Populizem

Janez Šušteršič, Rado Pezdir, Tomaž Štih. Kaj imajo skupnega? Kot člani Liste Virant bodo obarvali ekonomsko politiko prihodnje vlade. Ti verniki prostega trga, kot jih je poimenoval bloger Jure Mesarič, nameravajo Slovenijo iz krize reševati z neoliberalno ideologijo, ki je to globalno krizo tudi zakuhala. Kako močna je njihova ljubezen do ekonomske svobode, se je mogoče prepričati iz Štihovih izjav o stanovanjski politiki v Sloveniji, ki jih je pred kratkim navrgel v intervjuju za spletni portal RTV Slovenija: »Predlog nacionalnega stanovanjskega programa je delo lobijev, ki si že od začetka krize želijo reševati banke in gradbena podjetja tako, da fiksirajo cene stanovanj in ne pustijo, da bi te padle,« trdi Štih. In še: »Če stanovanja v lasti bank pridejo na trg, ga bodo zamajala, o tem ni dvoma.« Meni, da morajo državne banke ta stanovanja dati na trg že zato, ker lahko z odprodajo teh naložb same poskrbijo za prvovrsten kapital in tega ni treba početi davkoplačevalcem. Pa tudi: »Zgodba o visokem deležu lastniških stanovanj je mit, ki je bil že tolikokrat ponovljen, da so ljudje začeli verjeti vanj. V resnici nismo v družbi nekdanjih socialističnih držav nič posebnega. Zakaj se ta mit tolikokrat ponavlja? Ker smo gradnjo stanovanj tako bizarno podražili in zakomplicirali, da si jih gospodinjstva s povprečnimi plačami ne morejo več kupiti. In ker tega politično ne želimo spremeniti, pa bi lahko, si izmišljujemo nekakšne teorije o najemnih stanovanjih in o škodljivosti visokega deleža lastniških. To so navadne neumnosti. Če gredo ta gospodinjstva v najem, ne bo nič rešenega. Če jih ne morejo kupiti in je najemnina tako ali tako sorazmerna ceni stanovanja, tudi najem katastrofalno opustoši njihov družinski proračun. Odločitev o najemu ali nakupu sploh ne bi smela biti v domeni vlade, ampak posameznika. Saj ne živimo več v času diktature proletariata in centralnega planiranja.« In pa še: »Naloga vlade je ustvarjati razmere, da si gospodinjstvo z dvema povprečnima plačama stanovanje lahko kupi. Ne da ga dobi od države v dar. Ne da država subvencionira najemnino. Ampak da si ga lahko kupi!« Oziroma: »Dolgoročna rešitev je samo ena. Bistveno pospešiti in poceniti gradnjo stanovanj. Če so stanovanja cenejša, je manj ljudi socialno ogroženih. Država lahko z manj denarja kupi več socialnih stanovanj ali pa lažje doplačuje najemnine. Gospodinjstva imajo na voljo več razpoložljivega dohodka, kar omogoča, denimo, ustvarjanje pokojninskih prihrankov in preprečuje prihodnje socialne težave. Povrhu pa je to dobro za kapitalizem.« In še: »Nujni ukrepi vsake bodoče vlade morajo iti v smer večanja razpoložljivosti zazidljivih zemljišč tam, kjer so cene najvišje, to je v okolici urbanih središč.« Tomaž Štih je javnosti znan predvsem zaradi svojega bloga Libertarec. Po ustanovitvi Državljanske liste Gregorja Viranta je postal član njenega sveta in kandidat na volitvah, vodi pa tudi strankin odbor za stanovanjko politiko. Pred kratkim je bil imenovan za državnega sekretarja na ministrstvu za finance, kjer bo ministru Janezu Šušteršiču svetoval predvsem glede stanovanjske politike. Po izobrazbi je inženir računalništva, preden je postal državni sekretar pa je bil zaposlen kot direktor sektorja informacijskih tehnologij v KD Skladih.

Siliti dohodkovno šibkejše v lastništvo je nevarno, pravi ekonomistka dr. Andreja Cirman. V ZDA se je s propagiranjem lastništva v nižjih slojih krepko prililo olja na ogenj nepremičninske krize.

Ima Štih prav? Naj država spodbudi gradnjo stanovanj in lastništvo, namesto da spodbuja najemništvo? Pa tudi, ali naj spodbudi državne banke, da dajo na trg stanovanja, ki so jih zasegle propadlim gradbenim podjetjem, in če, ali država sploh ima na voljo instrumente, da bi banke v to prisilila, pa tudi, ali bi to res tako zelo pocenilo stanovanja, da bi si nakup lahko privoščili tudi revnejši sloji prebivalstva?

»Trditve so nenavadno radikalne in ne upoštevajo vseh dejstev. Ne nazadnje so naši ekonomisti, ki se več ukvarjajo s področjem, spoznali, da preskrba s stanovanji ne more biti nekritično prepuščena trgu,« pravi krajinska arhitektka in urbanistka mag. Maja Simoneti, koordinatorka skupine Odgovorno do prostora. »Ideja, da naj bi vsak posameznik postal čim prej lastnik stanovanja, je danes vsaj nenavadna, če ne zgrešena, saj lastništvo ni nujno za vsakogar dobra rešitev, ker hromi mobilnost prebivalcev, se slabo odziva na spremenjene potrebe po stanovanju v življenju posameznika, pa tudi ker slabo podpira različne razvojne in socialne politike. Ta stališča zato v pretežni meri razumem kot precej enostranski pogled na stanovanjsko ponudbo v Sloveniji.«

Dejstvo je, pravi Simonetijeva, da je delež lastniških stanovanj v Sloveniji izrazito visok, kar vpliva na to, da nam primanjkuje socialnih in drugih stanovanj za specifične populacije, kot so starejši, invalidi, mladi na začetku kariere, perspektivni mladi v znanosti, kulturi itn. »Podatek o deležu lastniških stanovanj ni izmišljen in tudi ni nepomemben. Argument, da je taka struktura normalna tudi drugod na vzhodu, v nobenem oziru ni posebno spodbuden. Specifična, strukturno izrazito neuravnotežena lastniška struktura je namreč rezultat razdelilne privatizacije in ne delovanja ponudbe in povpraševanja ali kakšne res domišljene stanovanjske politike. Torej ni ne gospodarsko gledano ne širše politično dobra.«

Kritičen je tudi arhitekt Marko Peterlin, soustanovitelj nevladnega Inštituta za politike prostora. Opozarja, da so Štihova stališča v nasprotju s precej širokim konsenzom večjega števila bolj ali manj neodvisnih strokovnjakov, ki se poklicno ukvarjajo z raziskavami in prakso v zvezi s stanovanjsko politiko in ki jih Štih arogantno, pavšalno in populistično vrže k lobijem. »Treba se je zavedati, da pomanjkanje najemnih stanovanj najbolj prizadene mlade na začetku kariere, ki se v našem tipu lastniške družbe že zelo zgodaj odpovedo mobilnosti, kar je škodljivo, in pa npr. za tujce, ki jih je in jih bo vedno več in ki si jih vsaka razvita ekonomija želi privabljati. Prav razporeditev stanovanj, o kateri govori Štih, ko pravi, da bi morali sprostiti zemljišča blizu urbanih območij, je razlog za reguliranje stanovanjske ponudbe kot tudi za urejanje prostora. Smiselno je namreč imeti vsa stanovanja čim bolj zgoščena, kar seveda povzroči tržno ’anomalijo’, namreč višje cene, ter lahko prizadene kakovost bivanja, zdravje itd.«

Potreba po spremembi politike iz nakupov stanovanj v najem ne sloni na mitu o ekstremnem deležu lastniško zasedenih stanovanj v Sloveniji, ampak je ta ekstrem zelo škodljivo dejstvo, opozarja ekonomist dr. Ivo Lavrač.

Da mora država spodbuditi državne banke, da na trg dajo zasežena stanovanja, ni zgolj Štihova pobožna želja, temveč so koalicijske stranke to zamisel zapisale tudi v koalicijsko pogodbo. Pojasnile so jo takole: »Banke kot lastnice vse večjega števila stanovanj so v konfliktnem položaju. Kot banke bi morale financirati nakup stanovanj, ki so na trgu, kot lastnice pa so zainteresirane za čim višje cene teh stanovanj in vzdrževanje visokih cen na trgu. Koalicijski partnerji bomo dosegli, da bodo banke ta stanovanja dale na trg, pri tem pa z regulacijo preprečili nastanek novega nepremičninskega mehurčka. S tem bomo dosegli nižje cene stanovanj, zaradi česar bodo postala bolj dostopna.«

Pa je ta zamisel sploh realna? Bi to stanovanja res tako pocenilo, da bi postala dostopna tudi revnejšim slojem prebivalstva? »Z osrednjo idejo Štihovega razmišljanja, namreč da bi bilo vsem lažje, če bi bila stanovanja cenejša, se vsekakor strinjam. Pocenitev stanovanj bi pomenila, da bi si več gospodinjstev lahko samostojno ali s pomočjo širše družine rešilo stanovanjsko vprašanje. Vendar pa obseg in kakovost stanovanj pri bankah ne zadošča, da bi prodaja zaseženih nepremičnin povzročila velik cenovni zdrs na trgu. Banke s svojimi prodajnimi strategijami skušajo maksimirati prodajni izkupiček in prav je tako, zato tudi ni pričakovati, da bi prišle na trg z znatno nižjimi cenami,« opozarja ekonomistka dr. Andreja Cirman, dobra poznavalka trga nepremičnin. Zmotno je tudi mišljenje, da je pri stanovanjih gradbeniški del najdražji. V resnici je to še najbolj konkurenčen del verige vrednosti. »Največje rente in vzroki za visoke cene nastajajo v povezavi z zemljišči in predvsem s predolgimi in negotovimi postopki, vezanimi na prostorske akte in pridobitev dovoljenj – tam je pravi vir previsokih cen, ki bi ga bilo smiselno urediti.« Naivno je misliti, da bi brez intervencije države stanovanjski problem lahko rešili tudi najrevnejši. »V še tako bogatih družbah obstaja delež ljudi, ki nima nobene možnosti za rešitev stanovanjskega vprašanja v lastniškem sektorju, pa tudi tržni najem je zanje predrag. Žal je v nekaterih delih Slovenije teh veliko več, kot je razpoložljivih stanovanj z neprofitno najemnino in subvencijami. Samo v Ljubljani je takih več tisoč in jih z razpisi javni stanovanjski sklad MOL lahko vsako leto reši samo okoli desetino. To so z ekonomskega vidika precej šibka gospodinjstva, ki si tudi ob nižjih cenah teh ne bi mogla privoščiti.« V tujini so ponudbo cenovno dosegljivih stanovanj za dohodkovno šibkejše dele prebivalstva reševali na dva načina: bodisi so država oziroma lokalne skupnosti gradile stanovanja in jih oddajale po stroškovni najemnini bodisi so začeli subvencionirati oddajanje stanovanj v zasebni lasti (tipičen primer je bila Nemčija po drugi svetovni vojni, ker je bila finančno tako šibka, da si javnih investicij v gradnjo stanovanj preprosto ni mogla privoščiti). »Dviganje ravni lastništva, npr. zaradi pomanjkanja najemnih stanovanj, in siliti dohodkovno šibkejše v lastništvo je nevarno. To dokazujejo mnoge raziskave in tudi kriza na ameriškem trgu, kjer so s propagiranjem lastništva v nižjih slojih, in to kar s političnim blagoslovom kongresa, krepko prilili olja na ogenj nepremičninske krize,« opozarja Cirmanova.

Ekonomist dr. Ivo Lavrač se sicer strinja s Štihom, da se v bankah skrivajo ključni razlogi, da cene stanovanj ne padejo in da država praznih stanovanj ne sme odkupiti. Prav tako se mu zdi pametno, da bi banke zasežena stanovanja (po neuradnih ocenah je v lasti ali pod vplivom bank med pet tisoč in 15 tisoč praznih novozgrajenih stanovanj) dale na trg. Vendar obenem opozarja, da je Štih v zmoti, kajti »ni realistično pričakovati, da bi lahko dosegli tolikšno znižanje tržne cene stanovanj s povečanjem njihove gradnje, da bi odpravili dejstvo, da družina z dvema povprečnima plačama ne more po tržnih pogojih kupiti ali najeti za naše klimatske in kulturne razmere primerno stanovanje«. Potreba po cenovno ugodnem bivanju seveda obstaja, težava je, da ni kupne moči. »Zato se po mojem mnenju in mnenju večine kolegov ključ rešitve skriva v povečanju (najemnega) povpraševanja. Ponudbe in gradnje je bilo za premajhno povpraševanje še preveč in je še ni smiselno povečevati.« Cilj države mora biti omogočanje primernega bivanja, kar se lahko za tiste, ki tega tržno ne zmorejo, racionalnejše zagotovi s povečanjem najema, pa tudi s podporo nakupom, kot se je to delalo doslej. Način, ki ga predlaga Lavrač in ga uvaja vse več držav, je stanovanjski dodatek, ki ga dobi upravičeni najemodajalec, da lahko najame stanovanje od zasebnih ponudnikov najema po tržnih pogojih. V ta namen ne bi potrebovali več sredstev za stanovanjsko politiko, kot so normalni deleži v Evropi. Poleg tega bi novi ponudniki najema pokupili zaloge presežnih stanovanj in s tem zmanjšali potrebo po dokapitalizaciji bank ter zagnali nepremičninski trg in gradbeništvo. »Potreba po spremembi stanovanjske politike iz nakupov stanovanj v najem ne sloni na mitu o ekstremnem deležu lastniško zasedenih stanovanj v Sloveniji, kot trdi Tomaž Štih, ampak je ta ekstrem zelo škodljivo dejstvo. Prevelik delež lastniško zasedenih stanovanj zelo ovira vzdrževanje stanovanjskega fonda zaradi velikega deleža revnih lastnikov in zaradi težav z odločanjem v večlastniških stavbah, zmanjšuje pa tudi stanovanjsko mobilnost prebivalstva, saj smo glede tega na zadnjem mestu v EU. Štihova razlaga, da velik delež lastniško zasedenih stanovanj ni problem, saj ga imajo tudi nekatere druge socialistične države in je to pač odraz kulture, nikakor ni prepričljiva. Nasprotno, morali bi ustvariti razmere, da naša bivalna kultura postane bolj evropska in učinkovita.«