spravil same barabe in psihopate.

Sistem, ki ga poznamo, torej kapitalizem je učinkovit. Toda ne v dobro ljudi?

Kapitalizem je sam po sebi velika tatvina, velika lopovščina. Nikoli ne moreš obogateti z delom svojih rok. Vedno ukradeš še del tujega dela, da lahko obogatiš. Če je po definiciji kapitalizem kraja, je za sodobni kapitalizem značilna sprevrženost, kajti na oblast je spravil same barabe in psihopate, kot pravi Boštjan M. Zupančič. Iz zgodovine vemo, kaj se je zgodilo, ko je v Nemčiji prišla na oblast skupina barab. Se res nismo iz zgodovine nič naučili? O tem bi bilo treba napisati kakšno igro. O ponovitvah človeških napak. Pa seveda o posebni slovenski politični barabiji. To bi bile aktualne in najbrž tudi pretresljive igre.

Ampak kako spraviti na oblast poštene in dobromisleče ljudi?

Tega sedanji politični sistem ne omogoča. Ne v Sloveniji in ne v globalnem svetu. Zato smo po moji sodbi na pragu revolucije. Globalne revolucije. Kdaj se bo zgodila, pa ne vemo. Zanimiv je stavek v Komunističnem manifestu, bolj proti koncu je, ki pravi, da ko ljudje nimajo več česa izgubiti, razen svojih življenj, potem lahko dobijo vse. Se pravi, ko si tako na psu, da te ni več strah in imaš v lasti le življenje in sveto jezo, šele takrat je sprememba sveta zares mogoča.

In angažirana umetnost, tudi gledališče, ima lahko v procesih družbenega spreminjanja in revolucioniranja pomembno vlogo?

Pa ne takšno kot v preteklosti. Danes je gledališče drugačno kot v času Beaumarchaiseve Figarove svatbe, ko so ljudje po predstavi ruvali granitne kocke na cesti, da bi z njimi spremenili svet. Francoska revolucija se je dejansko začela v gledališču. Danes pa imajo vidnejšo in odločilno vlogo na sceni družbenih sprememb drugi mediji. Predvsem internet. Dogajanje v Severni Afriki to dokazuje. Gledališča in umetnost širše imajo morda moč za spreminjanje posameznikove duše. Spreminjajo posameznika in zato sam še zmeraj verjamem, da je lahko gledališka predstava v tem pogledu tudi revolucionarno dejanje. Če pa umetnost lahko spreminja posameznika, potem lahko spremenjen posameznik zagotovo spremeni tudi svet. Treba je biti malce naiven. Samo barabe niso naivne. V politiki je naivnost enaka nesposobnosti, v življenju pa je naivnost v resnici poštenost.

»Vstanite v suženjstvo zakleti, ki jarem vas teži gorja!« S tem verzom iz Internacionale začenjate najnovejšo pesniško zbirko Prostost sveta. Nenavadno za čas, ko bi rad marsikdo zbrisal s sveta brezpravnega proletarca, da ja nikdar več ne bi spočel revolucije. S svojo najnovejšo zbirko pravzaprav kličete na plan revolucionarnega hudiča.