Janšev pohod skozi institucije

Na vrhu slovenske državne uprave sedi 15 generalnih sekretarjev, na vsakem ministrstvu po eden, in 54 direktorjev direktoratov. Pomenijo vrhnjo plast uradništva in mejo, za katero se začne politika. Po hierarhiji jim namreč sledijo politično imenovani funkcionarji, to so državni sekretarji in ministri. Položaj generalnih sekretarjev in direktorjev direktoratov je zato v Sloveniji vedno veljal za lakmusov papir kadrovske politike posamezne koalicije. Odnos do njih je vedno kazal, kako daleč si posamezna koalicija upa pri kadrovanju, predvsem pa, ali se zna samoomejiti in potegniti ločnico med politiko in drugimi področji, kot so mediji, šolstvo in gospodarstvo.

Dr. Bojan Bugarič, strokovnjak za državno upravo z ljubljanske Pravne fakultete, pravi, da v času socializma in vse do sprejema zakona o javnih uslužbencih iz leta 2002, ki ga je pisal tudi Gregor Virant, pojma »politično nevtralna državna uprava« formalno nismo poznali. Vlada Andreja Bajuka je zato lahko leta 2000 brez slabe vesti zamenjala praktično vse najpomembnejše državne uradnike. Ko pa je Slovenija vstopala v EU, je postalo politično neodvisno uradništvo ena izmed pomembnejših zahtev Evropske unije. Slovenija je tako z zakonom sprejela zahodnoevropsko ureditev, po kateri je mogoče vse najpomembnejše uradnike s petletnim mandatom nekrivdno zamenjati v omejenem roku treh mesecev od nastopa nove vlade.

Janševa prva vlada je zamenjala vse, Pahorjeva vlada pa približno tretjino direktorjev direktoratov, polovico generalnih sekretarjev in polovico vodij organov v sestavi ministrstev.

Janševa prva čistka

V starih državah EU, pravi Bugarič, večinoma velja, da vlade teh uradniških vrhov, poleg direktorjev direktoratov so to v Sloveniji še direktorji organov v sestavi, direktorji vladnih služb in načelniki upravnih enot, ne režejo vsepovprek. V Nemčiji recimo, kjer »potencialni plen« šteje približno 250 pozicij, večinoma zamenjajo le polovico kadra. Znan je primer Joschke Fischerja, bivšega nemškega zunanjega ministra v levi, Schröderjevi vladi, ki na ministrstvu iz principa ni zamenjal prav nikogar. V Sloveniji je prvi preizkus tega načela sledil konec leta 2004, ko je oblast prevzel Janez Janša. Kot je znano, je presenetil v negativnem smislu. Njegova prva poteza je bila prav sprememba zakona o javnih uslužbencih, s katero je želela njegova vlada spet dobiti pravico do nekrivdnih razrešitev najpomembnejših uradnikov. Sledila je odločitev ustavnega sodišča, da gre pri tem za neustaven poseg v avtonomijo uradništva in sprejem kompromisne rešitve, po kateri ima vlada to pravico v roku enega leta.

To pravico je prva Janševa vlada izkoristila do popolnosti. Zaradi potrebe po »osebnostni kompatibilnosti«, kot je tedaj ponavljal Virant, so zamenjali vse generalne sekretarje in direktorje direktoratov. Tej potezi je potem pričakovano sledila politizacija drugih področij. Čistki med uradniki je sledila medijska čistka, čistka v kulturi (npr. filmski sklad), šolstvu in seveda v gospodarstvu. Samo v prvih osmih mesecih so zamenjali okrog 300 vladnih predstavnikov v različnih javnih organizacijah. Znan je primer Intereurope, ki je bila leta 2004 izredno uspešno podjetje, z 200 milijoni evrov lastnega kapitala, upravljala je več kot 450 milijonov evrov sredstev in ustvarila skoraj 250 milijonov evrov od prodaje logističnih storitev na leto, na banki pa je imela 35 milijonov evrov depozita. Janševa vlada je v Intereuropo kadrirala svojega prijatelja iz trgovine z orožjem, Andreja Lovšina. Ta je svojo naklonjenost Janši med drugim kazal tudi z njegovo sliko v pisarni.

Lovšin se je tedaj branil, češ da ga je na čelo Intereurope izbral nadzorni svet na podlagi javnega razpisa. Toda pred tem je vlada za člane nadzornega sveta in njenega predsednika imenovala neizkušene člane SDS. Predsednik nadzornega sveta je denimo postal Boštjan Rigler, prej brez nadzorniških izkušenj, a je bil član strokovnega sveta SDS, v katerem se je ukvarjal z vprašanji informacijske družbe. Posledica teh odločitev je danes očitna: zaradi Lovšinovih spornih odločitev, predvsem 143 milijonov evrov velike, zgrešene investicije v ruski logistični center je Intereuropa danes skorajda ničvredno podjetje, ki je imelo zadnji dve leti skupaj več kot sto milijonov evrov izgube. Ta zgodba se je ponovila še v drugih primerih, Luka Koper, Hit, Casino Ljubljana ...

Pahorjeva kadrovska »fetišizacija«

Leva koalicija se je nato zavezala k drugačnemu ravnanju. Borut Pahor je na začetku mandata trdil, da bo njegova koalicija »padla ali pa ne« na področju kadrovanja, obljubil je, da se bodo v državni upravi politične zamenjave ustavile pri direktorjih direktoratov in generalnih sekretarjih, ki se jih ne bodo dotaknili, razen če bo obstajal »utemeljen sum«, da delo ni bilo dobro opravljeno, na področju gospodarstva pa je hotel vpeljati alternativne metode kadrovanja. Kako je ta posel uspel Pahorju? Odgovor, ki smo ga dobili od ministrstva za javno upravo, pokaže, da je bila Pahorjeva koalicija malce bolj vzdržna od Janševe.

Predčasno so namreč razrešili »zgolj« 22 direktorjev direktoratov od skupaj 54 in zgolj osem generalnih sekretarjev. Torej okrog polovico vsega »plena«. Od 39 predstojnikov organov v sestavi ministrstev je ostalo kar 19 »starih« vodij, od skupaj 16 predstojnikov vladnih služb pa jih je na položajih ostalo šest.

Lustracijski seznam SDS napoveduje tudi nova merila kadrovanja: to ne bo le politična pripadnost, ampak tudi pravo sorodstvo in prijateljevanje. Skratka: sistemski klientelizem.

Mnogi »Janševi« direktorji so torej ostali na svojih funkcijah tudi pod Pahorjevo vlado. Celo tisti, za katere bi si mislili, da bi že iz principa morali »odleteti«, kot je generalni direktor obveščevalno-varnostne službe na obrambnem ministrstvu Damir Črnec, ki je bil imenovan decembra 2005, decembra 2010 pa ga je Pahorjeva ministrica Ljubica Jelušič ponovno imenovala. Ostali so tudi drugi direktorji, od Katje Božič na financah do Branka Ravnika na kmetijstvu. Ostala je tudi šefinja protokola Slovenije Ksenija Benedetti, ostal je direktor vladnega urada za varovanje tajnih podatkov Milan Tarman, ostal je direktor vladnega urada za preprečevanje pranja denarja Andrej Plausteiner, ostala je vodja tržnega inšpektorata Andrejka Grlič ...

Kot priznava tudi Bugarič, je Pahorjeva vlada morda šla še celo v drugo skrajnost, s tem ko je v nekaterih primerih »fetišizirala« nezamenjave. To je bilo očitno že pri samem začetku, ko je Pahor pred tremi leti za svojega svetovalca in »posebnega odposlanca« zaposlil Janševega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, nato pa je v svoj kabinet, na položaj vladnega tiskovnega predstavnika, povabil celo Anžeta Logarja, člana SDS in nekdanjega podpredsednika podmladka te stranke. Si lahko zamislimo, da bo Janez Janša za svojega portparola imenoval sedanjega direktorja Urada vlade za komuniciranje, Darijana Koširja, ki ga v SDS že sedaj na svoji spletni strani diskreditirajo kot nosilca dosjeja »SDV 0053289-00000 in sošolca Boruta Pahorja«?

A ti dve kontroverzni Pahorjevi potezi sta bili zgolj najbolj razvpiti. Podobnih primerov je bilo v resnici še več. Barbare Brezigar koalicija ni zamenjala, četudi je minister Aleš Zalar ugotovil »kršitev vodstvenih dolžnosti«, novi zakon o RTV je mesece in mesece čakal na sprejem na vladi, zato da je vmes vodstvenim delavcem mandat sam potekel, Andrej Rupnik, direktor Sove, ki ga je imenovala Janševa vlada, je bil odstavljen šele julija 2010 ali skoraj dve leti po zamenjavi oblasti, Romana Jordan Cizelj, evroposlanka iz vrst SDS, je bila razrešena s funkcije predsednice upravnega odbora sklada za financiranje razgradnje Nuklearne elektrarne Krško šele marca 2010 ali kar leto dni po tem, ko je na konflikt interesov opozorila komisija za preprečevanje korupcije ...

Zgovoren je tudi primer članice SDS Majde Pučnik Rudl, ki jo je Janševa vlada tik pred slovesom leta 2008 postavila za direktorico urada za enake možnosti. Rudlova je namreč takoj za tem začela na uradu zaposlovati še druge člane SDS, recimo Domna Zupana kot zagovornika načela enakosti, ki za delovno mesto niti ni izpolnjeval osnovnih pogojev, kar sta ugotovili kar dve inšpekcijski službi. Kljub temu je Pahorjeva vlada njo in Zupana odstavila šele sredi leta 2010. A ne iz krivdnih razlogov, temveč sporazumno. Obema so celo poiskali druge službe. Pučnikova opravlja sedaj funkcijo sekretarke v generalnem sekretariatu vlade, kjer je zaposlena kot predsednica vladne komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, Zupan pa dela v sektorju za zasebno varnost in občinsko redarstvo na notranjem ministrstvu.

Novi spisek za odstrel

Nova, Janševa vlada resda začenja svojo kadrovsko politiko z obljubo, da bodo »kadrovali po sposobnostih in osebnem poštenju«, kot so zapisali v koalicijski pogodbi. Ter da bodo v Sloveniji »ustvarili enakopravne pogoje za napredovanje v družbi, tako da se ljudi ocenjuje po sposobnostih in osebni poštenosti, ne pa po njihovi politični pripadnosti oziroma pripadnosti klanu, lobiju, forumu ali cehu«. A kako v SDS razumejo ta merila, so pokazali nekaj mesecev pred volitvami, ko so v stranki objavili seznam politično kadriranih. Torej tistih, ki naj bi jih Pahorjevi na vrh postavili po pripadnosti stranki, klanu, lobiju, forumu ali cehu. Na seznamu je navedenih več kot 200 ljudi, pri čemer ne preseneča le številka, ampak zavzetost nove, vladajoče stranke, ki je »preverjala« tudi nižje uradnike, presenetljiva pa so tudi merila, po katerih so določili nove nezaželene.

»Gre za znak grozljive politike, ki želi sejati strah in kaznovati vsakogar, ki se, na primer, zavzame za človekove pravice sodržavljanov – tako kot sem se sam s podpisom javnih peticij.« – Dr. Roman Kuhar, Mirovni inštitut

Poleg članstva v konkurenčni stranki so ena izmed bolj obremenjujočih okoliščin recimo napačne sorodstvene vezi. Na »seznamu za odstrel« lahko recimo najdemo Tatjano Vošinek Pucer, prokuristko v podjetju Intereuropa, katere problem naj bi bil, ker je hčerka Dina Pucerja, nekdanjega koprskega župana iz vrst SD. Problem Maje Pakong, direktorice Slovenske turistične organizacije, naj bi bil, ker je »sestra partnerke Jožeta Školča«, člana LDS. Greh Alje Markovič Čas, predsednice sveta agencije za upravljanje kapitalskih naložb, pa, ker je »hči odvetnika Ivana Markoviča«, ki je v času Nevena Boraka vodil pravno službo Agencije za trg vrednostnih papirjev.

Ob napačnih sorodstvenih povezavah v SDS kot obremenjujočo okoliščino izpostavljajo tudi napačen izbor prijateljev. Jurij Detiček recimo, član nadzornega sveta NLB, se je na seznamu znašel, ker je »prijatelj Ivana Rudolfa, upokojenega generalnega sekretarja NLB, ki je bil dolga leta zvest spremljevalec Milana Kučana na planinskih poteh«. Anja Strojin Štampar, bivša članica uprave KAD in članica nadzornega sveta Adrie Airways, je »tesna prijateljica« predsednice LDS Katarine Kresal, obramboslovec dr. Klemen Grošelj s Fakultete za družbene vede, med drugim tudi predsednik nadzornega sveta Pošte Slovenije, pa naj bi bil »prijatelj« Darje Radić, bivše Zaresove ministrice za gospodarstvo.

Mnogo ljudi se je poleg tega na inkriminiranem seznamu znašlo zgolj zato, ker so podpisali »napačno« peticijo. Sociolog dr. Aleš Črnič naj bi bil politično kadrovan v svet Slovenskega etnografskega muzeja zato, ker se je podpisal pod peticijo v podporo izbrisanim, dr. Roman Kuhar, kandidat za člana upravnega odbora Evropskega inštituta za enakost spolov, in Maruša Gortnar, kandidatka za namestnico upravnega odbora, naj bi se izdala, ker sta se podpisala pod peticijo Sovražni govor se širi iz državnega zbora, ki je nastala leta 2005, potem ko je poslanec SDS Pavel Rupar zahteval »obvezni zakonski pregled mednožja« za poslanki Majdo Širca in Majdo Potrata.

Na isti način v SDS obsojajo vse, ki so se podpisali pod peticijo v podporo Slavku Ziherlu in Vladu Miheljaku, proti katerima je Janez Janša vložil tožbi zaradi njunih kritičnih izjav, pa vse tiste, ki so se podpisali pod izjavo »Javna podpora raziskovalk in raziskovalcev ministru Golobiču«, pa vse tiste, ki so podprli arbitražni sporazum in seveda vse podpisnike novinarske peticije »F571«, med katerimi na tokratni listi v SDS izpostavljajo Dnevnikovo kolumnistko Tanjo Lesničar Pučko, izbrano za članico Kadrovsko-akreditacijskega sveta na področju kulture in pravosodja, ki je, kot poudarjajo v SDS, »podpisnica« na 299. mestu.

Neumno? Zabavno? Povprečno.

Mnogi, ki niso člani političnih strank in ki so se znašli na omenjeni listi, se sicer zaradi tega ne vznemirjajo preveč. Seznam je »neumen« in »paranoičen«, celo »zabaven«, pravi zgodovinar dr. Peter Štih, ki se je na seznamu znašel skupaj z rektorjem univerze dr. Stanislavom Pejovnikom zato, ker se je podpisal pod pobudo za arbitražni sporazum. V SDS mu očitajo, da ga je Pahorjeva vlada nato kadrirala na mesto člana odbora za Zoisovo nagrado, a v resnici, pravi, ga je za to mesto izbrala Filozofska fakulteta, vlada naj bi ga zgolj potrdila. Podobno tudi dr. Roman Kuhar: »Politično kadrovanje sam razumem kot pridobitev neke koristi, sam pa funkcijo v odboru Evropskega inštituta za enakost spolov opravljam prostovoljno in v svojem prostem času.«

Seznam je zato lahko smešen in zgrešen, a »po drugi strani«, dodaja Kuhar, »gre za znak grozljive politike, ki želi sejati strah in kaznovati vsakogar, ki se, na primer, zavzame za človekove pravice sodržavljanov – tako kot sem se sam s podpisom javnih peticij«. V tem smislu je po njegovem ta seznam tipičen seznam nekoga, ki je ogrožen od vseh, ki ne razmišljajo tako kot on – v slogu: če nisi z nami, si proti nam. »Zato je seznam treba jemati tudi izredno resno. Take sezname so namreč delali v političnem sistemu, proti kateremu ima SDS veliko povedati – a med enimi in drugimi seznami strahu ni veliko razlike,« pravi Kuhar. Isto meni tudi Štih: Povezave, ki jih je stranka naredila v seznamu, ne držijo vode. A ravno zato gre »za klasične partijske metode: Kdor ni z nami, je proti nam. Nič novega«.

Lustracijski seznam SDS pa seveda ne razkriva le, kdo bo odletel in zaradi kakšnih razlogov, razkriva in napoveduje tudi nove-stare kriterije in nov, a že viden način kadrovanja vlade, ki prihaja. Pozicije v uradništvu, šolstvu in gospodarstvu bodo očitno dobili tisti, ki so se že izkazali s podpisom prave peticije, ki imajo prave prijatelje, in seveda tisti, ki imajo prave sorodnike. To pa seveda ni več zgolj politično kadrovanje ali nadrejenost politične izkaznice nad znanjem ali sposobnostjo nekoga, gre že kar za napoved sistemskega klientelizma. Ko se je to zgodilo ob prvi Janševi vladi, je leta 2006 dr. Tomaž Mastnak napisal svoj zadnji esej za Sobotno prilogo Dela. Vprašal se je, kaj se dogaja. »Se mar maščujejo?«

Ne, je tedaj odgovoril Mastnak. Ti ljudje niso zlobni ali revanšistični. Ti ljudje, ki snujejo in izvršujejo pohode skozi institucije, so ljudje brez posebnosti. In ravno zato, ker so ljudje brez posebnosti, lahko uspejo in korakajo skozi institucije, le če so združeni v imenu politike: »Nekateri so malo bolj premeteni od drugih, nekateri malo bolj maščevalni, nekateri bolj grabežljivi, nekateri za spoznanje bolj pokvarjeni, nekateri nekoliko bolj malenkostni, nekateri malo bolj zagrenjeni, nekateri spet nasilnejši in bolj stremuški od povprečja, nekateri arogantnejši, nekateri imajo malenkost boljši spomin za nekatere reči od tistih okrog sebe, nekateri malo več vzdržljivosti, nekateri debelejšo kožo, močnejši želodec in krajšo pamet od drugih in tako naprej, ampak vse to je še vedno sivo povprečje ali še kaj manj.«

In očitno se je pohod že začel, še preden smo se ga prav zavedli. V času predvajanja oddaje Studio City na RTV Slovenija so v SDS pred desetimi dnevi, pijani od zmage zapisali na Twitter: "Koliko časa bomo še odjemalci električne energije plačevali kvazilevičarska bluzenja na StudioCity?"