Pot v ledeno dobo?

Kam bo drsela Slovenija pod novo Janševo oblastjo, ne vemo natančno, vendar lahko po prvih potezah nastajajoče vladne koalicije sumimo, da bo ubrala pot prilaščanja ali pa vsaj nadzorovanja pristojnosti, ki sicer sodijo v domeno drugih oblasti. Tej tezi v prid govori preselitev tožilstva s pravosodnega na notranje ministrstvo, zahteva po vsesplošni »učinkovitosti«, kar lahko mirne duše poimenujemo z avtoritarno oblastno držo, ki nima ne časa in ne volje za demokratične razprave in iskanje konsenza.

Če imaš zadostno količino glasov, pač vladaš, kar počne tudi sedanja madžarska vlada Viktorja Orbana, ki krati državljanske svoboščine, stiska medije okoli vratu, uzurpira avtonomne institucije – nacionalno banko in ustavno sodišče – in jih hoče spremeniti v svoje podaljške. Za opozorila iz Evrope, da je »demokracija bistvena evropska vrednota«, se ne zmeni, jih presliši in privoli v kakšen popravek v svoji politiki le, če ji iz Bruslja zagrozijo s finančnimi sankcijami ali z neodobritvijo posojila za izhod iz krize, v kateri je država. Dr. Milan Zver, evroposlanec (SDS), je v času najhujših kritik iz EU madžarsko sestrsko stranko Fidesz celo bodril ob sprejemanju problematičnega medijskega zakona, naj »ostanejo močni«, kar lahko vzamemo za zloslutne napovedi ravnanja sedanje vlade na nekaterih področjih. Tudi na področju kulture. Madžarska Orbanova »revolucija« temelji na ideologiji »Blut und Boden«, klasični premisi »desnega« rasnega nacionalizma, ki postavlja kulturo na piedestal »nove, prerojene« Madžarske. Na Slovenskem pa je tudi že mogoče opaziti pričakovanja, da bo težo pridobila ruralna različica kulture, kultura vaških veselic, če nekoliko poenostavimo, urbana pa naj utiša svoj glas. Ukinitev kulturnega ministrstva tej tezi pritrjuje.

Kultura in umetnost sta v napoto političnim elitam, saj ovirata razvoj neoliberalne, učinkovite, a hladno(krvne) birokratske države.

Takšna odločitev vladajoče koalicije že nekaj časa buri duhove v slovenski kulturni in intelektualni srenji. Kulturniki, združeni v Koordinacijski odbor za kulturo Slovenije (KOKS), so se na predvečer kulturnega praznika zbrali najprej opoldne na Prešernovem trgu, zvečer pa še pred Cankarjevim domom. Protestirali so zaradi ukinitve kulturnega ministrstva, saj vidijo v tej potezi nove oblasti uničenje kulture in kličejo k uporu proti »ledeni dobi, ki je pred vrati«. Ko smo v minulih dneh poslušali nekatere strankarske »vojščake«, ki so zagovarjali ukinitev, so nam postregli z nesmiselno tezo, da gre za zmanjšanje kulturne birokracije, kar lahko gre lepo v uho ljudem, ki jim za kulturo ni mar, ali pa sploh ne vedo, kaj je. Ne le, da se je »Slovenija razvila skozi pesem«, kot je v Odmevih dejal dr. Aleš Debeljak, in ne gre le za dolgo linijo književnikov in književnic, ki so Slovence in Slovenke oblikovali najprej kot kulturni, nato politični narod, kar brez kulture ne bi bil. Kajti umetnost in kultura nas vseskozi nagovarjata, to pa je v tem trdem svetu kapitalizma, ki »žre duše in telesa«, usodno pomembno. »Odpira horizonte in prebuja potenciale«, je zapisano v peticiji proti ukinitvi ministrstva za kulturo, ki jo je v zelo kratkem času podpisalo sedem tisoč ljudi.

Slovenija je imela kulturno ministrstvo ves čas po drugi svetovni vojni. Tudi zato se je kultura razvijala in vseskozi odpirala nove horizonte slovenski družbi. Brez nje bi bilo življenje manj polno. Tako kot bi bilo brez umetniških stvaritev oblikovalca Matjaža Vipotnika in pisatelja Jožeta Snoja, ki sta letos prejela Prešernovo nagrado, ali brez del nagrajencev Prešernovega sklada; igralca in kantavtorja Iztoka Mlakarja, ki tudi s svojimi hudomušnimi baladami in štroncadami pričara nove svetove čustvovanja in mišljenja. Morda zveni obrazložitev nagrade, da je Mlakar »jezikovni perfekcionist, izjemni poznavalec in interpret slovenskega jezika«, nekoliko suhoparno, toda kdo ne pozna njegovih Pubi, usidma se, Štefane in Bertolina, Marja Špinjela ali Truckin’ rap z njegove zadnje plošče? To je kultura. In kultura so gledališke predstave nagrajenca Ivice Buljana, ki je s svojimi angažiranimi predstavami Macbeth po Shakespearu, Ma and Al itd. poskrbel, da gledalci reflektirajo o svojem življenju, dejanjih in besedah skozi oči gledališke igre. In se učijo. To je kultura. In Andrej E. Skubic, ki v romanu Koliko si moja? razmišlja o imeti in biti v ljubezenskem razmerju, problematizira prostore lastnine in svobode in zastavlja relevantna vprašanja za današnji čas skozi optiko medosebnih odnosov.

Ne nazadnje, če od Hobbesa dalje vemo, da lastninski odnosi prek prava v kapitalizmu določajo vse odnose v družbi, sta kultura in umetnost zunaj tega pravila. Odpirata prostor svobodi in mišljenju. Drzneta si misliti onkraj ustaljenih vzorcev in zapisanih kanonov. Ta imanentna lastnost kulture in umetnosti je v napoto tudi sodobnim oblastnikom, desnim in levim, saj premisleki, ki izhajajo iz kulture in umetnosti, ovirajo razvoj neoliberalne, učinkovite, a hladno(krvne) birokratske države.

Ta in podobna razmišljanja so te dni v ospredju slovenske kulturne javnosti zaradi ukinitve ministrstva. Pet pred dvanajsto, dan pred praznikom, je Doro Hvalica predsednik sindikata kulture Glosa, na protestnem zborovanju pred Prešernovim spomenikom dejal, da »korakamo v ledeno dobo«. Zbrani umetniki in kulturniki so napovedali ustanovitev ministrstva za kulturo v senci. Po besedah Hvalice se je nova vlada zaradi »učinkovitosti« namenoma najprej lotila prostorov svobode. Po njegovem je ukinitev ministrstva za kulturo jasno znamenje, da ta oblast »kulture pri vladanju ne potrebuje«, kajti svojo »državotvorno vlogo je kultura že opravila in čas je, da se umakne v preužitkarski kot, v senco pomembnih in velikih, v zapeček gospodarja«.

Zanimivo je, da med protestniki in podpisniki peticije proti ukinitvi kulturnega ministrstva ni mogoče najti vidnih imen, ki sodijo v »razumniški krog« Zbora za republiko. Le pesnik Niko Grafenauer je tudi tokrat povzdignil svoj glas. Pisatelj Drago Jančar je v pogovoru za Sobotno prilogo Dela pojasnil, da je proti ukinitvi ministrstva, a peticij več ne podpisuje, ker jih je takrat, »ko je bilo to nevarno«. Po njegovem je celoten cirkus glede ukinjanja ministrstva povzročilo iracionalno razburjenje, dodaja pa, da »ministrstvo za kulturo ni kultura. Je birokracija, ki naj kulturi pomaga, da bo v skladu s svojo naravo ustvarjalna«.

Protestniki pred Cankarjevim domom so z žvižgi pozdravili predstavnike nastajajoče politične oblasti.

Kaj takšnega pa ni mogoče pričakovati, če se bodo do vzvodov odločanja v kulturi prebili ljudje, ki imajo do urbane kulture skrajno negativen odnos. Tak je duhovnik, jezuit in režiser Marjan Kokalj, ki za Demokracijo pravi: »Kar ošpice dobim, ko vidim te ’kulturnike’, kako ’čikajo travo’, se ’majo fajn’ in za drag denar lazijo po svojih kulturnih rovih pod zemljo.« Bodoči minister superministrstva za šolstvo, visoko šolstvo, kulturo in raziskovanje dr. Žiga Turk pa je v svojem blogu ob lanskem dnevu državnosti nonšalantno zapisal: »Dopuščam možnost, da ne razumem visoke umetniške vrednosti. Itak umetnost menda smejo razumeti samo še umetniki, morda kritiki. In če je zadeva kvalitetna, ali lahko pričakujem, da jo bodo ponavljali v Stožicah in pobirali vstopnino?«

Tudi zaradi takšnega razmišljanja kandidata za superministra dr. Žige Turka je potrebno samostojno kulturno ministrstvo, da ne bomo tako kot Cankar pričakovali dne, ko bo »prerojeni narod pobral iz blata pohojeno belo krizantemo, očistil jo bo ter jo shranil s hvaležnim spoštovanjem, za spomin na grenkolepo preteklost«. In da ne bo, spet po Cankarju v Beli krizantemi, »vsak ples v Ljubljani, vsaka veselica v zakotni vasi papirnim učenjakom imenitnejši kulturni pojav nego vsa umetnost«.

Uro in pol pred proslavo ob praznovanju državnega praznika se je pred Cankarjevim domom zbralo okoli sto petdeset umetnikov. Slovenski politični srenji, ki je prihajala na proslavo, so z žvižgi dopovedovali, da je ukinjanje kulturnega ministrstva nekulturno dejanje, ki bo osiromašilo slovensko kulturo. Na to je opozoril tudi slavnostni govornik na proslavi Jaroslav Skrušny, kar je večina občinstva podprla s stoječim aplavzom, predstavniki nove vlade pa so gledali v tla.