Potovanja za svetlobo

Sodobna slovenska umetnostnozgodovinska stroka Metko Krašovec postavlja v zgodovinski niz kot najpomembnejšo slovensko slikarko po Ivani Kobilci. Ločevanje na žensko in moško slikarstvo bi moralo biti že zdavnaj preseženo, pa je vendar uradna opredelitev še vedno taka. Že leta 1973 je kritika dobro sprejela njene rdeče slike, razstavljene v Mali galeriji v Ljubljani, za ta opus je prejela nagrado Prešernovega sklada. V osemdesetih letih je s svojimi podobami neposredno stopila v linijo »nove podobe«, še preden je Achille Bonito Oliva sproduciral italijansko »nuovo immagino«. V devetdesetih letih so podobe kar vzniknile, a je imela slovenska kritika z njimi sprva težave. Težko je sprejela to serijo velikih platen z natančno naslikanimi obrazi, velike glave pred neskončnim obzorjem – kakor da bi bile podobe zadnje resnice. »Kritiki so bili kar nekaj časa v dvomih,« pripoveduje Krašovčeva, »kot da so se jim zdele presladke, zbujale so jim nelagodje.«

Diplomirala je leta 1964 iz slikarstva pri prof. Gabrielu Stupici, pri njem se je izpopolnjevala tudi na slikarski specialki. »Menim, da smo imeli srečo, ker sta Pregelj in Stupica prinesla v Ljubljano zagrebško šolo in z njo tradicijo španskega slikarstva in seveda evropskega. Prinesla sta svet, širino, zavezo slikarstvu in ljubezen do njega.« Pri prof. Riku Debenjaku je magistrirala iz grafike in nadaljevala raziskovanje grafike na univerzi Royal College of Art v Londonu, pred tem študirala tudi na univerzi v Ohiu (ZDA) in leta 1977 postala edina profesorica slikarstva na ALUO v Ljubljani.

Njen opus je raznolik: »Seveda se človek spreminja skozi čas; četudi ostaneta usmeritev in ideja isti, so poti do realizacije različne. Nove poti se ne bojim, morda je večja bojazen, da ostaneš na stari poti, še vedno, tudi po tem, ko si jo že izčrpal.« Krašovčeva se zelo dobro zaveda bistva rečenice počivati na lovorikah, zato vztrajno raziskuje, tako nikoli ni bojazni, da bi obstala v rutini. »Kadar se pot, po kateri hodim, izčrpa in konča, se znajdem v slepi ulici, dobim občutek zazidanosti ... Takrat je čas, da vzamem v roke kladivo in razbijem zidove, ki so zrasli okoli mene, tako da lahko stopim iz ujetosti, naprej v nekaj, kar me presega ... To niso racionalna vprašanja, to je obupan boj za zrak.« Redki ustvarjalci se z lahkoto izvlečejo iz krize, ki jih izčrpava. Krašovčeva je v takem obdobju znala počakati in se umiriti. »Takrat se mi ponovno začno odpirati vrata, vse teče in je na pravem mestu, vse je preprosto in naenkrat ne razumem, zakaj sem se pred tem tako mučila. V takih trenutkih sem ponovno uglašena s svetom in s seboj.« Pripoveduje, kako pri ustvarjanju slike pride hip, ko se slika začne slikati sama in ko začne voditi ustvarjalni proces. »Risb ne načrtujem, zgodijo se, so delo mojega nezavednega, slike pa načrtujem. Razmišljam o njih in kar nekaj časa mora preteči pri slikanju, preden slika pobegne mojemu nadzoru in gre svojo pot. Ta trenutek je naporen: takrat se borim s sliko, prepričana, da jo moram obdržati pod svojo voljo in nadzorom, a slika beži in se bori za svojo pot. Če jo v tem procesu prehitro prepustim njeni lastni poti, razpade, če jo predolgo držim pod nadzorom, umre. To je boj med egom, ki hoče voditi, in skrivnostjo, ki se želi odpreti in oblikovati podobo.« Znotraj takšnega notranjega boja se nekatere slike naslikajo hitro, tekoče, organsko, brez bolečin, druge jo izmučijo in izčrpajo tako, da si sploh ne želi več slikati. Filozof Gorazd Kocjančič je zapisal, da je slikarstvo Metke Krašovec »nenehno, vztrajno, monomanično kroženje okrog resnice bivanja. In ta resnica je dvojna in protislovna.« V mislih je imel predvsem slike iz devetdesetih let, v katerih sta se združila protislovna svetova – metafizika in mimezis. Slike so naslikane s skrbno in poznavalsko tradicionalno slikarsko veščino, natančno modulirane podobe, a z metafizičnim učinkom. Krašovčeva svoj likovni jezik označuje kot iskanje in raziskovanje metode, poti, kako ustvariti abstraktno sliko s podobami in figurativnimi pomeni.

Že od zgodnje mladosti je veliko potovala, najprej s straši – New York, Toskana, Sicilija, Grčija, Egipt, Indija; živela je v svetovnih metropolah, uživala prostranstva Afrike in doživela magičnost Srednje in Južne Amerike ter Mehike, kjer je srečala moža in ljubezen svojega življenja – pesnika Tomaža Šalamuna. Potovanja so zanjo pomemben vir navdiha. »Potovanja so mi dala spomine na pokrajine, ki so postale del mojega notranjega inventarja. Ta občutja pridejo v slike kasneje, ne takoj po potovanju. Verjetno ostanejo z menoj tiste pokrajine, tista svetloba in barve, ki so del mojega osebnega spektra in občutij, s katerimi sem uglašena. Verjamem, da je slikar rojen za neko svetlobo in barvo v sebi, in če tega ni v našem rojstnem kraju, gremo svetlobo in barve iskat po svetu, vse dokler jih ne najdemo. Na primer Klee je šel v Tunizijo ... Gauguin na Tahiti ...« Tudi Krašovčeva na potovanjih išče in najde svetlobo, barve in zvoke, ki so tako pomembni za njeno slikarstvo. Na pregledni razstavi, ki jo bodo odprli 31. januarja v petih dvoranah desnega krila Moderne galerije, bo predstavljena četrtina njenega opusa, 70 slik večjih formatov in 120 risb na papirju. Razgrnjena bodo osrednja vsebinska poglavja njenega slikarstva: »rdeče slike« iz sedemdesetih let, risbe in slike na papirju iz obdobja »nove podobe« (osemdeseta leta), »neoklasicistične podobe« obrazov (konec osemdesetih let in devetdeseta leta) in zadnje obdobje z ikonografijo angelskih figur v pokrajinah, v labirintih cipres in mediteranskih gajev.

Retrospektivna razstava:
Metka Krašovec
Kdaj: 31. 1.–29. 4. 2012
Kraj: Moderna galerija, Ljubljana