Boj za preživetje

Nobenega dvoma ni, da bo minister za finance v prihodnjih štirih letih ključni človek v vladi. Predvsem od njegovih odločitev bo odvisna usoda slovenskih javnih financ. Zaradi napačnih potez lahko država v skrajnem primeru tudi bankrotira, vsekakor pa tvega, da se zadolžuje in odplačuje že najeta posojila po višji ceni od te, ki jo plačuje danes, že ta pa je visoka. Zaradi padca bonitete se je namreč v zadnjem letu tako Sloveniji kot tudi slovenskim bankam občutno podražilo zadolževanje.

Slovenija resda ni v skupini najbolj problematičnih držav EU. Ni najbolj zadolžena in nima najvišje brezposelnosti. Kar pa še ne pomeni, da je brez težav. Strukturni primanjkljaj je skrb zbujajoče visok, prav tako zbuja skrb rast javnega dolga. Vlada se mora takoj lotiti stabilizacije javnih financ, kar med drugim pomeni tudi izvedbo strukturnih reform, predvsem pokojninske reforme, pa tudi reforme trga dela. Hkrati pa se mora lotiti reševanja kapitalsko močno podhranjenega bančnega sektorja, saj kreditni krč močno ovira okrevanje slovenskega gospodarstva. Naloge ne bodo preproste. Prav zato je bila stroka navdušena nad informacijo, da naj bi finančno ministrstvo prevzel dr. Mojmir Mrak, odličen poznavalec mednarodnih finančnih razmer, predvsem pa realen, racionalen, operativen in politično neobremenjen ekonomist. Žal se je ta informacija izkazala za lažno. Namesto Mraka bo finance vodil dr. Janez Šušteršič, eden ključnih členov Državljanske liste Gregorja Viranta, vnet zagovornik ekonomskega liberalizma, ki se zavzema za umik države iz domala vseh sfer ekonomije in je zelo odprt do tujih naložb. Prav to pa je tista točka, pri kateri bi lahko prišlo do resnih trenj z gospodarskim ministrom Radovanom Žerjavom iz SLS, saj ta nasprotuje razprodaji državnega premoženja, še posebej državnih bank, obenem pa ni navdušen nad tujimi nakupi lastniških deležev v slovenskih podjetjih. Tudi zato je v koalicijski pogodbi zapisana varovalka, da naj bi država v bankah in zavarovalnicah ohranila 25 odstotkov in eno delnico.

Ekonomist dr. Jože Mencinger svari pred varčevalno histerijo, ker da bo ta še poglobila gospodarsko in socialno krizo.

Tako kot bo težka odločitev o umiku države iz gospodarstva, bo težka tudi odločitev o pravem razmerju med varčevanjem in spodbujanjem gospodarske rasti. Koalicija si je kot poglavitni cilj zastavila odpravo strukturnega primanjkljaja, pri čemer naj bi javna poraba do leta 2015 znašala največ 45 odstotkov BDP-ja, javni dolg pa ne bi bil višji od 46 odstotkov. To namerava loviti že z rebalansom letošnjega proračuna, s katerim bi javno porabo zmanjšali za vsaj pet odstotkov. Napovedan je prihranek v višini do 800 milijonov evrov, pri čemer za zdaj ni jasno, kako naj bi to sploh dosegli oziroma kje vse naj bi klestili. Zgolj z varčevanjem pri materialnih stroških oziroma »boljšo izrabo razpoložljivih virov«, kot so zapisali v koalicijski pogodbi, bo ta cilj težko doseči, posebej še, ker si zaradi napovedane recesije ne gre obetati omembe vredne gospodarske rasti, ki bi v državni proračun prinesla dodaten denar. Poleg tega je treba vedeti, da je manevrski prostor za varčevanje izjemno ozek, saj je okoli 80 odstotkov proračunske porabe fiksirane. Brez posegov na področje plač javnega sektorja in socialnih transferjev je skoraj nemogoče prihraniti toliko denarja. Nekaj je sicer še mogoče prihraniti pri investicijskih odhodkih, vendar bi bila to z vidika rasti zelo kratkovidna poteza. Prav tako ni jasno, kako namerava koalicija nadomestiti več sto milijonov evrov proračunskega izpada zaradi napovedanih znižanj davčnih prihodkov. Tu je problematična predvsem napovedana sprememba dohodninske lestvice. Če bi uresničili predlog nekdanjega direktorja Dursa in člana fiskalnega sveta Ivana Simiča, bi to povzročilo primanjkljaj v višini več kot milijarde evrov na leto. Država bi zbrala 53 odstotkov manj dohodnine kot sicer, javni dolg pa bi narasel kljub rasti zasebne potrošnje. Tvegana je tudi uvedba t. i. socialne kapice, s katero nameravajo navzgor omejiti prispevke za socialno varnost. Po oceni Pahorjeve vlade bi namreč uvedba socialne kapice v višini 3405,5 evra na mesec pomenila letni izpad prihodkov proračuna v višini 235 milijonov evrov. Takšen izpad je sicer mogoče nadomestiti z dvigom stopnje DDV-ja za dve odstotni točki, toda treba je vedeti, da bi s tem najbolj prizadeli socialno najšibkejše sloje, saj je DDV izrazito regresiven davek. Ne zdi se ravno najbolj logično, da bi na račun najrevnejših zmanjševali stroške dela za najbolj izobražene kadre, ki so praviloma premožnejši. Alternativa, s katero bi nadomestili izpad davčnih prihodkov oziroma krpali proračunsko luknjo, je privatizacija državnega premoženja.

Zelo tvegana v času krize je tudi odločitev, da bodo v ustavo zapisali t. i. zlato pravilo o zgornji meji zadolženosti države. Ekonomist dr. Jože Mencinger svari pred varčevalno histerijo. Strinja se sicer, da je dolgoročno povečanje fiskalne discipline koristno, toda vsiljevati jo v času, ko gospodarstvo potrebuje predvsem povečanje povpraševanja, se mu zdi škodljivo. Opozarja, da bo vlada z ustavnim zapisom zlatega pravila še dodatno poglobila gospodarsko in socialno krizo. »Zmanjševanje porabe je maraton, ne šprint,« pravi Olivier Blanchard, glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada. Blanchard ni edini svetovno znani ekonomist, ki meni, da gredo evropske države prehitro proti manjšim dolgovom in polnejšim državnim blagajnam. Enako menijo tudi Paul Krugman, Joseph Stiglitz in Nouriel Roubini, vse bolj pa se z njimi strinjajo tudi nekateri vodilni evropski politiki. Opozarjajo, da zgolj varčevanje ne bo ustvarilo gospodarske rasti in zaupanja. Evropa mora spremeniti dosedanjo strategijo izhoda iz krize, saj bo sicer posledice krize čutiti še vsaj do leta 2020, pravi Roubini. Prisluhniti bi mu morali tudi nosilci ekonomske politike v vladi Janeza Janše. Poleg tega se bo finančni minister Šušteršič moral ukvarjati tudi z reševanjem kreditnega krča. Sodeč po tem, kar je zapisano v koalicijski pogodbi, nameravajo kreditni krč reševati z »izboljšanjem upravljanja finančnih institucij v državni lasti« in »izpopolnitvijo regulacije bančnega sistema v sodelovanju z Banko Slovenije«. Kako bo to vplivalo na povečanje kreditiranja slovenskega gospodarstva, ni jasno.

Bilo bi skrajno tvegano, če bi vlada zaradi kakršnegakoli razloga zavlačevala uvedbo pokojninske reforme, še bolj pa, če bi se odločila za povsem nov pokojninski model.

Velik zalogaj bo tudi sanacija podjetij. Po analizi, ki so jo za interne potrebe pripravili v SID banki, je kapitalsko podhranjeno že vsako peto slovensko podjetje. To pomeni, da bi moralo najmanj deset tisoč slovenskih podjetij izvesti dokapitalizacijo, saj s svojim kapitalom ne pokrivajo niti osnovnih sredstev, ki jih nujno potrebujejo za svoje tekoče poslovanje, kaj šele dolgoročnih finančnih naložb. Če bi gospodarstvo s kapitalom želelo pokriti zgolj investicije v osnovna sredstva in dolgoročne finančne naložbe, bi moralo ali zbrati dodatnih 18 milijard evrov kapitala ali prodati okoli tretjino dolgoročnih finančnih naložb in osnovnih sredstev. Prva na seznamu za dokapitalizacijo je NLB. To bo pomemben preizkus za novo vlado, saj se zaradi diametralnih stališč Šušteršiča in Žerjava lahko zaplete pri vprašanju, kdo naj v banko prispeva svež kapital: zasebni investitorji ali država. Šušteršič bo po vsej verjetnosti vztrajal pri zasebnih investitorjih, vprašanje pa je, kako realno je takšno pričakovanje, saj se na množičen naval zasebnih investitorjev v teh kriznih časih ne gre zanašati.

Nič kaj spodbudna tudi ni novica, da bo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve vodil nekdanji minister za gospodarstvo in nekdanji poslanec Andrej Vizjak iz SDS. Ta stranka je namreč skupaj s sindikati minirala pokojninsko reformo na referendumu, še nedavno pa so celo trdili, da se s pokojninsko reformo ne mudi, in to kljub dejstvu, smo zaradi zavlačevanja z reformo že pred leti dobili ostra opozorila tako s strani Mednarodnega denarnega sklada kot tudi Evropske komisije. Tik pred padcem pokojninske reforme na referendumu je SDS v javnost prišla z alternativnim predlogom – uvedbo t. i. navideznih individualnih pokojninskih računov po zgledu Švedske, pri čemer so zamolčali, da bi uvedba takšnega sistema odpravila medgeneracijsko solidarnost. V koalicijski pogodbi takšna alternativa sicer ni izrecno navedena, kar pa nujno še ne pomeni, da se ji je SDS odrekla. Bilo bi skrajno tvegano, če bi vlada zaradi kakršnegakoli razloga zavlačevala uvedbo pokojninske reforme, še bolj pa, če bi se odločila za povsem nov pokojninski model. Ekonomist dr. Tine Stanovnik pravi, da posodobitev pokojninskega sistema, ki jo je predlagala Pahorjeva vlada, vsaj za naslednjih pet let zagotavlja javnofinančno vzdržnost, ki je nujna, da Slovenija ne zdrsne v grški scenarij. Tu si vlada popuščanja sindikatom ne sme privoščiti. Če si ga bo, bo morala biti naslednja reforma za upokojence še veliko ostrejša od te, ki jo ima od svojega predhodnika zdaj na mizi Vizjak.