Branka Zobec Hrastar: »Ivan Janša ni obtožen na podlagi indicev, ampak na podlagi številnih elektronskih sporočil, zapisov sestankov, poročil.«

Pritiskom navkljub sem vztrajala leto in pol. Kar se je začelo s primerom Baričevič, se je potem zgolj še stopnjevalo z vložitvijo obtožnega akta v zadevi Patria.

Leta 2008 je Branka Zobec Hrastar dobila medaljo vrhovnega državnega tožilstva za uspešno končane »izjemno zahtevne projekte«. O njej so na tožilstvu, kjer je ustanovila in vzpostavila specializirani oddelek, pisali v superlativih. Visoka strokovnost, izjemna natančnost, doslednost ... Že ko je konec osemdesetih začela opravljati tožilsko delo, naj bi bila »znanilka novega tipa« tožilcev, so menili na tožilstvu. A ko je junija 2010, potem ko je na mizo dobila novo pošiljko dokazov iz Finske, spoznala, da bo morala korupcije obtožiti politika Ivana (Janeza) Janšo, se je zgodil preobrat. Tožilskih izjav v superlativih ni bilo več, niti uradnih popravkov neresnic, s katerimi je začel Ivan Janša braniti svojo politično kariero, v njeno škodo pa je molčal tudi Pahor. Na koncu so jo raje pustili, da gre. Zobec Hrastarjeva je zdaj odvetnica.

Verjamete v neodvisnost slovenskega pravosodja?

Verjamem, saj je tako določeno v ustavi in zakonih. Če pa bi govorili o implementaciji teh določb v prakso, bi lahko dobili tudi drugačno sliko. Verjamem pa, da se to izkrivlja le v posameznih konkretnih primerih.

Samo verjamete ali zares mislite, da sta tožilstvo in sodstvo neodvisni?

Zagotovo so sodišča veliko bolj neodvisna, kot je tožilstvo.

To vas seveda sprašujeva zato, ker ste z mesta tožilke odstopili, saj vas vrh države ni zaščitil pred političnimi vplivi, kot ste dejali. Ste lahko sedaj bolj konkretni?

Odstopila sem, ker v državi, ki ne zna ali noče zaščititi svojih funkcionarjev, nisem več želela opravljati tožilske funkcije. Napadi, ki so se vrstili zoper mene in bili zelo kontinuirani in intenzivni, so se začeli potem, ko sem se odločno uprla, da bi policisti specializiranega oddelka skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala preiskovali nekaj in nekoga, za kar niso bili pristojni. Na podlagi zakona o kazenskem postopku in takrat veljavnega zakona o državnem tožilstvu so bili pristojni, če so bili podani razlogi za sum, da je kaznivo dejanje storila oseba, ki ima policijska pooblastila, in ne kdorkoli. Vse skupaj se je potem samo še stopnjevalo po vložitvi obtožnega akta. Po moji oceni je ta pritisk presegel dopustno in še sprejemljivo mejo odziva obdolženca, zoper katerega je vložen obtožni akt.

Začelo se je torej s primerom Baričevič. Kaj nezakonitega je tam od vas zahtevala Brezigarjeva?

Če poenostavim, policisti specializiranega oddelka niso smeli preiskovati kogarkoli, temveč samo policiste in tiste, ki imajo taka pooblastila in so zaposleni na ministrstvu za notranje zadeve, na ministrstvu za obrambo, in tiste, ki imajo takšna pooblastila in so napoteni na misijo v tujino.

In v primeru, ki ga je želela preiskovati Brezigarjeva, bi morali vaši policisti preiskovati kar nekoga?

Če se spominjate, se je v medijih tedaj pojavila fotografija golega trupla z ogleda. Podani so bili razlogi za sum, da je sliko posnel nekdo, ki je bil navzoč na ogledu in imel policijska pooblastila. Zaradi tega so policisti specializiranega oddelka, ki so bili pod mojo pristojnostjo, začeli preiskovanje. A bivša generalna državna tožilka je od mene in tudi od policista specializiranega oddelka zahtevala, da preiskujemo »zlorabe na kraju navzočih policistov«. To kaznivo dejanje pa naj bi bilo po njenem storjeno s tem, da je policist dvignil trak z napisom Policija, s katerim je bil zavarovan kraj dogodka, in dovolil državni sekretarki in sestri pokojnega Saše Baričeviča na kraj dogodka. To pa je lahko le nepravilno ravnanje policista, ni pa to kaznivo dejanje. In temu sem se uprla.

Morda je prišlo do pomote. Brezigarjeva je vedno trdila, da skuša zgolj pomagati, da se vse temeljito razišče …

Imeli smo tudi sestanek 16. februarja 2010, na katerem je bila Brezigarjeva, dva vrhovna državna tožilca, dve okrožni državni tožilki, policist specializiranega oddelka in jaz. Na tem sestanku je Brezigarjeva ponovno zahtevala, da policisti specializiranega oddelka preiskujejo že omenjene »zlorabe na kraju navzočih policistov«. Tudi na tem sestanku sem ji jasno povedala svoje mnenje: da dvig traku policista, s katerim je bil zavarovan kraj, in dejstvo, da je policist dovolil navedenima na kraj, ni kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja. S tem se je strinjala tudi ena od okrožnih državnih tožilk. Na sestanku je bilo jasno dogovorjeno, kaj preiskujejo policisti specializiranega oddelka in pristojno okrožno državno tožilstvo. Dogovor je bil v skladu s pristojnostmi policistov specializiranega oddelka in pristojnega okrožnega državnega tožilstva. Policist specializiranega oddelka pa je od bivše generalne državne tožilke dobil drugačna navodila. Na podlagi njenih navodil je policist specializiranega oddelka preveril, ali so na svetilkah javne razsvetljave na Oražnovi ulici v Ljubljani nameščene kamere. To je po njenem navodilu tudi storil.

Če bi določene dokaze dobili že prej, bi bili izpolnjeni pogoji za hišno preiskavo tudi pri Janši. Ključne dokaze zanj smo prejeli pozneje. Šele leta 2010.

Brezigarjeva je torej hotela policijsko preiskavo speljati v politične vode?

Kaj je hotela, morate vprašati njo. Podatki o morebitni nameščenosti kamer za preiskovanje morebitnih kaznivih dejanj na ogledu navzočih policistov niso bili pomembni. So pa bili ti podatki pomembni za preiskovanje morebitnih drugih oseb, ki niso imele policijskih pooblastil, in morebitnih drugih dejanj.

Zaradi tega kratkega stika je potem prišlo do sestanka pri predsedniku vlade, Borutu Pahorju. Magnetogram tistega sestanka še vedno ostaja tajen. Kaj je bilo v njem?

Sama sem tam pojasnila dejstva in okoliščine tako, kot so se zgodile. Zakaj se je bivši predsednik vlade odločil, da zapis sestanka označi s stopnjo tajnosti interno, mi ni znano. Po moji oceni neupravičeno. Zagotovo tega ni storil zato, da bi ščitil mene in celo moje oviranje preiskave v zadevi Baričevič, kot se to prikazuje v javnosti. Sama sem ravnala zakonito, enako, kot v vseh ostalih zadevah. Nikogar nisem ovirala pri preiskovanju, saj je policist preiskoval po navodilih bivše generalne državne tožilke.

Torej vas je Pahor pustil na cedilu, zaščitil pa je Brezigarjevo?

Ja, na neki način me je pustil na cedilu. Ker zapis sestanka po mojem vedenju še vedno ni dostopen javnosti, ta še danes ni pravilno in korektno obveščena o zadevi, kot se je zgodila. Sama sem tudi sporočila uradu predsednika vlade, da glede objave nimam zadržkov. Kot mi je znano, naj bi enako ravnal tudi bivši minister za pravosodje. Sestanka sem se udeležila na povabilo takratnega predsednika vlade, prav zaradi dezinformacij, ki so se začele pojavljati v javnosti, češ da oviram delo policistov in podobno.

Toda ali takšni in drugačni pritiski vendarle ne spadajo k rednemu delu tožilca?

Pritiskom navkljub sem vztrajala leto in pol. Kar se je začelo s primerom Baričevič, se je potem zgolj še stopnjevalo z vložitvijo obtožnega akta v zadevi Patria. Po moji oceni je ta pritisk presegel dopustno mejo odziva obdolženca. Kot tožilec seveda moraš pričakovati, da boš deležen kritik in obtožb, saj je to povezano s samo funkcijo. Takšnih pritiskov v 21 letih in pol opravljanja tožilske funkcije ni bilo malo. To sem sprejela. Napadi in kritike po vložitvi prej omenjenega obtožnega predloga pa so presegli mejo dopustnega. Izrečenih je bilo veliko polresnic, neresnic in laži, tudi na račun mojih bližnjih. Glede osebnih diskvalifikacij in še posebno diskvalifikacij mojega strokovnega dela se ni opredelil nihče, od katerega bi to pričakovala. Tudi ko je bivša generalna državna tožilka na nacionalni televiziji nastopila v oddaji skupaj z enim od obdolženih in pojasnjevala okoliščine v zvezi z obtožnim predlogom, ki ga domnevno ni poznala, pa čeprav je takoj po vložitvi obtožnega predloga prejela operativno poročilo z imeni in priimki oseb, zoper katere je bil vložen obtožni predlog, ter z opisi kaznivih dejanj in pravnimi kvalifikacijami, se do tega ni nihče opredelil. Ali je sprejemljivo, da generalni državni tožilec sedi z obdolženim na nacionalni televiziji v zvezi z aktualnim kazenskim postopkom? Tudi to je eden izmed razlogov za moj odhod.

Govorite tudi o izjavah Janše, da ste gnusno zlorabili tožilsko funkcijo, da ste povezani z udbomafijo in podobno?

Naj povem, da nikoli nisem bila članica nobene politične stranke. Niti članica Zveze komunistov v prejšnjem sistemu nisem bila. Ko sem kandidirala za namestnico temeljnega javnega tožilca, se je to od mene kar pričakovalo, vendar sem to zavrnila. Tudi povezana s kakršnokoli mafijo, Udbo ali klanom nikoli nisem bila. Toliko o udbomafiji. Ko je Ivan Janša izrekel te besede, bi človek od vseh pristojnih strokovnih in moralnih avtoritet v tej državi pričakoval, da se bo na to kdo odzval. Pričakoval bi, da bo država zaščitila svojega funkcionarja vsaj z izraženim stališčem do takšne izjave. Do danes tega žal še nisem dočakala. In tudi moj mož ne pripada in ni pripadal nobeni takšni organizaciji. Tisti, ki trdijo, da je član nekakšne teroristično-morilske bande, pa bodo dobili možnost to pojasniti pred pristojnimi organi.

Ko je Janša rekel, da sem gnusno zlorabila tožilsko funkcijo, bi človek pričakoval, da bo država zaščitila svojega funkcionarja. Do danes tega žal še nisem dočakala.

Ste v preiskavi primera Patria poleg tega doživeli še kakšne druge pritiske? Ko ste bili na dopustu, je bil recimo vaš spis v zadevi Patria na skrivaj pregledan. Kaj je bilo s tem?

To se je zgodilo oktobra 2010. Ko sem bila odsotna – moja odsotnost pa je bila vnaprej načrtovana –, sem bila s tem seznanjena iz časopisa. Ob vrnitvi v službo pa so me seznanili, da je takratna vodja oddelka za državnotožilski strokovni nadzor od vpisničarke kazenskega oddelka vrhovnega državnega tožilstva, ki je imela ključ od železne omare, v kateri je bil shranjen spis, zahtevala, da ji izroči spis. Vpisničarka je, kolikor mi je znano, to storila in ji v navzočnosti takratnega namestnika vodje kazenskega oddelka izročila del spisa, ki je vseboval tudi obtožni predlog zoper Ivana Janšo in ostale. Čez dve uri in pol je spis prinesla nazaj. Že 27. avgusta 2010, to je bilo kmalu po vložitvi obtožnega akta, pa sem od vodje urada takratne generalne državne tožilke prejela SMS s tole vsebino: »Ga. Branka! GDT zahteva takojšen odgovor, kje se nahajajo ključi blagajne v vaši pisarni.« Sledil je še podpis vodje urada.

Sposodila si je samo del spisa, ki inkriminira Janeza Janšo?

Da. Ampak glejte, če bi meni kdorkoli od pristojnih rekel, seveda tu mislim prvenstveno na bivšo generalno državno tožilko, ki je bila do podatkov v spisu podatkov upravičena, saj je šlo za zadevo širšega javnega pomena, bi te podatke tudi dobil. Sicer pa sem Brezigarjevo o vsem obveščala. Informacije o poteku zadeve je tudi dobila, kadarkoli jih je želela. Do njih je bila, kar sem že navedla, kot generalna državna tožilka upravičena. Vnaprej sem jo obvestila, ko sem vložila obtožna predloga, ko je bila vložena zahteva za preiskavo zoper dve osebi in tudi ko sem zavrgla kazensko ovadbo Sistemske tehnike zoper Karla Erjavca in še dva osumljenca. 23. junija 2010 pa sem jo v telefonskem pogovoru, ko me je klicala zaradi vsebine objavljenega članka v Delu, obvestila tudi, da je pripravljen osnutek kazenske ovadbe tudi zoper Ivana Janšo.

Tudi Finci so bili na začetku zaskrbljeni zaradi oviranja preiskave. Kako pa je bilo s tem?

Na začetku je bilo res čutiti veliko nezaupanje finskih preiskovalcev. Trudili smo se, tako kriminalisti kot jaz, da smo vzpostavili medsebojno zaupanje. Potek predkazenskega postopka s predstavitvijo kronologije preiskave in naše delo sem morala pojasnjevati tudi na OECD, preden je bila Slovenija sprejeta v to organizacijo. Sicer pa so bile težave tudi na njihovi strani. Že na začetku smo se dogovorili, da javnosti ne bomo obveščali o delu skupne preiskovalne skupine, česar se žal finski preiskovalci niso držali. Nemalokrat so javnosti sporočali tudi neresnične informacije.

Kadar tožilec koga obtoži, ali mora biti tudi stoodstotno prepričan, da je obtoženi kriv, ali lahko nekoga obtožite tudi, če ste osebno prepričani, da ni kriv?

Državni tožilec ne odloča o krivdi, o tem odloča sodišče. Tožilec obtoži oziroma vloži obtožni akt, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Utemeljen sum pomeni visoko stopnjo verjetnosti, da je neka oseba storila kaznivo dejanje. Razlogi oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, morajo biti konkretizirane.

V primeru Patria vam Janša in drugi njegovi politični somišljeniki očitajo, da teh dokazov ni, da gre za navadne špekulacije, ob čemer se pogosto omenja tista fraza: na neznanem kraju, neznanega dne.

Ta formulacija je iztrgana iz konteksta celotnega opisa kaznivega dejanja. Takšne oziroma podobne formulacije pri opisu kaznivega dejanja nisem uporabila prvič, pa ne samo jaz, tudi moji bivši kolegi. Veliko je pravnomočnih sodb s podobnimi opisi. Razlaga tega dela opisa kaznivega dejanja terja razlago obtožnega akta in komentar posameznih dokazov, česar pa, glede na to, da kazenski postopek še ni končan, ne morem in ne smem storiti.

Kot tožilka ste v primeru Patria izvedli več hišnih preiskav. Pri Wolfu, Zagožnu, Črnkoviču celo na več naslovih. Zakaj niste preiskali Janševih nepremičnin? Ste se ustrašili?

Ne, nikogar se nismo ustrašili. Vsaj jaz ne. Delo skupne preiskovalne skupine, ki je bila ustanovljena junija 2008, se je intenzivno začelo konec avgusta oziroma v začetku septembra 2008. Hišne preiskave so bile opravljene marca 2009. Obremenilne dokaze in dokumente smo od finskih preiskovalcev dobivali postopoma, ne vseh hkrati. V času, ko so bile opravljene hišne preiskave, še nismo imeli dovolj dokazov, ki so bili potrebni, da bi bili izpolnjeni vsi pogoji, da se izda predlog za izdajo odredbe za hišno preiskavo tudi zoper Janšo. Če bi nekatere dokaze dobili že prej, pa bi bili izpolnjeni pogoji za hišno preiskavo tudi pri njem. Ključne dokaze zanj smo prejeli pozneje. Šele leta 2010 je bilo odločeno, da bo kazenska ovadba vložena tudi zoper njega.

Je bila med temi dokazi tudi tista formula, ki so jo policisti našli v Črnkovičevem računalniku, po kateri bi se provizije od Patrie razdelile med tri obdolžene in stranko SDS?

S tem dokazom sem bila seznanjena šele junija 2010. Kot sem že povedala, so bile hišne preiskave, v katerih so bili zaseženi tudi računalniki, opravljene že marca 2009. Računalniki so se pregledovali postopoma, nekateri, med drugimi tudi računalniki osebe, ki jo omenjate, razmeroma pozno, po mojem mnenju prepozno, na kar sem kriminaliste tudi opozorila.

Ste potem pregledali tudi račune stranke SDS?

Da.

Kaj pa izpiske telefonskega prometa? Vemo, da zakonodaja dovoljuje tak izpis prometa le za pretekli dve leti, v zadevi Patria pa je že na začetku nastala več kot 18-mesečna zamuda zaradi založenih depeš. Je bilo to pomanjkanje telefonskih dokazov velik udarec za preiskavo?

Seveda. Pa še kako. Tisti ključni dogodki in ključno časovno obdobje, za katero bi mi nujno potrebovali izpise telefonskega prometa, je bilo za nas izgubljeno. Žal. Zahteve operaterjem za izpis telefonskega prometa smo tako lahko vložili šele decembra 2008, ko smo imeli dovolj zbranih razlogov za sum, da so določene osebe izvršile kazniva dejanja.

Avstrijski tožilec je v svojem obtožnem predlogu sklenil, da je Patrijin lobist Wolfgang Riedl 900 tisoč evrov podkupnine pripeljal z avtom v Ljubljano, kjer je denar 15. februarja 2007 izročil Jožetu Zagožnu. Vi si niste upali narediti takšnega sklepa?

Na to kaže množica posrednih dokazov, elektronskih in SMS-sporočil in končno tudi dokazila o plačanih cestninah in parkirninah. Dokazi, ki sem jih imela na voljo, pa po moji oceni niso zadoščali za utemeljen sum, da je bila podkupnina tudi sprejeta. Zapisnik zaslišanja tajskega državljana Apichata Sirithaporna, ki je povedal, da tega denarja ni prejel, kar je trdil Hans Wolfgang Riedl, sem prejela že po vložitvi obtožnega predloga. Avstrijski tožilec je obtožni akt vložil mnogo pozneje in je ta zapisnik že imel. Če bi čakali na zapisnik in odlašali z vložitvijo obtožnega predloga, bi to lahko imelo pravne posledice.

Niti članica Zveze komunistov v prejšnjem sistemu nisem bila. Ko sem kandidirala za namestnico temeljnega javnega tožilca, se je to od mene pričakovalo, vendar sem to zavrnila.

Nekateri dokazi v obtožnem predlogu so kar trdni. Recimo pri Jožetu Zagožnu, ki se je večkrat srečeval z lobisti, ob tem, da so bili vsi sestanki razmeroma dobro popisani. Pri Janši tega ni bilo, zato so vam seveda mnogi očitali, da ste Janšo obtožili le na podlagi indicev.

Ni res, da obtožni predlog zoper Ivana Janšo temelji na indicih, kot se poskuša z vztrajnim ponavljanjem prikazati v javnosti. Bilo je namreč zelo veliko posrednih dokazov, ki jih je mogoče med seboj povezati in tvorijo zaključen krog visoke stopnje utemeljenosti suma. Dokazi so sicer lahko neposredni, posredni in indici, če vam jih naštejem po dokazni moči. Ivan Janša ni obtožen na podlagi indicev, ampak na podlagi številnih elektronskih sporočil, zapisov sestankov, poročil. Vsebine teh pa so takšne, da nikakor ni mogoče govoriti le o indicih, temveč o posrednih dokazih.

Čeprav sami veste, kar ponavlja Janša: da so si nekateri lobisti pač sposojali njegovo ime.

Če bi bilo samo eno elektronsko sporočilo, ali eno poročilo, ali samo en zapis sestanka, bi temu še bilo verjeti. Glede na vsebine vseh elektronskih sporočil, poročil, zapisov sestankov in seveda vsebine zapisnikov zaslišanj udeležencev pa je utemeljeno sklepati drugače. O krivdi pa bo seveda odločalo sodišče.

Na začetku so vam nekateri pravniki očitali tudi, da niste vložili obtožnice, kot bi morali, ampak obtožni predlog.

Očitkov je bilo res veliko, med njimi tudi očitkov pravnikov. Očitno pa gre prej za zlonamernosti in neznanje kot konstruktivno kritiko. Tožilec namreč ni tisti, ki izbira, ali bo vložil obtožni predlog ali obtožnico. To natančno določata zakona, na katerih dikcije je tožilec vezan. Za vsako kaznivo dejanje je v kazenskem zakoniku predpisana kazen, zakon o kazenskem postopku pa glede na predpisano kazen določa pristojnost sodišč. V kazenskih postopkih, v katerih se odloča o kaznivih dejanjih, za katera je predpisana zaporna kazen do treh let, odločajo okrajna sodišča, kamor se lahko vloži le obtožni predlog. Glede na očitana kazniva dejanja in višino predpisane kazni mora biti vsakemu pravniku jasno, da nisem mogla vložiti obtožnice.

Sodni proces v zadevi Patria se je začel z zahtevo obtoženih po izločitvi dokazov, češ da so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic. Vas je to presenetilo?

Eno leto se je vsevprek govorilo in hitelo pojasnjevati, da ni dokazov, potem pa so jih izločali. Kako to, da so jih izločali, če jih ni? Ni res, da bi bile komu kršene človekove pravice. V sporazumu o ustanovitvi skupne preiskovalne skupine je bilo natančno določeno, da vsaka izmed držav članic skupne preiskovalne skupine v svoji državi zadevo vodi v skladu in na podlagi zakonodaje te države. Tako je tudi potekalo. Ves čas smo pazili na zakonitost. Sicer se pa sprašujem, kako bi lahko na Finskem tamkajšnji preiskovalci, ki so preiskavo vodili v skladu z njihovo zakonodajo, kršili slovensko ustavo.

Poleg tega je obramba sedaj začela predstavljati državnega tožilca kot slabo pripravljenega. Bi vi sami svoj spis pred sodiščem branili bolje kot tožilec, ki se je lahko nanj pripravljal le tri mesece?

Magistra Andreja Ferlinca, vrhovnega državnega tožilca, cenim. Ne dvomim o njegovem strokovnem znanju. Z zadevo se ukvarja od konca julija lani. Pomaga mu okrajni državni tožilec, in kolikor vem, sta se oba vse do konca leta 2011 ukvarjala samo s to zadevo, vsega ostalega sta bila razbremenjena. Vsekakor je tožilcu lažje, če zadevo gradi od začetka, kot pa če se z njo prične ukvarjati pozneje, npr. po vloženem obtožnem aktu ali celo v fazi glavnih obravnav. To se je zgodilo meni. Ko je leta 1999 na kranjskem sodišču potekal kazenski postopek v zadevi »Kolo«, sem kot tožilka tja prišla na 44. obravnavo, primer pa bi morala prevzeti kar naslednji dan. Tedaj se ni o čem podobnem nihče spraševal.

Janša se sedaj vrača na oblast. Ena izmed prvih potez njegove koalicije je prenos tožilstva pod pristojnost notranjega ministrstva pod vodstvom Vinka Gorenaka iz SDS. Kaj menite o tej reformi?

Za takšno odločitev ni nobenih strokovnih argumentov. To je nesprejemljivo, to je podrejanje tožilstva politiki. Tožilstvo nadzira policijo in ne obratno. Ne vem, ali je to lahko uvod v policijsko državo. Razumela bi, da bi kriminalistično policijo podredili tožilstvu, ne pa obratno. Takšno odločitev pa je lahko sprejel le nekdo oziroma nekateri, ki ne poznajo ne zakona o državnem tožilstvu in državnotožilskega reda ne drugih predpisov, da jih niti ne naštevam.

Koliko pa je neaktivnost generalnega državnega tožilca dr. Zvonka Fišerja prispevala k vašemu odhodu? Mu zamerite, ker vas ni zaščitil, ko vas je Janša javno napadal?

Za odhod s tožilstva sem se odločila, še preden je on prišel na to mesto. Je pa res, da me je že prvi pogovor z njim prepričal o pravilnosti moje odločitve. Res ni storil ničesar, še tisto minimalno ne, na kar sem ga opozorila.

Kaj na primer?

Ko je Janša zoper mene vložil kazensko ovadbo in s svojim pooblaščencem sklical tiskovno konferenco, sem naslednji dan v medijih prebrala komentar vrhovnega državnega tožilstva, ki me je ne presenetil, šokiral. Odgovor se je glasil, »da predkazenskega postopka zoper mene ne bodo komentirali«. Ko sem bila seznanjena s takšnim odgovorom vrhovnega državnega tožilstva, sem urad generalnega državnega tožilca opozorila na, po moji oceni, neprimeren oziroma nestrokoven odgovor. Mislim, da bi od generalnega državnega tožilca, vrhovnega državnega tožilca svetnika, doktorja kazenskega procesnega prava, lahko pričakovala drugačen odgovor. Ni se hotel odzvati tudi na objavljen članek, na katerega sem ga izrecno opozorila in za katerega sem utemeljeno sklepala, to sem mu tudi povedala, da so ga naročili moji kolegi.

Mislite torej, da Fišer ne bo zmogel braniti neodvisnosti tožilstva pred morebitnimi političnimi vdori?

Upam in želim si, da bo. Svojim bivšim kolegom tožilcem želim, da bi bilo tožilstvo daleč stran od politike. Že v kali je treba zatreti vsakršen vpliv vsakokratne politike. Pri tem pa mora imeti odločilno vlogo generalni državni tožilec. Odločno se mora upreti vsakršnim vplivom vsakokratne politike. Državne tožilce pa mora pred neupravičenimi diskreditacijami in napadi zaščititi. Odločno in pravočasno.

Verjamete v neodvisnost slovenskega pravosodja?

Samo verjamete ali zares mislite, da sta tožilstvo in sodstvo neodvisni?

To vas seveda sprašujeva zato, ker ste z mesta tožilke odstopili, saj vas vrh države ni zaščitil pred političnimi vplivi, kot ste dejali. Ste lahko sedaj bolj konkretni?