Bo socialistu zmago odnesla levica?

Čeprav je kandidaturo za predsedniške volitve že pred meseci napovedalo štirinajst kandidatov z vseh političnih polov, je jasno, da je bilo eno prvih dejanj letošnje kampanje veliki shod socialistov v nedeljo, 22. januarja, v Bourgetu blizu Pariza. Tam je najverjetnejši izzivalec predsednika Nicolasa Sarkozyja, François Hollande, 25 tisoč privržencem dokazal, da mu, če bo izvoljen, vsaj kar zadeva retoriko in javno nastopanje, predsedniški škornji ne bodo preveliki. Analitiki so kajpak takoj pohiteli s primerjavo njegove drže in nabora izrazov z Mitterrandovimi, zlasti z nekega govora iz leta 1972, in ugotovili presenetljivo podobnost. Hollande ne skriva, da je tedaj bodoči predsednik nanj naredil velik vtis, obenem pa zagotavlja, da ga prav nič ne poskuša posnemati.

Dejstvo je, da je Hollande v javnomnenjskih raziskavah te dni favorit s tolikšno premočjo, kakršne agencije v zadnjih 25 letih še niso izmerile. A dejstvo je tudi, da še noben kandidat, ki mu je bilo javno mnenje močno naklonjeno januarja pred volitvami, aprila in maja istega leta ni zmagal. Zato kar malce preseneča izjava, ki si jo je nedavno privoščil šef njegove kampanje Pierre Moscovici, da »nas Sarkozy ne more več premagati«. Razmerje moči se namreč lahko do prvega kroga 22. aprila še močno spremeni. Seveda je vsakomur jasno, da bo tudi Sarkozy do skrajnega roka, 16. marca, vložil kandidaturo.

Francoski sen

Sedeminpetdesetletni Hollande je kot nekdanji generalni sekretar socialistov veljal za zabavnega politika. V letih po ločitvi od nekdanje dolgoletne partnerke in matere njunih štirih otrok, Ségolène Royal, ki ji je leta 2007 zmanjkalo nekaj odstotkov, da ni postala prva levičarska predsednica republike po Françoisu Mitterrandu, je močno shujšal in začel skrbeti za svoj videz. Analitiki so kaj hitro razumeli, da namerava kandidirati za predsednika. Njegov cilj naj bi bil rojakom (po)vrniti francoski sen: 35-urni delovni teden, upokojitev pri šestdesetih, izrazito socialno državo in obenem višjo kupno moč državljanov. A v času krize je jasno, da bo treba zategniti pasove, zato Hollande predlaga izničenje proračunskega primanjkljaja do konca mandata, odplačevanje dolgov naj postane prva naloga države. Francija je leta 2002 dolgovala 800 milijard evrov, danes jih dolguje že 1600, dodatno se zadolžuje še vsak mesec, ko mora izplačati plače javnih uslužbencev in pokojnine. Drastično bo treba zmanjšati tudi tisoč milijard težko javno porabo, primerjava z Nemčijo pokaže, da Nemci v javnem sektorju porabijo vsaj 10 odstotkov manj. V Franciji se vsako leto upokoji 60 tisoč javnih uslužbencev, sedanji Sarkozyjevi politiki je v nekaj letih uspelo javni sektor zmanjšati za 160 tisoč zaposlenih. Hollande pa napoveduje, da bo v petletnem mandatu zaposlil 60 tisoč novih šolnikov, najboljše naj bi zaposlili v doslej najbolj deprivilegiranih četrtih.

Francoska levica spet tvega, da bo na koncu s preveč kandidati naredila prostor desnemu kandidatu.

Njegovi predlogi o dvigu davkov in prispevnih stopenj za najbogatejše so predmet kritike desnice. Sarkozyjev premier François Fillon je pred dnevi izjavil, da »sanje socialistov niso tisto, kar Francija v tem trenutku potrebuje«. A Hollande je odločen, do konca leta bo odpoklical vse francoske vojake iz Afganistana, obdavčil bo najbogatejše, ukiniti namerava kup davčnih olajšav, mladim ponuditi zaposlitve, zgraditi na sto tisoče stanovanj, ohraniti delovna mesta v industriji, obdavčiti finančne transakcije, reformirati pokojninski sistem in vzpostaviti »brezhibno« republiko.

Sarkozyjeva kandidatura kljub domnevno »izrazito socialnemu programu« še zdaleč ni največja Hollandova skrb: nacionalistični Marine Le Pen ankete kažejo nevarno dobro, resna nevarnost se mu kuha prav pred nosom; v združeni levici naj bi mu Jean-Luc Mélenchon v prvem krogu pobral skoraj 11 odstotkov glasov in mu s tem morda celo preprečil uvrstitev v drugi krog. Mélenchon, prekaljeni komunist, nekdanji minister socialistične stranke, je napovedal, da bo svoje volivce v drugem krogu, če se vanj ne bo uvrstil, pozval, naj volijo Hollanda. Levici bi morda bolj pomagal, če bi svojo kandidaturo tik pred prvim krogom volitev umaknil.