Posameznik v kolesju zgodovine
Hrvaški režiser Oliver Frljić o Informbiroju v predstavi Oče na službenem potovanju
V istoimenskem filmu je bil glavni junak Dino otrok, v Frljićevi predstavi pa je starček, ki skuša razumeti dogajanje v času Informbiroja
© Dušan Đorđević
»Naši Partiji zopet preti nevarnost zaradi protipartijskih elementov, ki so na poziv resolucije Informbiroja dvignili glave, da bi ogrozili enotnost Partije. Toda tokrat takšni protipartijski elementi ne ogrožajo samo enotnosti naše Partije, ampak tudi bratstvo narodov naše države. Zato moramo biti neizprosni do vseh, ki poskušajo razbiti enotnost Partije in države,« je 21. julija 1948 v Beogradu, na zasedanju Centralnega komiteja KPJ, dejal Josip Broz Tito in s temi besedami zapečatil usodo številnih posameznikov in njihovih družin, pri katerih se je pojavil vsaj najmanjši sum, da še vedno »častijo« Stalina in so »skrenili s Titove poti«. Sledile so deportacije t. i. informbirojevcev na Goli otok in v druga delovna taborišča, kjer je na tisoče ljudi prestajalo hude telesne in duševne preizkušnje. Mnogi so grehe »priznali« samo zato, da bi si rešili življenje. »Eden se je zlomil prej, drugi kasneje. Če si lačen pol leta, nimaš vode, nimaš koščka kruha, boš vse podpisal,« nam je lani o bolečih izkušnjah z Golega otoka pripovedoval Radovan Hrast.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
V istoimenskem filmu je bil glavni junak Dino otrok, v Frljićevi predstavi pa je starček, ki skuša razumeti dogajanje v času Informbiroja
© Dušan Đorđević
»Naši Partiji zopet preti nevarnost zaradi protipartijskih elementov, ki so na poziv resolucije Informbiroja dvignili glave, da bi ogrozili enotnost Partije. Toda tokrat takšni protipartijski elementi ne ogrožajo samo enotnosti naše Partije, ampak tudi bratstvo narodov naše države. Zato moramo biti neizprosni do vseh, ki poskušajo razbiti enotnost Partije in države,« je 21. julija 1948 v Beogradu, na zasedanju Centralnega komiteja KPJ, dejal Josip Broz Tito in s temi besedami zapečatil usodo številnih posameznikov in njihovih družin, pri katerih se je pojavil vsaj najmanjši sum, da še vedno »častijo« Stalina in so »skrenili s Titove poti«. Sledile so deportacije t. i. informbirojevcev na Goli otok in v druga delovna taborišča, kjer je na tisoče ljudi prestajalo hude telesne in duševne preizkušnje. Mnogi so grehe »priznali« samo zato, da bi si rešili življenje. »Eden se je zlomil prej, drugi kasneje. Če si lačen pol leta, nimaš vode, nimaš koščka kruha, boš vse podpisal,« nam je lani o bolečih izkušnjah z Golega otoka pripovedoval Radovan Hrast.
Začetki samostojne »graditve socializma« v Jugoslaviji so bili dolga desetletja tabu tema. Pričevalci in literati so se je lotevali previdno. Pri nas je o tem med prvimi pisal pisatelj Igor Torkar v romanu Umiranje na obroke, zadnja leta pa marsikateri interniranec na Golem otoku. Duhovito, a tragikomično – kar je morda delovalo katarzično – je absurdnost tistega zgodovinskega trenutka pri nas zajel Tone Partljič v komediji Moj ata, socialistični kulak. V nekdanji Jugoslaviji se je teme razkola v jugoslovanskem komunističnem gibanju na podlagi scenarija Abdulaha Sidrana lotil Emir Kusturica v legendarnem filmu Oče na službenem potovanju, za katerega je na festivalu v Cannesu dobil Zlato palmo. V njem tematizira odnos med sinom in očetom, ki se je zaradi napačne besede znašel v zaporu in bil nato interniran v delovno taborišče.
Je danes že mogoče z zgodovinske distance in neobremenjeno reflektirati to epi–zodo rojevanja jugoslovanske države in se še česa naučiti? Prav to je zanimalo Oliverja Frljića, znanega hrvaškega režiserja, ko je predelal Sidranov scenarij in predstavo Oče na službeni poti postavil z ansamblom beograjskega gledališča Atelje 212. »Občutljiv sem za tragedije posameznikov, ki so jih doživljali v tistem obdobju, hkrati pa se mi zdi, da je bilo nujno narediti nekaj, da bi se ubranili pred Stalinom in državi zagotovili suverenost,« je dejal Frljić. Kusturičev film je nastal še v času Jugoslavije, ko je bil Goli otok le malo tematiziran v književnosti in v umetnosti sploh. Po razpadu Jugoslavije so se skušale elite v novih državah večinoma prikazati kot nekdanje žrtve komunističnega režima in z Golim otokom pokazati na njegovo »zverinskost«. Frljić se s tem ne obremenjuje, ampak je našel ustrezen gledališki jezik za Sidranov scenarij, ki vključuje precej avtobiografskih elementov.
Predstavo je zasnoval tako, da se je kot avtor »umaknil« in prepustil igralcem pripovedovanje zgodb, sam pa poskrbel zgolj za, če nekoliko pretiravamo, zvočno kuliso (napisal je besedila in melodije songov za predstavo) in za to, da pripoved dramaturško teče. Seveda je tudi v tej predstavi, kot v drugih Frljićevih, veliko streljanja in vpitja. V središču zgodbe je sin političnega zapornika Dino, vendar ne kot otrok, ampak kot starejši možakar z izkušnjami in razumevanjem sveta po drugi svetovni vojni. Takšna zasnova je Frljiću omogočila novo raven refleksije. Dina igra starosta Ateljeja 212 Vlastimir Đuza Stojilković, ki je imel v času Informbiroja devetnajst let. V pogovoru za dramaturški magazin, ki je izšel ob festivalu v Užicu, je Đuza povedal: »Režiser mi je takoj dejal, da imam samo jaz pravico igrati realistično, drugi pa ne. Šele potem sem dojel, da je Frljić pravzaprav zasnoval predstavo tako, da soigralci igrajo moje spomine, jaz pa samega sebe, saj bi bilo neumno, če bi starec igral otroka.«
Sicer pa Dino v tej interpretaciji postane moralna vertikala v svetu, ki izgublja vse vrednote. Poskus, da bi se »vrnil« v čas Informbiroja, mu uspe, vendar ga ne obsoja, ampak skuša razumeti ravnanje različnih junakov, kar dela to zgodbo univerzalno in blizu gledalcu ne glede na časovno distanco, v kateri se je dogajala.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.