Katarina Keček: "Ko enkrat v življenju izgubiš vse, te nič več ne prestraši."

Koliko let življenja vam je vzel izbris?

Ne bi rekla, da mi je vzel kaj življenja. Ko se je izbris zgodil, nanj nisem bila pripravljena. A navsezadnje nihče ni bil pripravljen. Ne ljudje ne vodstvo države, ki se ni zavedalo, kakšne bodo posledice te politične poteze.

Status ste si v nekaj letih uredili. Ste lahko brez težav zaživeli znova?

Takrat sem bila dvajsetletna študentka. K sreči sem že končala prvi letnik faksa in bila zato že znotraj nekega sistema. Pri naslednjih vpisih me nihče ni spraševal za dokumente ali kakšna potrdila, čeprav nisem imela stalnega prebivališča. Danes vidim, da sem se odlično znašla. Dobila sem sicer neko stigmo, ki pa me je naučila, kako ravnati z ljudmi, koliko drugim povedati o sebi in komu zaupati. Predvsem se mi zdi pomembno, da sem lahko uresničila svoje cilje.

Mnogi so bili v težjem položaju.

Posamezniki so bili v različnih položajih. Težko je bilo sploh za tiste z otroki, ker teh brez statusa niso mogli nikamor vpisati.

Veliko izbrisanih je sodelovanje pri filmu zaradi strahu pred stigmo ali novimi zapleti odpovedalo v zadnjem trenutku, čeprav imajo zdaj urejen status. Pri vas te negotovosti ni bilo?

Rojena sem v Sloveniji in vse življenje sem preživela tu. Ob osamosvojitvi nisem niti razmišljala, da bi lahko bilo karkoli narobe z mojimi papirji. Bala sem se le, da bi imela težave, ker je bil moj oče oficir. Danes me ni strah. Ko enkrat v življenju izgubiš vse, te nič več ne prestraši. To, da mi je postalo vseeno, kaj si mislijo drugi, pa je ena pozitivnejših posledic moje izkušnje.

Kot novinarka ste poročali o urejanju statusa izbrisanih. Je bila vaša izkušnja prednost ali breme?

Breme. Ker je šlo za obrobno socialno temo, o njej nihče ni želel poročati. Žal mi je za Slovenijo, ki je kot mlada država nastala z neko pozitivno željo po osamosvojitvi, sedaj bo v zgodovini zaznamovana, da je svojo neodvisnost začela s kršenjem človekovih pravic. Čisto nepotrebno.

Nekdanji predsednik državnega zbora Pavle Gantar je bil po skoraj 20 letih prvi politik, ki se je izbrisanim javno opravičil. Kakšen je vaš odnos do tega, bi se moral opravičiti še kdo?

Opravičila po dvajsetih letih dajo neko zadoščenje. Veseli me, da imamo v Sloveniji nekaj normalnih politično mislečih ljudi. Žal se iz konservativnih strank ne spomnim nikogar, ki bi bil pripravljen priznati, da se je pred dvajsetimi leti zgodila napaka. Napake se dogajajo in se popravijo. A očitno niso zmogli dovolj politične volje, da bi to storili.

Vseeno ne morejo spregledati odločbe ustavnega sodišča.

Ustavno sodišče lahko še desetkrat pove, da je šlo za kršitev človekovih pravic, pa se bo še vedno našel kdo, ki se s tem ne bo strinjal. Izbrisani so zgodba, podobna povojnim pobojem ali temam o homoseksualcih. Ob krizah v državi se za preusmerjanja pozornosti od resničnih težav Slovenci žal vedno združimo v iskanju notranjega ali zunanjega sovražnika.