Saša Pavček: "Verjamem v načelo: živi in pusti živeti. Sem proti kakršnikoli stigmatizaciji ljudi."

Ob vložitvi podpisov za razpis referenduma o družinskem zakoniku so predlagatelji recitirali pesem vašega očeta, pesnika Toneta Pavčka. Vaš odziv je bil oster.

Čutim se zavezano, da z očetovo literarno zapuščino ravnam pozorno, občutljivo in spoštljivo. Kot nosilka avtorskih pravic po pokojnem očetu nasprotujem zlorabi njegovega imena in literarnega dela za ideološke in politične namene. Mislim, da bi se on sam odzval še ostreje, saj je bil zagovornik zakonika.

Njegova pesem govori o „pravih starših“, z uporabo na omenjenem političnem dogodku pa je bilo videti, kot da sta to lahko izključno mama in oče ...

Beseda „pravi“ je v pesmi prispodoba za dober, ljubeč, angažiran. Po besedah pesnika torej tisti, ki daje otroku oporo, ljubezen in varnost ter je aktivno ljubeč. Manipulacija civilne iniciative ni na mestu, saj se je oče boril za blagor in enakost vseh otrok in družin.

Ste zadovoljni z javnim opravičilom za recitacijo pesmi?

Opravičilo sprejemam.

Bi se enako odzvali, če bi pesem uporabili zagovorniki zakonika?

Kaj bi bilo, če bi bilo ... To so lahko le hipoteze. Pri sebi ne maram indiferentnosti, sem čustven človek in se spontano odzivam na dogodke, ki se me dotaknejo.

Kakšno je bilo mnenje vašega očeta ob celotni razpravi o zakoniku, ki se vleče že tri leta?

Oče je bil odprtega in svobodnega duha, čuteč do otrok in kritičen do odraslih. O zakoniku je imel pozitivno mnenje, menil je le, da bi bil lahko še bolj radikalen.

Ste tudi vi tega mnenja?

Nisem in ne želim biti vešča politično-diplomatskega jezika v primeru zakonika, saj vendar govorimo o osebni pravici vsakega posameznika: ljubiti! Zakonik je zadeva, ki spada v pravno stroko. O medsebojnih in družinskih odnosih, psiholoških vidikih in vsem ostalem so svoje že povedali strokovnjaki in zakonik podprli, čemur tudi sama najbolj verjamem. Stroka vidi dlje, brez politične manipulacije in preživelih družbenih vzorcev. Osebno mislim, da bomo z zakonikom pridobili vsi. Žal mi je strahu pred njim, nestrpnosti in zavračanja realnosti s strani nekaterih. Verjamem v načelo: živi in pusti živeti. Sem proti kakršnikoli stigmatizaciji ljudi. Poleg tega ima vsak odrasel človek v sebi tudi otroka, ki si želi brezpogojne ljubezni in sprejetja.

Referenduma se boste udeležili?

Bom.

Pa kampanje? Se boste pridružili podpornikom?

Hočeš nočeš sem že vpletena. Nisem pa človek za politiko. V politiki so besede po mojem le zanke za volilne ribe. Bolj pomembni se mi zdita profesionalno delo in resnično ustvarjanje. Pikolovsko iskanje nepravilnih besed, ki so v osnovi le diplomatski manever, pa me ne zanima. Žal je v naši politiki tega preveč. Mar ni čas, da se stvari tudi zakonsko spremenijo in pokažemo medčloveško strpnost in spoštovanje?