Psihedelična urbana popotovanja

Koncertna promocija domačih glasbenih izvajalcev je še kako dobrodošla, kadar se je organizatorji lotijo premišljeno in z dobrim občutkom za potrebe občinstva, seveda pa tudi nastopajoče skupine. Dober primer tega je bila predstavitev nove plošče mariborskega kozmičnega kvarteta Coma Stereo v polni in prenovljeni ljubljanski Gala hali, ki je bila umeščena v sklop koncertnega cikla domačih bendov Domorodni četrtki. Razlog za obisk mariborskih atmosferikov je bila seveda izdaja njihove tretje plošče 1000 mest, ki je uradno izšla na dan koncerta, in to pri KAPA Records, tako rekoč hišni založbi Gala hale.

Skupina Coma Stereo ni novost za ljubitelje kislozeljarskega rocka, postrocka ali atmosferičnega rocka v Sloveniji, saj obstaja že od leta 2004, javnost pa se je z njo seznanila po opaženih nastopih na Klubskem maratonu Radia Študent leta 2007, ko je izdala tudi svoj prvenec Binary Endings. Zasedba že od vsega začetka gradi samosvoj glasbeni izraz, ki žanrsko najbolj temelji na postrocku. Na nastopu pa je bilo evidentno, da četverica svojih instrumentalnih izletov vseeno ne gradi zgolj na postrockovskih vplivih. Na prvih dveh ploščkih so se vneto ukvarjali z lastnim zvokom in ritmiko, v katere so občasno vključili v angleščini odpete vokale, zdaj pa so stvari zastavili malo drugače. Vokali so odpeti v slovenščini, zasedba pa se veliko bolj ukvarja s strukturo samih skladb, kar precej pripomore k njihovi poslušljivosti in tudi dinamiki njihovega nastopa.

Coma Stereo nas je že ob začetku nastopa navdušil z izvrstno izpeljanimi sintetizatorskimi intervencami, ki so se v dobri stari krautrockovski maniri nadgrajevale z odličnimi kitarami, zanimivim, precej melodičnim basom in trdnimi, metronomsko natančnimi bobni, kar precej spominja na zlate čase nemškega krautrocka. Skupina je odlično uigrana, kar je verjetno tudi posledica pogostega koncertiranja, zlasti v tujini. Omeniti moramo še, da je album 1000 mest posnet v živo in da so se tudi fantje med koncertno izvedbo večinoma držali forme materialov s plošče. Po večkratni predstavitvi albuma se bo to najverjetneje spremenilo, saj so tudi koncertne verzije njihovih starejših komadov nekoliko drugačne.

Na koncu se moramo dotakniti še vokalov, ki v postrocku najpogosteje zvenijo moteče, in to se je zgodilo tudi v primeru zasedbe Coma Stereo. Kljub temu da so njihovi komadi bolj strukturirani kot na prejšnjih albumih, neinventivna in neizrazita uporaba vokalov najpogosteje uniči zvočno sliko dobro zasnovanih in k sreči prevladujočih instrumentalov. Ne glede na to smo bili priča korektnemu nastopu mariborskih atmosferikov.