Kung fu rime

Ko je na splet po tihem pricurljala napoved, da bo v sklopu aktualne turneje v Ljubljani nastopil GZA/Genius, je bilo verjetno več tistih, ki so menili, da gre za potegavščino, kot pa tistih, ki so resnično verjeli v to, da bomo legendarnega MC-ja videli na domačih odrih. Še toliko bolj zato, ker naj bi se koncert zgodil v razmeroma majhnem tivolskem F-Clubu, vse prej kot primernem prizorišču za nastop enega najbolj cenjenih, pa tudi najbolj popularnih raperjev v približno tridesetletni zgodovini hiphopa.

No, ko je napočil dan koncerta, so se, po gneči pred klubom sodeč, tam pojavili tudi skeptiki. Zamujene priložnosti si pač ne bi odpustil noben resen privrženec hiphopa. Težko bi namreč našli še aktivnega ustvarjalca, ki bi bolj opravičeval atributa »kulten« in »legendaren« in ki bi v rapu pustil tako globoko sled kot GZA, pa čeprav je od njegovih vrhuncev minilo že petnajst let.

Toda spomin na mejnike, ki jih je sredi devetdesetih postavil kot soustanovitelj revolucionarnega newyorškega raperskega kolektiva Wu-Tang Clan (pa tudi s svojimi solističnimi albumi), je še zelo živ. To je potrdila že starostno pisana množica, ki se je udeležila koncerta. Resnici na ljubo bi najbolj atraktivna wu-tangovca, Method Man in pokojni Ol’ Dirty Bastard, bržkone zmobilizirala še številnejše občinstvo, toda med raperskimi poznavalci je s svojim brezhibnim flowom in liričnim mojstrstvom najbolj cenjen ostal prav GZA. Ne nazadnje so ga za glavo oziroma hrbtenico Wu-Tang Clana poimenovali celo njegovi kolegi iz čislanega kolektiva.

Glede na njegov status si je bilo pravzaprav težko predstavljati, da bi njegov nastop lahko spodletel. Verjetno bi bila publika zadovoljna že, če bi se v slogu kakšne Paris Hilton le pojavil na odru. Toda dobili smo mnogo več. V približno uro dolgem setu je brezhibno odrepal večino največjih hitov iz svojega in Wu-Tangovega kataloga ter ponudil prvovrsten vpogled v eno najlepših hiphoperskih obdobij. Kljub razgretemu vzdušju (vsled nepraktičnosti kluba resda le v prvih vrstah) je brez vsakršnih nepotrebnih populističnih pritiklin ostal rutinersko zadržan. Dogajanje so krojile le njegove uglajene rime in flow ter glasbene podlage, ki jih je nevsiljivo serviral spremljajoči DJ.

Po vseh mejnikih, ki jih je postavil v svoji karieri, bi v njegovi koži marsikateremu raperju gotovo vsaj za trenutek ponagajal ego, toda GZA ni sebe niti za trenutek postavil nad svoja besedila. Preprosto je ostal povsem zvest svojemu izvoru. Tu pa se pravzaprav skriva edina pomanjkljivost njegovega koncerta. Ko rap, kot ga ustvarja GZA, svoje naravno brooklynsko okolje zamenja za ljubljanski klub, v katerem ga občinstvo pospremi z rimami o življenju v getih, se nehote zaveš, da njegovo pravo sporočilo lahko v popolnosti živi le tam, kjer je umestno. Toda to je na koncertih črnskih raperjev pač nekaj samoumevnega. Vsaj tistih, ki getoizirano črnsko kulturo predstavljajo tako iskreno, kot to počne GZA.