Med mainstreamom in avantgardo
Norveško-britanski (ob)jazzovski dvojec Food na Cankarjevih torkih
Na svoj račun so prišli privrženci bolj konvencionalno obarvanega jazza in opojne skandinavske ambientalne elektronike.
Mlajša struja norveških glasbenikov, ki bi jih grobo lahko opredelili skozi njihov jazzovski pedigre, je v zadnjih letih dodobra prevetrila podobo jazzovskih muzik. Po zaslugi serialk Cankarjevi torki in Defonija smo mojstrsko, avanturistično muziciranje Norvežanov pogosto občudovali tudi na domačih odrih. Zato je bila napoved, da kani Slovenijo prvič obiskati Thomas Strønen, eden zanimivejših in ustvarjalno najplodnejših sodobnih tolkalcev, dober razlog za obisk kluba Cankarjevega doma.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Na svoj račun so prišli privrženci bolj konvencionalno obarvanega jazza in opojne skandinavske ambientalne elektronike.
Mlajša struja norveških glasbenikov, ki bi jih grobo lahko opredelili skozi njihov jazzovski pedigre, je v zadnjih letih dodobra prevetrila podobo jazzovskih muzik. Po zaslugi serialk Cankarjevi torki in Defonija smo mojstrsko, avanturistično muziciranje Norvežanov pogosto občudovali tudi na domačih odrih. Zato je bila napoved, da kani Slovenijo prvič obiskati Thomas Strønen, eden zanimivejših in ustvarjalno najplodnejših sodobnih tolkalcev, dober razlog za obisk kluba Cankarjevega doma.
No, bolj prav bi bilo zapisati, da je v klubu v resnici nastopil dvojec Food, v katerem Strønen že slabih petnajst let sodeluje z britanskim saksofonistom Iainom Ballamyjem. Potem ko sta zasedbo leta 2006 zapustila trobentaški posebnež Arve Henriksen in basist Mats Eilertson, sta se Strønen in Ballamy znašla v prostoru dialoga, vanj pa priložnostno povabita tudi gostujoče glasbenike. Potem ko sta plošče v preteklosti izdajala pri prodorni norveški založbi Rune Grammofon, sta leta 2010 nov dom našla pri ECM, eni največjih in najbolj vplivnih založb za sodobno (jazzovsko in klasično) glasbo.
Po torkovem koncertu sodeč sta se odločila prav. ECM med jazzovsko publiko namreč velja za založbo s posluhom za bolj konvencionalno jazzovsko tradicijo, Rune Grammofon pa daje prednost glasbenikom, ki bolj drzno uhajajo iz teh okvirjev.
Strønena, ki razgibane ritme med seboj mojstrsko prekriva s sprotnim akustičnim bobnanjem in elektronskimi vzorci, bi verjetno težko postavili v družbo klasičnih jazzerjev. Toda izraznost dvojca Food na konvencionalno stran z melodičnostjo in liričnostjo prevesi Ballamy. Ko odloži saksofon in tudi sam povijači z elektroniko, njuna glasba resda postane drznejša, vendar pa ne dovolj, da bi ji lahko rekli sveža ali pa razburljiva. To pa hkrati ne pomeni, da je početje dvojca dolgočasno. Čeprav se na prvi posluh morda zazdi, da igrata izdelane kompozicije, je glasba v celoti rezultat hipnega navdiha in idej, s katerimi glasbenika spodbujata drug drugega.
Po petnajstih letih skupnega ustvarjanja je njuna uigranost razumljiva, obenem pa se pojavi vtis, da se v tej vlogi počutita preveč varno, kar posledično vodi v preveč očitno predvidljivost. Je pa to bržkone tisti teren, ki jima pod okriljem projekta Food pač najbolj ustreza. Ne nazadnje to potrjujeta tudi s svojo zadnjo ploščo Quiet Inlet.
Na svoj račun so v torek tako prišli predvsem privrženci bolj konvencionalno obarvanega jazza in opojne skandinavske ambientalne elektronike. Tisti, ki so nam bliže avanturistične muzike, pa bomo morali počakati, da Strønen v Ljubljano pripelje kakšen drug projekt, denimo Humcrush. Medtem ko čakamo, pa klub Cankarjevega doma kaže obiskati že prihodnji torek, ko tam nastopi čislana zasedba Nostalgia 77.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.