Priseljenci, ki bodo volili skrajno desnico

Med dobrim milijonom in pol magrebskih priseljencev prve, druge in tretje generacije, kolikor jih živi v Franciji, je nekaj tudi mladih muslimanov, ki so deloma ob pomoči države, zlasti pa zaradi svoje vztrajnosti končali študij in jim je kljub najrazličnejšim stigmam uspelo ustvariti prav bleščečo kariero. Ti mladi »Arabci«, seveda francoski državljani, ki druge domovine kot Francije sploh nimajo, zdaj zasedajo pomembne položaje v velikih koncernih. Nekatera dekleta so morala zapustiti družine in si najeti stanovanja, saj ne oče ne bratje niso prenesli, da bi v službo hodila urejena, naličena in v krilih, kot druge mlade Francozinje. A ti uspešni muslimani preprosto ne prenesejo več očitkov, da niso integrirani, dovolj jim je, da jih ima družba zaradi magrebskih korenin za kriminalce in lenuhe, dovolj jim je tudi tega, da so njihove matere v blokovskih predmestnih soseskah žrtve nasilja mlečnozobih kaidov, ki se preživljajo s prekupčevanjem z narkotiki. Postali so – nacionalisti, radikalni privrženci in aktivisti skrajno desničarske Nacionalne fronte (FN). Prepričani so, da je ta s prihodom Marine Le Pen postala stranka, ki naj bi tudi z omejevanjem novega priseljevanja iz Magreba varovala njihove interese.

Eden takšnih je 32-letni Ali, kabilskih (alžirskih berberskih, nearabskih) korenin, voznik tovornjaka, čeprav je po izobrazbi knjigovodja. Že od otroštva živi v istem bloku v Parizu, ima šest bratov in sester. Javnost želi opozoriti, da niso vsi Magrebčani le reperji z levice, da imajo nekateri tudi drugačne politične poglede. Čeprav je na predsedniških volitvah leta 2002 oddal prazen volilni listič, je pet let kasneje iz protesta volil FN, tedaj še Jean-Marieja Le Pena. Z njegovimi skrajnimi stališči se sicer ni mogel strinjati, Marine pa naj bi bila zmernejša od očeta, zato ji verjame in jo podpira.

»Počutim se ponižano. Država, ki jo bom vedno spoštovala, nam je pljunila v obraz: nezakonitim prišlekom je uredila dokumente, naselila jih je v socialnih stanovanjih in jim zagotovila socialno pomoč. Ko sem komaj še držala glavo nad vodo, mi je pomagala le FN, našli so mi delovno mesto poslovne sekretarke; druge stranke zame niso hotele niti slišati,« pravi 35-letna Nora, vnukinja kabilskega mudžahida, ki se je v alžirski vojni proti Francozom boril v vrstah alžirske Narodnoosvobodilne fronte (FLN). Pri svojih letih še vedno živi pri starših v eni od sosesk občine Saint-Denis (departma z oznako 93, Seine-Saint-Denis, severovzhodno predmestje Pariza), pri različnih združenjih za 200 evrov na mesec tujce poučuje francoščino, že 12 let pa simpatizira s FN. »Alžirci nismo krivi za primanjkljaj v francoski socialni blagajni, niti za podražitve plina, nehajmo se sprenevedati. Smo pa vsi, brez izjeme, že izkusili različne vrste diskriminacije. Zase lahko povem, da še vedno nimam redne zaposlitve, kar naprej mi namreč pod nos mečejo moje korenine. Vprašanje, ali sem integrirana v francosko družbo, se sploh ne bi smelo postavljati, saj sem vendar Francozinja!«

»Če ne bi šlo drugače, bi Nacionalno fronto, če bi ta prišla na oblast, podprl, da moje starše izžene nazaj v Maroko.«

Hamid, radikalnejši privrženec skrajne desnice, je prepričan, da so francosko pravosodje in socialne ustanove preveč popustljivi. Tridesetletnik, ki je pri štirinajstih začel delati kot vajenec v pekarni, zdaj pa je kuhar v mestecu Clichy (pariški severozahodni primestni departma z oznako 92, Hauts-de-Seine), spoštuje zapovedi svetega meseca ramadana, ne pije alkohola in ostro zavrača »družbo podpiranih«: »Socialne podpore bi morali odpraviti in zadeve strogo nadzirati. Če ne bi šlo drugače, bi Nacionalno fronto, če bi ta prišla na oblast, podprl, da moje starše izžene nazaj v Maroko. Trebušni plesi, vodne pipe, kana, hvala lepa! Sem Francoz, niti malo se ne počutim Maročana.«

Nicolas Lebourg, zgodovinar in poznavalec skrajne desnice, meni, da je morda najboljši dokaz uspešne integracije redkih magrebskih priseljencev prav njihova privrženost FN. Prepričan je, da je za nastali položaj kriva vseprisotnost sovražnega govora, ki ga v zadnjem desetletju brez sramu in povsem nekaznovano uporabljajo zlasti desne, judovsko-katoliške populistične stranke, tudi vladajoča UMP; z njim naj bi poskušale ustaviti pohod skrajne desnice na Elizej. Ta za zdaj ni verjeten, čeprav ji bo letos glasove poleg obritoglavcev in obubožanega podeželskega delavstva namenilo še nekaj »Arabcev«.