Minister za hece

Generalni sekretar stranke DeSUS Ljubo Jasnič se ne spomni točno, kakšni so zunanjepolitični cilji DeSUS-a. »Če smo kaj napisali o zunanji politiki, smo v treh stavkih,« pravi. Poleg predsednika stranke Karla Erjavca ima DeSUS še dva podpredsednika in eno podpredsednico, Marijo Gjerkeš Dugonik. A žal tudi Gjerkeševa ne zna odgovoriti, kakšna so bila doslej prizadevanja stranke na tem področju. Konkretno se o zunanjepolitičnih vprašanjih nikoli niso posebej pogovarjali, »smo se pa glede tega načelno opredelili«, trdi. Niti drugi visoki člani stranke DeSUS ne vedo točno, kaj ta opredelitev je. Valter Drozg, podpredsednik, se ne spomni ničesar posebnega. Oziroma se spomni, da imajo »neki odbor za zunanjo politiko«. Marjan Malek, predsednik podravskega pokrajinskega odbora stranke, pa pravi, da seveda vsaka stranka »razmišlja tudi o zunanji politiki, a vam predlagam, da pogledate v naš program«.

Kaj torej piše v programu stranke DeSUS, ki so ga sprejeli na Bledu oktobra lani? O zunanji politiki so vanj v DeSUS-u zapisali točno dva stavka. Zunanjepolitični cilji DeSUS-a pomenijo natančno 0,8 odstotka vseh ciljev stranke. Tako se lahko vprašamo, zakaj je stranka DeSUS pristala v koaliciji, kjer bo predvsem vodila zunanjo politiko. Seveda je marsikomu jasno, za kaj gre pri imenovanju Karla Erjavca za zunanjega ministra. Kot priznava Pavle Brglez, predsednik ljubljanskega pokrajinskega odbora, zunanja politika za stranko ni prednostna naloga, »ampak saj veste, to je Erjavec dobil«. Erjavec je zadnje dni dobro razpoložen, verjetno je naredil uslugo sebi, vprašanje je, ali je s tem ustregel strankini politiki, gotovo pa bi težko rekli, da je na tem položaju dober za Slovenijo. Karl Erjavec ima namreč za zunanjega ministra le dve omembe vredni kvalifikaciji: rodil se je v Belgiji, junija 1960 v kraju Aiseau, kjer je živel do 12. leta. In zna francosko.

»Se torej vsi, ki so se rodili v Belgiji, spoznajo na zunanjo politiko in EU?« je dejal eden od nezadovoljnih diplomatov, s katerimi smo govorili. Če je diplomirani pravnik Karl Erjavec še bil nekako sprejemljiv za okoljskega ministra – s tega položaja je nato odletel zaradi zahteve računskega sodišča, in če je morda še bil, ker je pravnik, usposobljen za vodenje obrambnega ministrstva – kjer pa se je znašel v še vedno trajajočem kazenskem postopku proti njemu –, za položaj zunanjega ministra več kot očitno ni kvalificiran. Karlu Erjavcu je sicer doslej uspelo: govoriti, da se zavzema za malega človeka, in hkrati prejemati nadomestilo ministrske plače. Govoriti, da je DeSUS socialna stranka, in hkrati privoliti v uvedbo socialne kapice za najbogatejše. Govoriti, da je za upokojence, a hkrati privoliti v nesolidarno pokojninsko reformo v »koaliciji razuma«. A če je bil Karl Erjavec doslej uspešen predvsem zato, ker je bil zabaven, je vprašanje, ali mu lahko to, da Slovenije ne bodo več jemali resno, uspe tudi v zunanji politiki.

Glavni problem slovenske zunanje politike postaja sam minister s svojim neposrednim načinom govorjenja. Zaradi tega ga bo, kot že enkrat Rupla, očitno treba neprestano demantirati.

Morda se na prvi pogled zdi, da za vodenje zunanjega ministrstva ni potrebno posebno znanje in da zadostuje že malo humorja, a tudi v slovenski polminuli zgodovini smo bili priča številnim hudim napakam, ki so jih naredili neizkušeni zunanji ministri zaradi jezikavosti. Znana je napaka Dimitrija Rupla, ki je na začetku kariere Italiji prostodušno sporočil, da se je mogoče pogovarjati o vsem, razen o mejah. Nakar je Italija začela pogovore o že sklenjenih osimskih sporazumih – temelju za našo manjšino. Erjavec s takšnimi neresnimi izjavami že začenja svojo mednarodno kariero. Ena izmed njegovih ocen zunanje politike je denimo tista o nepotrebnosti nekaterih veleposlaništev, »saj se ministri redno srečujejo v Bruslju«, zato bi sam predlagal zaprtje na primer veleposlaništva v Pragi. Toda Češka je po blagovni menjavi med desetimi najpomembnejšimi trgovinskimi partnerkami Slovenije!

Ena izmed težav nove slovenske zunanje politike bo gotovo gospodarska diplomacija, ki naj bi sodila pod gospodarsko ministrstvo Radovana Žerjava. Milan Brglez s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede pravi, da je ta rešitev ponesrečena. »Dejansko gre za onemogočanje gospodarske diplomacije na operativni ravni, saj bo po novem v postopek pridobivanja vizuma za na primer nekega poslovneža vpleteno še eno ministrstvo,« trdi Brglez. A prvi problem slovenske zunanje politike bo tudi po njegovem sam minister Erjavec oziroma »njegov neposredni in nediplomatski stil komuniciranja, ki ga bo, kot že Rupla v prvem mandatu, mogoče treba neprestano demantirati«.