Hvaležnost pa taka

Leta 1988 je Društvo slovenskih pisateljev začelo serijo „izrednih literarnih večerov“, kasneje imenovanih protestni večeri, v podporo Janezu Janši, Ivanu Borštnerju in Davidu Tasiću, ki jih je JLA tedaj aretirala. Urednik 19. protestnega večera je bil pesnik in publicist Ciril Zlobec, ki je v podporo Janši tisti večer povabil še druge sodelavce revije Sodobnost, recimo Janeza Menarta, Iva Minattija, Toneta Peršaka, Vinka Möderndorferja ... Za uvod je prebral svojo pesem Triptih o narodu.

Pesem, katere prvi verz se glasi „Noben pogled v katerokoli stran neba zdaj ni izhod“, je minuli teden Zlobec prebral tudi na zadnjem shodu kulturnikov v protest proti odpravi samostojnega ministrstva za kulturo. Zakaj je Zlobec prebral isto pesem kot leta 1988, ni dvoma - pisatelji, pesniki, igralci, dramatiki so ob osamosvojitvi igrali pomembno vlogo pri demokratizaciji, ko so se pod vodstvom svojih organizacij, ki tudi danes sodelujejo v protestih, postavili v bran Janeza Janše.

Janša hvaležnosti za to danes ne čuti več. Iz SDS so prek Twitterja sporočili, da se pesnik in „komunistični politik“ Ciril Zlobec danes „hvali, da je leta 1988 v podporo zaprtim Borštnerju, Janši in Tasiću prebral pesem ... Ob tem pa zamolči, da je bil hkrati del vrha komunistične nomenklature, ki je po tajnih preiskavah izdala trojico varnostni službi JLA ... Nato pa je še naročila slovenski SDV oziroma Udbi aretacijo Janše in Tasića ter jih zatem predala represiji JLA ... Sprevrženo, ko se tisti, ki je kot del režima prebral pesem v podporo zaprtim, dela junaka in to izkorišča za obračun z žrtvami represije.“

Res sprevrženo? Zlobec je v svoji karieri, v času komunizma, z režimom večkrat prišel navzkriž. Že v začetku petdesetih let, ko je skupaj s Kovičem, Menartom in Pavčkom izdal Pesmi štirih. Na sodišču se je zaradi obtožb, da je napadel JLA, znašel že leta 1957, leta 1977, v času, ko je Janez Janša kot politični komisar vodil četo po poteh Avnoja, pa se je Zlobec zavzel za Staneta Kavčiča, Spomenko Hribar, Iva Svetino in Franceta Bučarja. Za Janšo se je zavzel v osemdesetih letih, ko so ga aretirali. Celo že naslednje jutro, pravi Zlobec, potem ko so ga zaprli.

Zbor kulturnih delavcev je tedaj njega in Miloša Mikelna pooblastil za protestni sestanek pri tožilcu, želela sta pogovor z vojaškimi oblastmi, a do zaprtega Janeza Janše nista mogla.

„A problem med nama je drugje. Kasneje sem bil kot član predsedstva vlade edini, ki sem od Janše zahteval, da pove, kam gre denar od prodaje orožja. Že tedaj mi je rekel, naj se ne praskam, kjer me ne srbi, in da mi bo za to še žal. Čez 14 dni me je potem proglasil za italijanskega agenta in izdajalca,“ češ da naj bi bil izdajal državne skrivnosti, ko je bil v stiku z italijanskim konzulom. Od tedaj, pravi Zlobec, ga Janša tako ali drugače zmerja.

Razlika med njima je vsaj v tem, da je Zlobec tedaj od tožilstva pisno zahteval, naj proti njemu sproži preiskavo zaradi domnevne izdaje, Janša, ki je sedaj obtožen korupcije, pa se narokom na obravnave pred sodiščem izogiba in se izgovarja, češ da rešuje državo, še pravi Zlobec.