Jože Suhadolnik

Jože Suhadolnik je v svoji karieri sodeloval z Mladino, s časopisom Dnevnik pa z nekdanjimi Razgledi, je soustanovitelj fotografske agencije Bobo, na začetku devetdesetih let je sodeloval s svetovnima agencijama Associated Press in European Photo Agency, leta 1996 je prejel nagrado zlata ptica za fotografijo, danes je fotograf pri časopisu Delo, kjer je bil do nedavnega urednik fotografije.

Osemdeseta leta so bila prepojena z znojem delavcev in adrenalinom mladine, ki je svoj energijski naboj spravila v pogon že v drugi polovici sedemdesetih let, ko je bil Jože Suhadolnik desetletni mulec. Takrat so prvi punkerji vznemirili socialistično idilo, vajeno le hipijevskega pacifizma šestdesetih. Esprit osemdesetih let je prehiteval svojo dekado podobno, kot je prehitevalo tudi 21. stoletje, ki je že v devetdesetih letih zarisalo svoje konture, in zdi se, da merimo čas vedno z zamudo. Podobno, kot je prehitevalo 21. stoletje, je prehiteval tudi Jože Suhadolnik, zato ga državne umetniške institucije beležijo z zamudo! Že pri 16 letih (leta 1981) je fotografiral za TANJUG (jugoslovansko tiskovno agencijo) in Mladino; že pri 16 je bil povsod, kjer se je dogajalo kaj bistvenega – najsibo na subkulturni sceni in med njegovimi prijatelji ali v brbotajoči slovenski družbi –, in vedno je imel na rami fotoaparat in je šklocal. Kako dobro je to počel, je prvič pokazal na razstavi v Škucu že leta 1984. To je bila serija portretov, ki se je v osemdesetih letih selila v Bologno in Pariz pa nazaj v Slovenijo – v ljubljansko Galerijo Fenix in celjsko gledališče; odličnih portretov se je v nadaljnjih letih nabralo kar nekaj. In pri njegovih 16 letih je na slovensko alter sceno prijahala glasbena skupina Laibach, se umestila v kontekst punka in postmodernizma, se prepletla s slovensko mentaliteto in začela vznemirjati takratno politično nomenklaturo.

Laibachu se je sredi osemdesetih let pridružil Novi kolektivizem – oddelek za grafično oblikovanje, nato pa je vzniknil konglomerat: Irwin (slikarstvo), Gledališče sester Scipion Nasice in nekaj let kasneje Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot (gledališče), oddelek za čisto in praktično filozofijo (Peter Mlakar), Graditelji (arhitektura in urbanizem) ter Retrovizija (oddelek za film Petra Vezjaka), no, tako je nastal močan korpus NSK, pomemben predvsem za osemdeseta leta. Jože Suhadolnik gibanju NSK ni nikoli pripadal, vendar ga je dovolj pogosto komentiral s svojim fotoaparatom, da je lahko po 20 letih v obliki generacijskega albuma novi generaciji predstavil izčiščeno »fotoreportažo« osemdesetih, saj iz teh fotografij odseva ves zeitgeist – od rockovske kulture, punka in njegovih drznih posegov v ustroj socialistične družbe do vzpostavitve civilne družbe. Družbene razmere so takrat izzvale uporniškega duha mlade generacije, ki ji je generacija staršev vzela iluzije in ideale ter jo pustila brez temeljnih vrednot. Odpor do nepravične, neperspektivne družbe je rodil mladinska gibanja in Jože je bil zraven in je vestno dokumentiral občutja in razmere. Res je, da ima vsak svojo zgodbo osemdesetih, vsak vidi osemdeseta leta iz svojega zornega kota in poudarja druge dogodke … vsi filtriramo spomine, seštevamo čustvovanja, ki olepšujejo preteklost.

Vendar je Suhadolnikov Album NSK (na ogled še do 18. marca v Galeriji Jakopič v Ljubljani) kot jagodni izbor podob tega časa in estetiziran dokument skupine NSK. Marija Skočir, kuratorica razstave in avtorica enega izmed besedil v katalogu razstave, pravi: »Fotograf, za katerega je njegovo izrazno sredstvo kategorični imperativ, odkar se zaveda samega sebe, verjame, da je le s fotografijo mogoče dovolj močno podčrtati pojavnost nekega dogodka, gibanja, dogajanja. Zmožen je razbrati sporočilo in ga ne le ilustrirati, temveč ga s kadriranjem posameznih prizorov prenesti v paralelni svet, v katerem se bo izognil pozabi, pa če bo njegova ideologija preživela ali ne. Nagonsko čuti, da je njegov motiv vreden spomina, ko bo čas spominjanja nastopil.« Ali je še vedno čas spominjanja na NSK, pustimo ob strani, je pa nedvomno že čas, da se opredeli Suhadolnikova fotografija in se dopolnijo ugotovitve Braneta Koviča iz leta 1996, ko ga je postavil v družbo Božidarja Dolenca, Janeta Štravsa – in v čas, ko je nova estetika postpunk generacije pljusknila v gledališče, likovno umetnost, grafično oblikovanje, literaturo in film. Poleg fenzinov in prvih videov je bila fotografija eno bistvenih izraznih sredstev punkovske estetike. Kovič je zapisal: »Suhadolnikov fotografski slog se je izoblikoval postopoma, iz neke kolektivne oziroma generacijske poetike, ki je bila neločljivo povezana z ljubljansko alternativno sceno. Skupina fotografov, ki je svoja dela predstavljala zlasti v kontekstu glasbenih dogajanj v disku FV in na razstavah v galeriji ŠKUC, je vnesla v razmeroma dolgočasno, hiperestetizirano slovensko fotografsko produkcijo svojevrstno dinamiko in svežino, predvsem pa je razprla njen tematski horizont s posnetki koncertov drugačne glasbe, portretiranjem njenih izvajalcev in občinstva, s prizori gledaliških, likovnih prireditev ter predstavitev alternativne mode.« Suhadolnik je kmalu pustil punk estetiko za seboj in s svojimi fotoreportažami prinesel presunljive zgodbe: Eritreja, Begunci, Armenija, Černobil, Jutra v Rusiji, Občutek za veter … ki so kot fotografski eseji. Vsa leta je ostal zavezan klasični črno-beli fotografiji, le zgodbe Sirote Ukrajine in Auslenderji so dobile barve. Nekaj tematskih sklopov fotografij je objavil v šestih knjigah, druge pa predstavil na nekaj deset samostojnih razstavah (30). Pogled nazaj nas osupne in očara: kaj vse se je zares dogajalo, v Suhadolnikovem fotoarhivu se najde veliko več od izbrušenih mojstrskih posnetkov iz Albuma NSK.

Razstava:
Album, Neue Slowenische Kunst
Kje: Galerija Jakopič, Ljubljana
Kdaj: 17. 1.–18. 3. 2012