Z umetnostjo do revolucije?

»Zdaj smo v zimskem obdobju razvoja gibanja. Gibanje ni zamrlo, vendar pa je njegova moč bistveno manj udarna kot pred tremi meseci, ko se je spočelo. Protestniki in podporniki ne doživljajo odkrite represije, priča pa smo ’molekularnim kontrarevolucijam’,« je med nastopom v KUD-u dejal dr. Vito Flaker, profesor na ljubljanski Fakulteti za socialno delo (FSD), že od vsega začetka vključen v gibanje 15 O, ki je oktobra zavzelo ploščad pred Bojzo (Ljubljansko borzo). Zahteve po boljši družbi so še vedno tu, razlog za ’hibernacijo’ gibanja je pomanjkanje časa. »Za revolucijo si je treba vzeti čas, tega pa vedno primanjkuje, saj moramo v službe, na faks itd. Čas, ki je potreben za refleksijo, upor in tudi za umik – čas za, kot pravi Bob Marley, izstop iz vlaka –, so nam ukradli. Toda moramo si ga priboriti, tako kot druge pravice, ki so nam jih priborile prejšnje generacije, drugače bomo prišli na končno postajo, kjer nas ne čaka nič lepega,« je rekel Flaker.

Kaj storiti, da bi bila ’revolucija’, če tako imenujemo zahteve gibanja 99 % po boljšem svetu, kar najpogosteje pomeni zamenjavo celotnega politično-ekonomskega sistema in elit, bolj prisotna tudi v vsakodnevnem življenju? Zgodovinsko gledano sta to vlogo, tako je v lanskem pogovoru dejal Gerald Raunig, pisec knjige Umetnost in revolucija, dobili umetnost in kultura, saj sta zmožni spreminjati človeško dušo, vrednote v družbi in oblikovati nove koordinate možnega razvoja družb(e).

Zato je bil dogodek v KUD-u, na njem se je v dobrih sedmih urah zvrstilo več deset umetnikov, pomemben, kajti bil je prva manifestacija kulturnikov v podporo gibanju, ki se bori za boljši svet. Pod gesli »Pohlep je glavno gonilo kapitalizma«, »Kapitalizem je prispodoba za okupacijo vseh naravnih in človeških virov« so nastopile pevke Kombinata, ki prepevajo večinoma pesmi upora, sicer pa je večer minil v znamenju recitalov književnikov in igralcev. Med njimi so bili igralec Andrej Rozman Roza, filozof Miklavž Komelj in kantavtor Jani Kovačič. Impozanten pa je bil nastop igralcev starejše generacije, Ivanke Mežan, Štefke Drolc, Ive Zupančič in Poldeta Bibiča, ki so recitirali Kosovelove, Kajuhove, Cankarjeve pesmi. Bibič si je izbral – dovolj slikovito – za svojo interpretacijo boja proti kapitalizmu in poudarjanja slovenske samozavesti kar odlomek iz Levstikove povesti Martin Krpan, kjer Krpan prekolje Brdavsa.

Kovačičevo opozorilo, da »način združevanja na kapitalskih temeljih ne povzroča težav samo revnim, ampak tudi srednjemu sloju«, je bilo namenjeno »spečemu« srednjemu sloju, kajti družbenih sprememb ni mogoče pričakovati, dokler se ne bo iz apatije in varljive varnosti prebudila ta tiha večina. Po mnenju naših sogovornikov pa revolucionarnega duha v družbi ne bo iznedrila umetnost. Časi so drugačni kot v 20. stoletju, ko je lahko partizanska pesem ponesla množice, ali pa, če se vrnemo še dlje v preteklost, ko je Beaumarchaiseva Figarova svatba spočela francosko revolucijo, saj so gledalci po ogledu začeli ruvati iz tal granitne kocke.

Pogledi na vlogo umetnosti v revolucioniranju družbenih procesov so na Slovenskem različni. Umetnost kot taka razmer ne more spreminjati, lahko pa spreminja dušo posameznika in njegovo zaznavanje potreb po spremembah. Je to angažirana umetnost ali imanentna sestavina vsakršnega umetniškega ustvarjanja, niti ni pomembno opredeljevati. Bistveno je, da v svoji refleksiji govori o človeku. Filozof in pesnik Miklavž Komelj zaznava v umetniškem ustvarjanju na Slovenskem »veliko želje po večji angažiranosti, tematizaciji perečih problemov, manj pa je umetniških del, ki bi v resnici imela transformativno moč. Želja po svetu onkraj kapitalizma je velika, a bojim se, da si ljudje skorajda ne znajo več predstavljati sveta, ki ne bi bil kapitalističen.«

Tudi Andrej Rozman - Roza meni, da morajo umetniki s svojimi deli ozaveščati ljudi o družbenih razmerjih in s kritično refleksijo razgaljati tudi najsubtilnejša vprašanja človekovega bivanja, ne pa se ukvarjati s politiko. Zanj so »kulturniki politiki družbena deviacija«. Skladno s premisleki pripadnikov gibanja 99 % opozarja, da je »danes vse preveč ljudi odrinjenih na rob družbe«, korak v pravo smer iz brezna krize pa bi bila že tudi uvedba »univerzalnega temeljnega dohodka, da bi imel vsak posameznik zagotovljeno vsaj minimalno eksistenco. Šele ko bodo te stvari zagotovljene, so možne kvalitativne spremembe družbe«, brez družbenih pretresov ali celo prelivanja krvi.