Berlusconi?

»Večina v italijanskem parlamentu je spet spremenila zakonodajo in razširila imuniteto predsedniku vlade Silviu Berlusconiju. V prihodnje pol leta bosta zastarala še dva kazenska postopka, ki ju je sprožilo tožilstvo, med drugim tudi postopek, v katerem mu očitajo korupcijo in zlorabo položaja«, smo do nedavna skorajda vsak teden brali v italijanskih medijih in se nasmihali italijanskim prigodam. Je sprememba zakona o vladi, s katero se pristojnost nad tožilstvom v nasprotju z mednarodnimi akti in odločitvijo ustavnega sodišča prenaša s pravosodnega na policijsko ministrstvo, drugačna? In zakaj se pri nas nihče ne nasmiha?

Premik tožilstva izpod ministrstva za pravosodje na ministrstvo za notranje zadeve je le ena od sprejetih sprememb zakona o vladi, ki predvideva zmanjševanje števila ministrstev in posledično združevanje področij, ki so jih prej pokrivala različna ministrstva, pod nova, večja ministrstva. Vendar v tem primeru ne gre za to. Prej namreč nismo imeli ministrstva za tožilstvo, ki bi se zdaj preselilo k novemu združenemu ministrstvu za pravosodje, ki se, mimogrede, združuje z ministrstvom za javno upravo. Ne, tožilstvo so izločili iz enega ministrstva in ga podredili drugemu. V tem primeru ne gre za racionalizacijo, s katero koalicija opravičuje krčenje števila ministrstev. Čemu potem prenos tožilstva na notranje ministrstvo? »Za to ni nobenih strokovnih argumentov, lahko so le politični. Gre torej za rešitev, ki je v vseh pogledih neprimerna in nedopustna in ki ima lahko le en namen, to je podrejanje državnega tožilstva,« se je odzval generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer. Odkar je prevzel vodenje tožilstva, se je v politični debati odzval sploh prvič.

»Zdaj, ko je Janez Janša postal mandatar za sestavo vlade, so vsi resni razlogi za proces minili.«
Obtoženec v zadevi Patria Tone Krkovič, pred sodno obravnavo 30. januarja

Proti so se izrekli državnotožilski svet, tožilsko društvo, vodja največjega, ljubljanskega tožilstva Tamara Gregorčič in komisija za preprečevanje korupcije. Proti se je izrekla celo Fišerjeva predhodnica, Janševa dolgoletna sopotnica, Barbara Brezigar. Da gre zgolj za podrejanje tožilstva na drugačen način, kot je to počela prejšnja vlada, je vseeno poskušala relativizirati odločitev. A spomnimo na njene besede, izrečene kot kritiko v postopku noveliranja tožilskega zakona v času Pahorjeve vlade. Pred dobrim letom in pol je izjavila, da novosti v tožilskem zakonu zmanjšujejo zunanjo neodvisnost tožilstva, povečujejo pristojnosti ministra in »določajo vpliv MNZ in policije na določanje pristojnosti tožilcev. Videti je, kot da bi tožilstvo postalo organ v sestavi MNZ«. Takrat je Brezigarjeva namenoma nekoliko pretiravala z očitkom, karikirala je anomalije, do katerih bi po njenem mnenju lahko prišlo. Zdaj pa je večina v državnem zboru tožilstvo dejansko spremenila v organ v sestavi MNZ.

Še več, v podporo te spremembe se zunaj koalicije ni izrekel nihče, ne na strani politike in ne na strani stroke. Še celo predsednik Zbora za republiko, nekdanji pravosodni minister dr. Lovro Šturm, se ni odločno postavil v bran odločitvi. Dejal je le, da tega ne gre vnaprej, preden dobimo rezultate, označevati za slabo potezo. Argumentacije tega posega ne vsebuje niti koalicijska pogodba, ki ga predvideva. »Pristojnost za državno tožilstvo bomo prenesli na ministrstvo za notranje zadeve.« Zakaj?

Manever je skušal opravičiti drugi strokovnjak za pravosodje v SDS, poslanec Vinko Gorenak, češ da imajo takšno ureditev »v Skandinaviji in na Danskem. Mislim pa, da tudi na Portugalskem«. To ne drži. V vseh skandinavskih državah, vključno z Norveško, ki ni članica Evropske unije, je pristojnost nad tožilstvom v rokah pravosodnega ministrstva. Enako je na Portugalskem, ki ima tožilsko zakonodajo v nekaterih točkah zelo podobno slovenski, saj so se na ministrstvu pri pisanju lani sprejetega zakona o tožilstvu zgledovali tudi po portugalski ureditvi.

Pa primerjalni vidik niti ni bistven. Ni potrebe po tem, da bi katera država članica EU že imela takšno ureditev, ki se predlaga. Lahko bi šlo za inovativno rešitev, ki bi ji potem drugi lahko sledili. Žal predlagani prenos tožilstva pod notranje zadeve to ni.

Naložba v strah

Razlogov proti je dovolj. Je v nasprotju z mednarodnopravnimi zavezami Slovenije na ravni Sveta Evrope in Evropske unije. Je v nasprotju z ustavo in odločitvijo ustavnega sodišča, ki tožilstvo postavljata ob bok sodstvu, ne pa ob bok policiji. Na odločbo ustavnega sodišča, ki to določa, so se recimo pred časom družno sklicevale SDS, SLS in SNS, ko so na ustavno sodišče vložile predlog za ustavno presojo obveznih navodil za uporabo državnotožilskega reda, ki jih je izdal tedanji pravosodni minister Aleš Zalar. Je pa tudi v nasprotju z vlogo, ki jo ima tožilstvo kot nadzorni organ nad delom policije v vseh primerljivih parlamentarnih demokracijah. In ker je to v nasprotju z zahtevami Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, postavljenimi v konkretni zadevi tudi na primeru Slovenije, ko je bila obsojena zaradi pomanjkanja učinkovitega nadzora nad delom policije.

Okrnjen bo tudi zunanji videz neodvisnosti organov pregona. Gre za naložbo v strah, ki lahko zgolj dodatno ohromi sposobnost posameznika in družbe pri odzivu na vse prihodnje odločitve vlade.

A morda najpomembnejši razlog proti je strah. Še več strahu. Ustavni pravnik dr. Andraž Teršek z Univerze na Primorskem pojasnjuje, da ni pomembno zgolj to, kako državni organi, v našem primeru tožilstvo in policija, delujejo v praksi. Pač pa tudi, kakšen je spremljajoči simbolni pomen. In sicer kot sporočilna vrednost, ki se kaže v očeh javnosti, »ki glede na organizacijo teh organov in zunanjo obliko funkcionalnih razmerij dobi vtis o tem, kaj se v teh razmerjih dogaja, kako, kdo nadzira in usmerja koga …«. Po njegovem mnenju je to podobno kot problem neodvisnosti sodnika: »Ni pravno pomembno samo to, ali je dejansko neodvisen, ampak tudi to, ali je zagotovljen zunanji videz neodvisnosti.« Slednjega ob prenosu tožilstva pod poveljstvo policijskega ministra ne bo več, ne glede na to, koliko bolj ali morda manj odvisno bo tožilstvo pod novim resorjem.

Prav zunanji videz neodvisnosti oziroma v našem primeru odvisnosti bo imel največji vpliv na slehernika in družbo. Okrepil bo strah pred oblastjo, ki bo zgolj dodatno hromil sposobnost posameznika in prek njega družbe pri odzivanju na vse prihodnje morebitne sporne odločitve vlade. Do teh prej ali slej pride ne glede na barvo vlade. Da jih bo v času te vlade prej več kot manj, kažejo izkušnje prvega mandata Janševe vlade.

Pot prek Italije v Belorusijo?

Pa vendar morajo biti razlogi za prenos tožilstva pod okrilje notranjega ministrstva, četudi morda nečedni. Zakaj so to torej naredili? Le da bi dražili javnost, zagotovo ne. Ob hkratnem ukinjanju sodne preiskave, ki jo prav tako predvideva koalicijska pogodba, vse pristojnosti v zgodnji, najbolj občutljivi fazi kazenskega postopka preidejo na tožilstvo. To lahko potem pod vodstvom policijskega ministra brez kakršnekoli, sploh pa sodne varovalke samostojno odloča o tem, koga bo preganjalo. Ker so bili tožilci že doslej samostojni pri odločitvi, da kazenski pregon ustavijo ali ga sploh ne začnejo, bodo po novem prepuščeni sami sebi vse do vložitve obtožnice. To pomeni, da je sodišče doslej lahko ustavilo kazenski postopek, kadar je tožilstvo z njim vztrajalo brez potrebnih dokazov. Po novem te pristojnosti sodišče ne bo imelo več. Zato bomo lažje kot o pravni govorili o policijski državi. Pri tem ni nepomembno, da zoper aktualnega mandatarja tožilstvo vodi postopek zaradi največjega primera korupcije v sodobni Sloveniji.

Tudi Berlusconi je imel svoje razloge za podrejanje pravosodnih organov. Pa ne samo on, lahko bi omenili še kako državo, le da te niso članice Evropske unije. Recimo Ukrajino, kjer je bila nekdanja premierka Julija Timošenko obsojena predvsem za to, ker je sodelovala v oranžni revoluciji. Ali pa v Belorusiji, kjer je na zadnjih predsedniških volitvah leta 2010 policija polovila in priprla, tožilstvo pa obtožilo sedem od devetih Lukašenkovih protikandidatov. Vse to pa so v najboljšem primeru politični razlogi v prid prenosu tožilstva na notranje ministrstvo. Pa še to zgolj skozi optiko zelo ozkih političnih ali, bolje rečeno, osebnih interesov. Je prav, da se tako vplivni organ, kot je tožilstvo, uporablja za tako ozke, zasebne interese? V preteklosti smo to že videli. Uporabljala pa ga je ista stranka. Ni namreč malo primerov, v katerih je tožilstvo v preteklosti ustavilo kazenski pregon v zadevah, v katere je bil posredno ali neposredno vpleten Janez Janša.

Javna razprava

Poleg generalnega državnega tožilca se je odzvalo tudi tožilsko društvo. Takole so začeli svojo izjavo za javnost. »Iz medijev smo bili obveščeni, da bo po koalicijski pogodbi državno tožilstvo z resorja ministrstva za pravosodje preneseno na ministrstvo za notranje zadeve. Neuradno smo izvedeli, da je bil s strani poslanskih skupin petih koalicijskih strank vložen amandma k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vladi …« Iz medijev so bili obveščeni? Neuradno so izvedeli? Nihče nič ni vprašal niti generalnega državnega tožilca?

Za kako občutljivo področje gre, nam kaže postopek noveliranja zakona o tožilstvu v mandatu Pahorjeve vlade. Pa je šlo za manj usodne spremembe, kot je aktualni prenos pristojnosti nad tožilstvom. Pravosodno ministrstvo je 31. marca 2010 na spletni strani objavilo izhodišča za pripravo novega zakona o tožilstvu in jih poslalo vpletenim, vsem relevantnim organom v pravosodju, policiji, svetu za kaznovalno pravo in pravnim fakultetam. Prejeli so pripombe iz različnih naslovov. Mesec dni pozneje so omenjenim naslovnikom poslali osnutek predloga zakona. Maja so organizirali štiri usklajevalne sestanke, in sicer z vrhovnim državnim tožilstvom, državnotožilskim svetom, s skupino za pregon organiziranega kriminala, z vodji okrožnih državnih tožilstev in tožilskim društvom. Junija je bil zakon javno predstavljen še na izobraževanju in strokovnem usposabljanju tožilcev. Januarja lani se je nato odvil nov usklajevalni sestanek z vodstvom tožilstva, vmes pa je šel zakon dvakrat še v medresorsko usklajevanje na vsa ministrstva in vladne službe. V državnem zboru je bil po rednem postopku sprejet 12. julija lani, po skoraj letu in pol javne razprave. So pretiravali z usklajevanjem? Morda.

Ko pa so pred dnevi v tožilskem društvu medijem in vpletenim poslali svojo izjavo za javnost o prenosu tožilstva pod notranje ministrstvo, je bil zakon o vladi v državnem zboru že spremenjen. So bili prepozni, so zamudili pravi čas za izražanje svojega mnenja? Ne, koalicijska pogodba in s tem tudi nepredvidene novosti glede tožilstva namreč niso bile javne niti po tem, ko je bila pogodba že usklajena in podpisana. Javnosti je bila posredovana šele, ko je bil Janša izvoljen za mandatarja. Zakon o vladi, ki spreminja pristojnost nad tožilstvom, pa je bil spremenjen tri dni pred tem.

Ni prvič, da se je Janševa vlada pomembnega zakona lotila na tak način. Gre za simptom, ki je najbolj očiten prav na področju kazenske zakonodaje. In to kljub temu, da gre za eno tistih področij prava, ki bi se jih zaradi usodnosti za osnovne človekove pravice moralo urejati oziroma spreminjati kar se da dogovorno, s širokim soglasjem. Vzorčni primer nasprotnega je tudi sprejemanje novega kazenskega zakonika. Zakonik so od prvega do zadnjega člena spisali trije (!) pisci v popolni tajnosti. Ko je bil spisan, ga je takratni pravosodni minister dr. Lovro Šturm dal v javno razpravo za dobra dva meseca, vmes pa so bili še božično-novoletni prazniki. Zakonik je bil v državnem zboru sprejet pol leta po tem, ko je bil prvič predstavljen javnosti. In to praktično nespremenjen, zgolj z nekaterimi redakcijskimi popravki. Vsebinske pripombe soglasne stroke niso bile upoštevane. Podobnost z aktualno situacijo je več kot očitna in še zdaleč ni naključna.

Prenos tožilstva pod MNZ pa je le del širšega problema oziroma v koalicijski pogodbi predvidene »reforme pravosodja«. Na podrejanje sodstva je te dni opozoril predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša, ki upa, da je v pogodbo zapisana napoved »vzpostavitve nadzora nad zakonitostjo dela sodišč«, zgolj napaka. Tak nadzor je v skladu z ustavo in zakonom namreč že vzpostavljen prek hierarhije višjih, vrhovnega, ustavnega in sodišča v Strasbourgu. Takšno in nič drugačno ureditev poznajo vse države članice EU.