Velika zgodba v malih sličicah
Italijanska zima, risani roman iz časov, ko smo Slovenci bili rasa – ampak ne človeška
Minilo je četrt stoletja, odkar se je na ameriških knjižnih policah v obliki grafičnega oziroma risanega romana pojavil Maus, strip Arta Spiegelmana, ki je radikalno premaknil meje dojemanja stripovskega medija. Maus pripoveduje resnično zgodbo Vladeka S., Artovega očeta, ki je preživel holokavst. Liki v Mausu so antropomorfni in metaforični: Židje so prikazani kot miši, Nemci kot mačke, Poljaki kot prašiči, Američani pa kot psi. Trda, občutena pripoved je tvegala, da jo obsodijo trivializiranja holokavsta, a zgodilo se je ravno nasprotno: ko je Spiegelman Žide prikazal kot miši, je poudaril zgodovinsko pogojeno izolacijo ter trpinčenje tega naroda in njegove vere. Spiegelman je nato komentiral: »V uvodu citiram Hitlerjevo izjavo, da Židje vsekakor so rasa, toda ne človeška, izjavo, ki je nisem mogel pregnati iz misli.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Minilo je četrt stoletja, odkar se je na ameriških knjižnih policah v obliki grafičnega oziroma risanega romana pojavil Maus, strip Arta Spiegelmana, ki je radikalno premaknil meje dojemanja stripovskega medija. Maus pripoveduje resnično zgodbo Vladeka S., Artovega očeta, ki je preživel holokavst. Liki v Mausu so antropomorfni in metaforični: Židje so prikazani kot miši, Nemci kot mačke, Poljaki kot prašiči, Američani pa kot psi. Trda, občutena pripoved je tvegala, da jo obsodijo trivializiranja holokavsta, a zgodilo se je ravno nasprotno: ko je Spiegelman Žide prikazal kot miši, je poudaril zgodovinsko pogojeno izolacijo ter trpinčenje tega naroda in njegove vere. Spiegelman je nato komentiral: »V uvodu citiram Hitlerjevo izjavo, da Židje vsekakor so rasa, toda ne človeška, izjavo, ki je nisem mogel pregnati iz misli.«
Drugi del Mausa, ki opisuje Vladekovo doživljanje konca II. svetovne vojne, je izšel pet let kasneje, leta 1991, in Artu Spiegelmanu kot prvemu stripovskemu avtorju v zgodovini prinesel posebno Pulitzerjevo nagrado. Ta naj bi simbolizirala predvsem uradni konec stigmatizacije stripa kot nečesa intelektualno inferiornega, hkrati pa poudarila tisto, kar vpije iz vsakega prizora Spiegelmanove pripovedi: »Nikoli več!« Lepo. Ni se še posušilo črnilo v klicaju, že se je zgodila Srebrenica, ki jo v dokumentarnem grafičnem romanu Varovano območje Goražde – Vojna v vzhodni Bosni 1992–95 orisuje Joe Sacco, bržčas največji novinarski talent med risarji stripov. In takoj za Srebrenico se je zgodil Guantanamo ...
Edina protagonista sta Drago Kalčič in Giudita Miklavec. To, da sta desetletna otroka, ne šteje. Šteje to, da sta Slovenca. Tujerodca.
Slovenski prevod Mausa smo dočakali z naravnost epsko zamudo, ampak še zdaleč ne prepozno, saj antisemitizem, rasizem, nacizem in znašanje nad takimi ali drugačnimi manjšinami Slovencem niti približno niso tuji, o čemer bi znal marsikaj povedati tudi naš svežepečeni mandatar. Grafični roman Italijanska zima italijanskega stripovskega avtorja Davideja Toffola prihaja ob pravem času. Njegova zgodba se dogaja tako rekoč sočasno z Vladekovo, edina protagonista pa sta Drago Kalčič in Giudita Miklavec. Slovenca. To, da sta desetletna otroka, ne šteje. Šteje to, da sta Slovenca. Tujerodca. »Tujeroden je bila prva opazka, ki se je v Italiji že od dvajsetih let 20. stoletja naprej držala slovanskega prebivalstva. Tujeroden je bil nekdo, ki ga je bilo treba izbrisati, ga črtati, nekdo, ki v državi ni bil več zaželen,« pojasnjuje prevajalka Italijanske zime dr. Kaja Širok iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Za Mussolinijevo vojsko torej pripadnika rase, ki ni človeška. Dva od 300 tisoč Slovencev, ki jih je fašistični režim od jeseni leta 1941 deportiral v različna koncentracijska taborišča po Italiji. Denimo v Gonars, kamor so internirali tudi otroke.
Kot v izčrpni spremni besedi navaja dr. Kaja Širok, so bile razmere v Gonarsu pošastne: prenapolnjeno taborišče, lakota in hitro širjenje nalezljivih bolezni so terjali več kot 500 življenj, najmanj 70 je bilo novorojenih in do leto dni starih otrok, ki so se rodili in umrli v koncentracijskem taborišču. »Da se je Toffolo svoje raziskave lotil zelo resno, priča tudi uporabljeno historično gradivo. Skupaj s Paolo Bristot, ki je analizirala likovno gradivo iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, sta rekonstruirala okolje, vizualno podobo in zgodovinska dejstva iz tistega obdobja. Pri tem ni ne olepšav in ne dvoumnih interpretacij. Pripoved se osredotoča na otroke in otroško doživljanje skrajnih razmer in internacije. Izguba najbližjih, lakota, verbalno in fizično nasilje, razčlovečenje posameznika je le del celote, ki jo doživljata glavna junaka,« piše Širokova. Davide Toffolo, ki je v zgodbi ’oživil’ dve resnični osebi s seznama interniranih otrok iz Slovenije, pa pravi: »Knjiga ni kronika, niti reportaža, ampak zgodba po resničnih dogodkih. Je refleksija o tragediji deportacije, o etničnem čiščenju, o norem italijanskem načrtu med drugo svetovno vojno. Gre za zgodovinska dejstva, ki jih podajam ’filtrirana’ skozi svojo domišljijo in ljubezen do stripa, medija, ki lahko pripoveduje resne zgodbe.«
Večni italijanski premier Silvio Berlusconi je leta 2003 v intervjuju za angleški The Spectator z ignorantskim nasmeškom na obrazu izjavil, da Mussolini ni bil sposoben ubijanja, temveč je ljudi samo pošiljal v internacijo na počitnice. Davide Toffolo z Italijansko zimo ta neodgovorni nasmešek izbriše za vselej.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.