Ministrstvo za kazenski pregon

Kot vse doslej tudi aktualna desnosredinska koalicijska pogodba predvideva »pravično in učinkovito delovanje pravne države in pravno varnost«. Vprašljiv pa je način, kako naj bi to dosegli, način, ki utegne imeti nasprotne posledice od deklariranega cilja. Trditi, da gre za namerno podrejanje organov pregona in sodstva, bi bila huda obtožba. To bi namreč pomenilo, da gre Slovenija po poti Madžarske. Slednjo pa, tudi zaradi rušenja neodvisnosti sodstva in pravosodja nasploh, že toži evropska komisija.

Če pustimo ob strani ideje o odpravi trajnega sodniškega in tožilskega mandata ter ideje o hitrih sodiščih, ki bodo na prvi stopnji razsojala v šestih mesecih, na drugi v treh in vključno z izrednimi pravnimi sredstvi delo končala najpozneje v letu dni, koalicijska pogodba vsebuje še spornejše in usodnejše posege v pravosodje. Vse predvolilne napovedi so govorile o racionalizaciji in varčevanju na strani države, a hkrati je racionalizacija lahko primeren izgovor za doslej neizživete želje po obvladovanju nekaterih pristojnosti, ki so po pravilu v domeni države. Na področju pravosodja je že tako.

Neevropsko

Poglejmo najprej sodstvo, vendarle gre za tretjo vejo oblasti. Po desnosredinski koalicijski pogodbi bomo dobili ministrstvo za pravosodje in javno upravo. Formalno. V praksi gre za priključitev pravosodja ministrstvu za javno upravo, vsaj glede posledic, ki jih bo »združitev« imela. Ta že na simbolni ravni pomeni podrejanje sodstva vladi in enačenje sodnikov z javnimi uradniki. Kar je v nasprotju z nekim drugim deklariranim ciljem te iste koalicijske pogodbe, ki pravi, da bodo sodno vejo oblasti »povabili k sodelovanju za ponovno vzpostavitev ugleda in avtoritete sodstva«. Hkrati je to tudi spogledovanje s preteklostjo. Slovenija je namreč v prejšnjem, socialističnem sistemu že imela takšno ureditev. Imeli smo Republiški sekretariat za pravosodje, upravo in proračun, pri čemer je bila ena izmed osnovnih zahtev stroke pri prehodu v demokratični sistem, da se področje pravosodja loči od državne uprave. Sodstvo je namreč po ustavi tretja veja oblasti, načeloma enakovredna izvršilni in zakonodajni. Zato naj bi po ustaljenih standardih znotraj EU sodstvo pokrival samostojni resor in skoraj brez izjem tudi ga.

Še bolj neprijetne, realne in neposredne posledice pa utegne imeti neka druga »racionalizacija«. »Pristojnost za državno tožilstvo bomo prenesli na ministrstvo za notranje zadeve,« pravi naslednja od zavez desnosredinske koalicijske pogodbe. Ta poseg pa je še bolj vprašljiv od omenjene pripojitve ministrstva za pravosodje ministrstvu za javno upravo. Je v nasprotju z vlogo in položajem tožilstva, kot ga določa ustava. Vlogo in položaj tožilstva, kot ju poznamo v Sloveniji, namreč imata svoj smisel. Tožilstvo je organ, ki je funkcionalno nadrejen policiji in usmerja ter nadzoruje pravilnost in zakonitost njenega delovanja. Pripojitev tožilstva ministrstvu za notranje zadeve, policijskemu ministrstvu, če hočete, bi pomenila negacijo te vloge tožilstva. Šlo bi za podreditev enega državnega organa drugemu državnemu organu, ki naj bi ga prvi nadzoroval.

Tožilstvo pod vodstvom policijskega ministra bo brez kakršnekoli varovalke samostojno odločalo o tem, koga bo preganjalo.

Takšne ureditve ne pozna nobena država Evropske unije. Da mora biti tožilstvo samostojno in neodvisno zato, da lahko izvaja svojo vlogo v postopku kazenskega pregona, od držav na območju ožje in širše Evrope zahtevajo tudi številni zavezujoči mednarodni akti in usmeritve na ravni Sveta Evrope in Evropske unije. Ti akti priporočajo celo razvoj v nasprotni smeri. In sicer organizacijsko pripojitev kriminalistične policije tožilstvu. Ta je tožilstvu zaradi narave dela funkcionalno pripojena že zdaj. V zadnjih letih so to številne evropske države tudi storile.

Bordojska deklaracija Sveta Evrope, ki ima naslov »Sodniki in tožilci v demokratični družbi«, je eden od omenjenih mednarodnih dokumentov. Med drugim kot eno od temeljnih pravil postavlja, da mora tožilstvo »skrbno in temeljito pregledovati zakonitost organov preiskovanja in nadzirati spoštovanje človekovih pravic na strani organov preiskovanja …«. Jasno je poudarjeno, da to tožilstvo lahko počne zgolj kot samostojen organ, ne pa kot organ v sestavi ministrstva za notranje zadeve ali celo policije. Kaj drugega bi bilo tudi v nasprotju z zahtevami Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, postavljenimi v konkretni zadevi tudi na primeru Slovenije. Točneje v obsodbi Slovenije v zadevi Matko. Takrat je bila Slovenija obsojena zaradi pomanjkanja učinkovitega nadzora nad delom policije.

In prav prva Janševa vlada, pod notranjim ministrom Dragutinom Matejem in pravosodnim ministrom Lovrom Šturmom, je uvedla sicer kritizirano rešitev, a še vedno rešitev, ki jasno ohranja in celo krepi položaj tožilstva kot nadrejenega organa policiji. Nadzor nad delom policije v konkretnih primerih so namreč z notranjega ministrstva prenesli na vrhovno državno tožilstvo oziroma na novoustanovljeni specializirani oddelek, ki deluje v okviru nekdanje posebne tožilske skupine, zdaj posebnega tožilstva. Res pa je, da je takrat ista stranka poleg pravosodnega in notranjega ministrstva imela v rokah tudi tožilstvo, ki ga je vodila Barbara Brezigar.

Združevanje tožilstva in policije pod eno streho pa bi bilo tudi protiustavno. V ustavi zapisani členi, ki urejajo tožilstvo, niso po nesreči zapisani v sklopu pravosodja, med členi, ki urejajo sodstvo, in tistimi, ki urejajo odvetništvo. In tudi ustavno sodišče v različnih sestavah je večkrat jasno reklo, da ima tožilstvo poseben položaj, ki se približuje položaju sodstva in je del pravosodja, ne pa del kakega drugega resorja, recimo tistega, ki pokriva notranje zadeve.

Policijska država

Prav SDS (še posebej poslanec Vinko Gorenak), ki zdaj predlaga združevanje tožilstva in policije, je prejšnji vladi najbolj glasno očitala podrejanje oziroma »politično okupacijo« tožilstva. Zdaj pa sami to nadgrajujejo in stopnjujejo politični vpliv na tožilstvo. Kako naj pravosodni nadzor na tožilstvu izvaja policijski, pardon, notranji minister, če so to, sicer v zakonu določeno pristojnost, nekoč oporekali celo pravosodnemu ministru?

A pravosodni nadzor, kjer minister nima nobenih pristojnosti glede vsebine odločanja, niti ni tako problematičen. Pravosodni minister ima tudi številne druge, pomembne pristojnosti na področju tožilstva. Recimo usmeritve tožilstvu prek izdajanja podzakonskih aktov. Pa nekatere kadrovske pristojnosti, kot je imenovanje direktorjev tožilstev, ki se ukvarjajo z upravnim delom. In ne nazadnje tudi nadzor nad delom tožilstva, kamor sodi tudi vpogled v spise. Zdaj pa bo vse to v rokah iste osebe, ki ima hkrati kot minister za notranje zadeve podobne pristojnosti tudi pri policiji? Policijska država?

Koalicijska pogodba namreč predvideva tudi ukinitev sodne preiskave, o čemer že nekaj časa obstaja široko soglasje v politiki in stroki. Ne glede na to, da ukinitev sodne preiskave gotovo s seboj prinaša tudi nižanje standardov pravic obdolžencev, je to ukrep, ki so ga sprejele številne evropske države. Sporna pa je kombinacija tega ukrepa in združevanje tožilstva in policije.

Pripojitev tožilstva ministrstvu za notranje zadeve, policijskemu ministrstvu, bi pomenila podreditev enega državnega organa drugemu državnemu organu, ki naj bi ga prvi nadzoroval.

Sodna preiskava je nekakšna legalizacija predhodne policijske oziroma jamstvo, da je bil predkazenski postopek izveden korektno. Poleg nadzora tožilstva nad policijo se ukinja še sodni nadzor dela tožilstva in policije. Pristojnosti iz sodne preiskave pa prehajajo na tožilstvo. Na tožilstvo, ki bo pod vodstvom policijskega ministra brez kakršnekoli varovalke samostojno odločalo o tem, koga bo preganjalo. Pri odločitvi, da pregon ustavi, pa so bili povsem samostojni že doslej. Pri tem ne gre pozabiti, da govorimo o najobčutljivejšem delu kazenskega postopka, ko se pridobivajo in krepijo dokazi. Smisel sodne preiskave je bil prav v dodatni varovalki. Njen smisel je bil, da je sodstvo lahko ustavilo kazenski postopek, kadar je tožilstvo z njim vztrajalo brez potrebnih dokazov. Po novem nad novim združenim tožilstvom in policijo ne bi bilo nikakršnega nadzora vse do vložitve obtožnice. S tem pa je pogosto že dosežen cilj. Na mesto pravne države pa stopi policijska država.