Strah in pogum

Kakšna je bila prva seja vlade Boruta Pahorja? Nič posebnega, dan po potrditvi ministrov je Pahorjeva ekipa oblikovala vladna telesa, imenovala državne sekretarje, spregovorila je še o finančni krizi. In se nasmejala v kamere.

Kakšna je bila prva seja nove vlade Janeza Janše? Drugačna. Začela se je le nekaj ur po tem, ko je bila v parlamentu potrjena ministrska ekipa, na seji so razrešili šefa Sove, direktorja vladnega urada za komuniciranje in direktorja urada za verske skupnosti. Morda se lahko s stisnjenimi zobmi razume, da si je Janša v Sovi in uradu za informiranje zaželel zvesta sopotnika, nerazumljivo pa je, zakaj so že na prvi seji vlade predčasno zamenjali direktorja urada za verske skupnosti Aleša Guliča. Je tako želela NSi, je bila zamenjava namig RKC ali pa je bila Guličeva razrešitev grozeče sporočilo vsem funkcionarjem, direktorjem direktoratov, vsem nekompatibilnim javnim uslužbencem? V koalicijski pogodbi nove vlade je sicer napisana zaveza, da bodo ljudi kadrovali »po sposobnostih in osebni poštenosti, ne pa po njihovi politični pripadnosti oziroma pripadnosti klanu, lobiju, forumu ali cehu«. Nova Janševa vlada je to zavezo prelomila tri ure po tem, ko so ministri prisegli v parlamentu.

Aleš Gulič je bil vladni funkcionar, še prej funkcionar stranke in njen poslanec. Njegovo imenovanje na to funkcijo je bilo politično, urad je vodil bolje kot njegov predhodnik, ni koketiral samo z eno cerkvijo, pripravil je dober zakon, a mu je nasprotovala največja verska skupnost (in Borut Pahor). A Gulič je vseeno najprej politik, član izvršnega odbora LDS, in šele potem funkcionar in poznavalec religij. Franc Rode je njegovo imenovanje leta 2009 označil za »provokacijo«. Ni torej presenečenje, da ga je Janševa vlada želela zamenjati, presenečenje je, da ga je zamenjala na konstitutivni vladni seji. Kot da bi šlo za zelo pomembno funkcijo, ne pa za razmeroma majhno strokovno službo vlade. Res je, da je tudi Pahorjeva vlada zamenjala Guličevega predhodnika Draga Čeparja, a to je storila šele po tem, ko se mu je najprej iztekel mandat, ko je bil pol leta vršilec dolžnosti in ko je generalni sekretariat vlade opravil posebno revizijo, ki je pokazala nepravilnosti pri dodeljevanju proračunskih sredstev. Janševa vlada je enako zamenjavo opravila v nekaj urah. Demonstrativno. Brez obrazložitve in utemeljitve. Še več, vlada očitno pripravlja racionalizacijo vladnih uradov in služb, nekaj jih bo ukinjenih, nekaj združenih, nekateri bodo prešli pod ministrstva. Tovrstna racionalizacija bi bila seveda dober povod za odstranitev nekompatibilnih. A pri Guliču niso čakali, zamenjali so vnaprej, kot svarilo.

Rekonstrukcija strahu

Erica Johnson Debeljak je sredi mandata prve Janševe vlade v reviji Sodobnost objavila besedilo o tem, kako se Slovenija spreminja. Nekdaj, tako Debeljakova, so se kulturniki pogovarjali o novih festivalih in idejah, leta 2006 pa so se začeli ukvarjati z vprašanjem, ali bodo njihovi podpisi peticij, kritični članki in izjave vplivali na odločitev Simonitijevega ministrstva za kulturo o finančni podpori. Debeljakova je leta 2006 pisala, da se v Sloveniji izgublja pluralnost, da pluralnost mnenj za politiko postaja moteča. Ni bila edina, ki je to opazila. To je bilo res.

Absolutni vladar potrebuje strah, da lahko vlada, strah pred njim je vedno boljši od njegove priljubljenosti. Tako je zapisal Machiavelli. Ko torej izgine strah, izgine tudi absolutni vladar.

Pet let kasneje se zgodba ponavlja. In to zelo hitro. Demonstrativna zamenjava Aleša Guliča ni edini dokaz. Apologeti Janševe vlade pričakujejo lustracijo. Gašper Blažič, novinar tednika SDS, ki nosi ime Demokracija, je te dni zapisal, da z ustoličenjem Janševe vlade prihaja »zadnja faza slovenskega neokomunizma, ki naj bi bil tudi dokončno poražen. Upajmo pa le, da bo ta poraz čim manj krvav.« V pravičniški bitki z neokomunizmom so dovoljena vsa sredstva, tudi krvava?

Podobno zaničljivo je o drugih pisal Jože Možina, ki je bil v času prve Janševe vlade direktor TV Slovenija. Upor proti odpravi samostojnega ministrstva za kulturo naj bi bil zgolj hrup bleferjev brez umetniškega daru. Še posebno ga moti alternativna kultura. »Ker bleferji nimajo daru za umetnost, čeprav od nje živijo, imajo poleg smisla za medijsko promocijo tudi velik dar za politiko, za politiko kapitalistične levice, ki v svoji anacionalni anticerkveni intenci išče novo ideologijo nekakšne globalne proletarske mimikrije, kjer se pod alternativno kulturo pogosto prodaja kar nekaj, le da se utaplja tradicionalno in narodno,« je Možina razglabljal v spletnem magazinu Časnik. Ni pa težko odgovoriti na vprašanje, zakaj se nekateri bojijo alternative. Tam se rojevajo drugačni pogledi, drugačne rešitve, vrednotijo se sedanjost in politični koncepti, ki jo določajo. To marsikomu ni všeč.

O nepravi kulturi in kulturnikih so pisali tudi na spletnih straneh SDS. Nekoč naj bi se »veliko dajali, veliko obetali«, dvajset in še nekaj let kasneje je drugače. Sokrivi naj bi bili, da je Slovenija ponovno začela lesti navzdol. Za predstavnike vlade in njihove sopotnike obstajajo torej pravi in nepravi kulturniki, javni uslužbenci in funkcionarji, pravi in nepravi volivci, pravi in napravi državljani, pravi in nepravi ljudje. Izključevanje pa v družbi rojeva strah, še posebej takrat, kadar je politika izključevanja način delovanja oblasti.

Kdo se boji črnega moža

Kakšne vrste je ta demokracija, določajo tisti, ki vladajo. In ti z izključevanjem, negativno politiko, izbiro enih in drugih, pravih in nepravih (funkcionarjev, strokovnjakov, medijev, kulturnikov …) družbo vlečejo v sumničavost. Na samem začetku vladanja se je razširil strah pred novo oblastjo. Ne samo po vladnih uradih, pač pa tudi v javnih zavodih, na upravnih enotah, univerzah, šolah, v medijih – strah pa je avtokratom seveda pogodu. Je strah pred Janšo pretiran? Janševa politika je na dolgi rok obsojena na neuspeh, Janša vodi predmoderno politiko, je absolutist, podobno kot Victor Orban državo razume kakor svojo lastnino. A prevzel je oblast in ignoriranje strahu ter njegovega pomena dopušča erozijo demokracije. Bistveno vprašanje torej ni, kako velik je strah pred njegovo politiko in ali je upravičen, ampak kdaj se bodo avtokratskega razumevanja države in družbe znova naveličali volivci. Gospodarske razmere v Sloveniji so slabe. Čas krize upravičuje izredna sredstva. Bolj ko bo strah pred Janezom Janšo upravičen, prej bo izgubil podporo v javnosti. Zakaj so volivci leta 2008 zavrnili politiko Janeza Janše? Zato ker je vprašanje prave politične pripadnosti pronicalo v vse družbene sfere, politika je bila povsod, v športu, znanosti, šolstvu, uradništvu, medijih, tudi v kulturi. In takoj po sestopu Boruta Pahorja z oblasti je politika spet zajadrala vanje.

Pokojni Marko Zorko je pred leti v Mladini zapisal: »Smeh je znamenje svobode, začetek smeha je konec strahu.« Najboljši odgovor na Janševe grožnje je smeh. Smešno je, da je politik, ki govori o 800-milijonskem evrskem varčevanju, svoj prvi inavguracijski intervju opravil v habsburškem slogu. Smešno je, da je vlada na prvi seji, v času ko je na ves glas govorila o strukturnih problemih Slovenije, razrešila razmeroma nepomembnega državnega uradnika. Smešno je, da je sekretar za kulturo v 21. stoletju postal zaprašeni literarni zgodovinar, ki je propagiral vojaško parado. Smešno je, da je zunanji minister postal politik, katerega edina kompetenca za to funkcijo je znanje francoskega jezika, če ne štejemo šestih glasov v parlamentu. Smešno je, da je v koaliciji pristala stranka, ki jo je pred meseci velika SDS javno obtožila kraje in zahrbtnosti. Smešno je, da je premier postal človek, ki je pred dvema mesecema govoril o predčasnih volitvah. Smešno je, da slovensko vlado vodi politik, ki zase neskromno trdi, da je opravljal najvišjo funkcijo, ki jo je kadarkoli opravljal slovenski državljan, in da je danes edini državljan te države, ki lahko Slovenijo popelje iz krize. Zadnji, ki je govoril, da je edini in najboljši, je bil Borut Pahor.

Marko Zorko je pred leti v Mladini zapisal: »Smeh je znamenje svobode, začetek smeha je konec strahu.« Najboljši odgovor na Janševe grožnje je smeh.

Morda je danes smeh še bolj kisel, a je vseeno boljši od strahu. Strah namreč mrtvi človeka, strahovlada obstaja le v omrtvičeni družbi. Absolutni vladar potrebuje strah, da lahko vlada, strah pred njim je vedno boljši od njegove priljubljenosti. Tako je zapisal Machiavelli. Ko torej izgine strah, izgine tudi absolutni vladar.

Slovenija se je jeseni 2008 smejala finski voditeljici Marii, ki je v iskanju prave resnice o Patrii in podkupovanju prišla v Slovenijo. Šlo je za snemanje zabavne oddaje finske televizije Channel 4 in Maria se je srečala z Janezom Janšo, Dragutinom Matejem, Barbaro Brezigar ter vsakemu od njih v skladu z »ustaljeno prakso v tej državi« podarila malo darilce. Nekaj dni kasneje je Janša izgubil na volitvah.

Drugi Janševi vladi se je treba začeti smejati že čisto na začetku.