Slab začetek

Nova desnosredinska koalicija nima dobre popotnice. Vodil jo bo premier, ki tudi po mnenju predsednika države Danila Türka »nima polne legitimnosti«, je pravnomočno obtožen korupcije, na volitvah pa je prej izgubil kot zmagal. Drugi človek države po uradni hierarhiji, predsednik parlamenta Gregor Virant, ima danes tako nizko javnomnenjsko podporo, okrog 1,5 odstotka, da se njegova stranka ne bi prebila niti čez parlamentarni prag. Kandidati za ministre nove vlade – recimo Jani Soršak – odstopajo od kandidatur iz »osebnih razlogov« po razkritjih njihovih poslov v preteklosti, še preden so bili uradno sploh imenovani.

Doslej je veljalo, da uživajo koalicije na začetku svojega dela največje zaupanje. Prvo koalicijo Janeza Janše je ob nastanku podpiralo kar 60 odstotkov ljudi, kot je tedaj pokazal Politbarometer, javnomnenjska raziskava Centra za raziskovanje javnega mnenja pri Fakulteti za družbene vede, koalicijo Boruta Pahorja pred tremi leti je na začetku podpiralo več kot 50 odstotkov vprašanih. Sodeč po zadnji raziskavi javnega mnenja, ki jo je Ninamedia opravila ta teden, ima nova Janševa koalicija petih strank in njegova druga vlada rekordno nizko, zgolj 30-odstotno javnomnenjsko podporo.

Sestavo te koalicije sta kot jeziček na tehtnici seveda omogočila Gregor Virant in Karl Erjavec, ki sta oba nihala med Jankovićem in Janšo. Brez njiju ne bi šlo in eno izmed vprašanj, ki se pri tem postavljajo, je, ali se je splačalo vsaj njima. Odgovor na to vprašanje je veliko lažji pri Virantu, težji pa pri stranki DeSUS. Sodeč po primerjavi med podpisano koalicijsko pogodbo Janeza Janše in parafirano koalicijsko pogodbo Zorana Jankovića se je Virantu »pobeg« k Janši splačal.

Prva Janševa vlada je delo začela s 60-odstotno podporo javnosti, ta, druga začenja delo le še s 30-odstotno podporo.

Recimo – ena od pomembnih Virantovih zahtev je bila uzakonitev socialne kapice, torej omejitve plačevanja socialnih prispevkov pri tistih z najvišjimi prihodki. Pri Jankoviću je Virant dobil zgolj določilo, da bo koalicija preučila »možnost postopne uvedbe omejitve zgornjega zneska socialnih prispevkov delodajalcev«, pri Janši pa se je koalicija že kar zavezala za uvedbo. Tudi pri podjetniških olajšavah je Virant pridobil. Recimo z zavezo o postopnem znižanju davka na dobiček in uvedbi raznovrstnih investicijskih in raziskovalnih olajšav. Janković je Virantu obljubil le »davčne olajšave za ustanavljanje novih podjetij in investicij, ki ustvarjajo nova delovna mesta«.

Še najuspešnejši je bil Virant pri Janši s svojimi razmeroma radikalnimi zahtevami po razprodaji državne lastnine. Pri Jankoviću je recimo dobil zagotovilo o umiku države iz nestrateških podjetij, »pri čemer se lahko izvzamejo podjetja z dobrimi poslovnimi rezultati, ki delujejo na mednarodnih konkurenčnih trgih, ter infrastruktura«. Pri Janši pa naj bi država obdržala zgolj vpliv v »maloštevilnih strateških podjetjih«, preostalo naj bi po »racionalnem« premisleku razprodali.

Virant je torej z Janšo pridobil, za DeSUS pa je to težje reči. Karl Erjavec je bil precej ponosen, da je DeSUS pri Jankoviću uspel s t. i. četrtim dohodninskim razredom, torej z dohodninsko reformo, po kateri bi obremenili tiste, ki prejemajo »res visoke plače«, kot se je Erjavec pohvalil v parlamentu. Hkrati je Jankovićeva koalicija obljubljala nadaljevanje Pahorjeve pokojninske reforme, torej ohranitev sedanjega, solidarnega pokojninskega sistema. V podpisani verziji desne koalicijske pogodbe omenjenih zahtev ni. Iz nje so črtali določilo, da bodo tisti z najvišjimi plačami obremenjeni s 50-odstotno dohodnino, ravno tako se je nova vlada odpovedala obremenitvi luksuza. Sprva so v koalicijski pogodbi zapisali, da bodo partnerji »progresivno obdavčili luksuz«, v drugi, veljavni verziji pa piše zgolj, da bodo »posodobili sedanji sistem obdavčitve luksuza«.

Seveda se je tudi pri napovedani pokojninski reformi nova desna koalicija pomaknila stran od solidarnosti, saj je DeSUS privolil v neoliberalno formulo, da bo »pokojninski sistem v večji meri zasnovan na individualizaciji zavarovanj in krepitvi kapitalsko kritega dela«, kar z drugimi besedami pomeni, da bodo tisti z višjimi dohodki po reformi v relativnem smislu prispevali manj za pokojnine tistih z nižjimi dohodki. Virantovi so torej ostali zvesti svojim načelom, vprašanje pa je, ali je DeSUS res še vedno najbolj socialdemokratska stranka, kot je Karl Erjavec poudarjal zadnje tedne.

Strankin generalni sekretar Ljubo Jasnič sicer vztraja, da so pri Janševi koaliciji izpogajali več kot pri Jankovićevi. Res preberemo, da naj bi se pokojnine ob »zagonu ugodnih gospodarskih razmer« povečale nad 60 odstotkov povprečne plače, dolgoročno celo nad 72 odstotkov, a to določilo je seveda zelo ohlapno. In drugič, zdi se, da bodo od tega koristi spet imeli sedanji upokojenci, to pa ni nujno povezano s solidarnostjo ali socialno državo.