No fear, no Führer

Ob osmih zjutraj pri vetrovnih osmih stopinjah pod ničlo se je pred stavbo slovenskega parlamenta začela akcija. Gverilska akcija lepljenja plakatov. V mrzlem sobotnem jutru so si redki mimoidoči ogledovali skupini, ki sta s čopiči, z lepilnimi trakovi in s posodami z lepilom za tapete hodili po mestu in lepili črno-bele plakate. Z enim samim namenom: nalepiti plakate na različne lokacije tako, da bodo vidni, da bodo zmotili oko, pritegnili pozornost, razjezili, spodbudili odziv.

Kdo so bili ti ljudje? Kdo se je lotil lepljenja plakatov po mestu? Aktivisti so bili tokrat svetovno znani umetniki srednjih let, resni ljudje, z njimi pa nekaj prijateljev in simpatizerjev. Po navadi nastopajo v vidnih medijskih oddajah ali pa na kulturnih straneh časopisov. Da se bodo na ledeno mrzlih zimskih ulicah glavnega mesta šli gverilo? Zakaj?

Zeitgeist

»O, ste v akciji, saj je prav, je bil že čas.« »Bi mi lahko dali en plakat, da ga nalepim v provinci, da ne bodo samo v Ljubljani?!« »Tako je prav!« S takimi besedami so se odzivali mimoidoči. Le pozitivni odzivi državljanov. Negodoval je zgolj mestni redar, ki je moral plakate trgati s Plečnikovih arkad na tržnici.

Neposredno nagovarjanje je kot lakmusov papir, ki pokaže, kakšno je kulturno, duhovno, celo moralno ozračje v nekem trenutku. Je Cankarjevo ogledalo, ki ga umetnik ali pa aktivist nastavlja družbi. Za urbano družbo je plakat seveda naraven medij, ker meri široko, na ljudi, ki hodijo po mestu ali pa se vozijo mimo plakatov na Slovenski cesti, parkirajo poleg Križank, se peš odpravijo po Čopovi ali Nazorjevi ulici – vse te ulice in še kakšen trg so bili v soboto polepljeni s protestnim plakatom. Temačen črno-beli plakat sporoča »No fear, no fürher« in je zmes oglasa, montaže, kolaža, slikarstva. Pomembni figuri slovenske družbe v črni in beli različici, kazalec, ki meri naravnost v gledalca, enigmatično besedilo v angleščini in nemščini, ki si ga vsak lahko razlaga po svoje. »Ni enoznačnega prevoda in ni lokalno usmerjenega sporočila. Je več in je širše,« zatrjujejo avtorji.

»O, ste v akciji, saj je prav, je bil že čas.« »Bi mi lahko dali en plakat, da ga nalepim v provinci, da ne bodo samo v Ljubljani?!« »Tako je prav!« S takimi besedami so se odzivali mimoidoči. Le pozitivni odzivi državljanov.

Osrednji simbol slovenske kulture France Prešeren in njegova senca, Janez Janša, pa le ponujata predvsem eno razlago, čeprav ne dajeta odgovora. Za to akcijo je več razlogov: stanje duha in družbe, politične in gospodarske razmere in seveda odprava samostojnega ministrstva za kulturo. Besedilo je enako pomembno kot likovni del, kakor je značilno za tradicijo avantgarde, ki jo imajo avtorji za pomembno izhodiščno točko svojega dela. Že francoski umetnik Marcel Duchamp je poudarjal pomen besede znotraj vizualne, likovne umetnosti, pa tudi, da so za vsako akcijo pomembni gledalci, ki jih umetniško delo nagovarja, ki si ga razlagajo po svoje in s tem sodelujejo v procesu ustvarjanja dela. Tudi John Heartfield in dadaisti so se pred skoraj stotimi leti na temačne zgodovinske čase odzvali med drugim s plakati. Ampak ni nam treba iti v zgodovino avantgardnega gibanja, če imamo na svojem dvorišču retroavantgardo in Novi kolektivizem kot del NSK-ja (Neue Slowenische Kunst). Avtorje, ki so pisali novejšo slovensko zgodovino in s podobnimi plakatnimi akcijami zamajali marsikateri do takrat samoumevni temelj. Prav oni so v soboto spet stopili na ulice.

No fear

Davnega leta 1980 je Trboveljčane na ulicah osupnil prvi Laibachov plakat za projekt Rdeči revirji. Plakat je bil nemudoma prepovedan, prav tako koncert skupine. Črni križ Kazimirja Maleviča v kombinaciji z motivom iz Carpenterjevega filma Noč čarovnic je bil dojet kot nepredstavljiva provokacija. Dve leti kasneje so prestolnico polepili s plakati z značilnim motivom križa v nazobčanem krogu in napisom Laibach. To je bil začetek resnega ukvarjanja države s to glasbeno skupino. Totalitarizem in njegovi simboli, načini razkazovanja moči in spodbujanja strahu so rdeča nit celotnega multimedijskega opusa NSK-ja, ki je bil sicer ustanovljen leta 1984. Čeprav prvi, se znotraj NSK-ja s plakatom kot izraznim medijem niso ukvarjali samo člani skupine Laibach. Enako so ravnali tudi člani skupine Irwin, ki so med beneškim bienalom s plakati polepili Benetke. Znotraj »organizma« NSK-ja je sekcija, jedro grafičnega oblikovanja – Novi kolektivizem. Ta šteje štiri člane. Novi kolektivizem so Aleš Dejan Knez, Darko Pokorn, Miran Mohar in Roman Uranjek.

Novi kolektivizem se je s plakatom odzval v pomembnih zgodovinskih trenutkih. Akcija, ki je doživela najburnejši odziv, pa se je razvila v tako imenovano »plakatno afero«, ki jo je leta 1987 sprožil plakat, izbran za zaznamovanje praznovanja dneva mladosti. Že uradno potrjeni in sprejeti plakat Novega kolektivizma so v Beogradu po naključju prepoznali kot reprodukcijo dela Richarda Kleina iz leta 1936. Razsežnosti afere so tresle celotno Jugoslavijo. Izenačevanje simbolov fašizma s simboli socializma je pred 25 leti pripeljalo do zahteve, da se avtorji plakata kazensko preganjajo, da se jim prepove delovanje, grozili so jim z zaporno kaznijo in jih poskusili na vse načine diskreditirati in kaznovati. In ker naj bi bil plakat tudi naslovnica takratnega glasila mladinske organizacije Mladina, so uredništvu kar z najvišje instance zagrozili s prepovedjo. Urednika Bernard Nežmah in Franci Zavrl sta nato naslovnico spretno obrnila v »duplerico« sredi časopisa ter tako vseeno objavila kontroverzni plakat, se pa izognila prepovedi Mladine.

Novi kolektivizem se je odzval tudi v času desetdnevne vojne v Sloveniji, ko je tiskal in lepil protivojne plakate. Eden izmed teh je sporočal »buy victory«, kupi zmago oziroma – dogovori se. Represivni sistem pa plakatov nikoli ni dojel kot formo in provokacijo. Vedno jih je sprejel kot svetovni nazor avtorjev, ki ponujajo vzporednice z umetniki ali umetnostjo iz obdobja velikih vojn in diktatur prejšnjega stoletja. Vsak si sporočila razlaga po svoje.

In prejšnjo soboto, 25 let po plakatni aferi, so ti umetniki javnost ponovno nagovorili s plakatom. Tokrat se odzivajo na sedanji trenutek, v katerem se zanika pomen enega izmed simbolov celotnega naroda, kar ni problem individualca ali omejene skupine ljudi. Leta 2012 je plakat še vedno eden tistih medijev, ki delujejo v fizičnem, mestnem prostoru, pa tudi v virtualnem, kjer se po akciji širi sporočilo in spodbuja razmišljanje. A kaj nam Novi kolektivizem hoče povedati tokrat? Kot vedno. Da je treba brez strahu odkloniti diktaturo, da je čas, da se tega že naučimo.