Iz domačih spalnic na evropsko turnejo

Zbiranje informacij o mladi britanski zasedbi Kill It Kid pred njenim koncertom v ljubljanskem Kinu Šiška je navdajalo z optimizmom. Že v letu 2009, ko je izdala istoimenski prvenec, so britanski mediji o njej pisali v superlativih, v oči pa je bodlo tudi povabilo za sodelovanje s strani Johna Parisha, ki nam je v spominu ostal predvsem po uspešni navezi s PJ Harvey. Ko smo med vplivi zasedbe zasledili še imena, kot so Bob Dylan, Tom Waits, Nirvana, Johnny Cash, in avtorje, ki so se zapisali v zgodovino severnoameriške koreninaste godbe, je bilo razlogov za obisk koncerta več kot dovolj.

Toda previdnost ni bila odveč. Britanci pač radi povzdigujejo bende, za katere se pozneje pogosto izkaže, da le sledijo aktualnim kitarskim smernicam. Na to so ne nazadnje namigovali tudi studijski posnetki zasedbe, čeprav je med njimi nekaj zelo spodobnih skladb.

Tudi koncert je pokazal, da je četverici blizu mehkejša, soulovsko obarvana glasba, saj je frontmen izpostavil folkerja Woodyja Guthrieja, slišali pa smo tudi nekaj posnetkov Alana Lomaxa. Toda Kill It Kid je v živo povsem drugačen bend kot na posnetkih. Intenzivna, surova, toda z mojstrskim občutkom začrtana dekonstrukcija/rekonstrukcija bluesa in rocka je bila za opremo prehud zalogaj že pri drugi skladbi, do konca koncerta pa je na frontmenovih kitarah ostalo celih le še nekaj strun.

A čeprav je na površju pretehtalo brezkompromisno, intenzivno muziciranje, je zasedba spretno ohranila tudi vez s svojo pop in soulovsko senzibilnostjo. Primerjave z White Stripes so bile povsem očitne, čeprav je zvok zavoljo številčnejše zasedbe temu primerno bolj udaren. Iskreno navdušenje nad presenetljivo pozitivnim odzivom, v sicer manjši od obeh Šiškinih dvoran, je potrdilo, da je bend še v svoji zgodnejši, neobremenjeni fazi, ko si na odru lahko privošči vse. Le upamo lahko, da bo brezkompromisnost ohranil do prihodnje turneje, pa čeprav ga bomo takrat bržkone slišali v večji dvorani.

Nastop skupine Kill It Kid pa ni bil edini presežek večera. Pred njo je očitno dobro obveščeno publiko razgrel Barely Modern, ki se je po svoji londonski izkušnji vrnil na domače odre. Trojec, ki s svojo glasbo najprej spomni na zvezdnike The Strokes, je domačemu občinstvu očitno ostal v lepem spominu še iz časov, ko je nastopal na turneji Klubskega maratona. Že takrat je navdušil s svojo igrivo, skorajda plesno različico trdega postpunkovskega rocka in energičnega popa, po novem pa je njegov nastop le še bolj dodelan.

Oba izvrstna koncerta kličeta po ugotovitvi, da se zanimivejša rockovska glasba s poslavljanjem nekaterih veteranskih veljakov vendarle še ne kani posloviti s koncertnih prizorišč. Pomehkuženih, v zadnjih letih precej bolj popularnih rockovskih smernic, pa so se očitno naveličali tudi mediji in publika. Pozdravljamo!