Bavčarjevo sprenevedanje

Bil je četrtek, 27. februarja 1992. Zgodaj zjutraj so vsi občinski upravni organi po telefaksu iz Ljubljane prejeli depešo št. 0016/4-14968. Podpisal jo je Slavko Debelak, tedanji podsekretar in direktor uprave za upravno-pravne zadeve notranjega ministrstva. Depeša je imela uradni naslov Izvajanje zakona o tujcih – navodilo, v njej pa je bilo poudarjeno, da morajo vsi organi s tistim dnem pri vseh nekdanjih državljanih SFRJ, ki niso zaprosili za državljanstvo, dosledno upoštevati zakon o tujcih. »Vzporedno s tem naj se prične tudi razčiščevanje evidenc. V ta namen je že izdelan projekt računalniškega vodenja evidenc tujcev, za kar bo potekalo tudi usposabljanje ...« je zapisal Debelak.

V Sloveniji je računalniško vodeni register stalnega prebivalstva obstajal od leta 1982, leta 1991 pa je notranje ministrstvo izdelalo dve novi funkciji, s katerima je bila vzpostavljena nova evidenca tujcev v registru stalnih prebivalcev. Funkciji sta se imenovali SPT (SPrememba Tujca) in VNT (VNos Tujca). Na razmeroma preprost, računalniški način so upravni delavci pri 25 tisoč posameznikih uporabili proceduro SPT. Ta postopek je bil sicer zasnovan za primere, ko se dejansko stanje, na primer prebivališče, razlikuje od formalnega, zaradi česar upravni organ sam ali v sodelovanju z na primer policijo sproži postopke, da se to neskladje odpravi. A v tem primeru je bila procedura obrnjena: dobro znano in dejansko stalno prebivališče so računalniki zbrisali in v okvirček vpisali, da od 26. februarja 1992 prebivališče ni znano.

Pri takšnem množičnem »čiščenju evidenc« so seveda – kot je zapisal podsekretar Debelak v že omenjeni depeši – na notranjem ministrstvu »pričakovali določene nevšečnosti«. Oziroma »probleme v zvezi z osebami«, ki so konec koncev tedaj imele veljavne, uradne osebne dokumente in še niso vedele, da jim jih bodo v uradih kmalu odvzeli ali preluknjali. Zato so občinskim enotam sporočili, da listine, ki jih imajo, »tudi če so izdane od pristojnih organov v naši državi in so še veljavne ..., zanje ne veljajo več«, policisti pa lahko te osebe, ki nimajo veljavnih dokumentov, izženejo iz države. A tukaj se je pojavila že prva praktična težava: policisti so se upirali. Ljudi, ki so jih dobro poznali, so zelo neradi deportirali iz države. Oziroma tega skorajda niso hoteli početi.

V začetku leta 1992 so policisti vztrajali, naj jim upravne enote izdajo črno na belem uradno »odločbo o odpovedi prebivanja«, na podlagi katere bodo potem posameznike izgnali iz države. A na notranjem ministrstvu so proti takšni samovolji nastopili ostro: policija naj jih izžene brez odločb, so vztrajali. »Pooblaščena uradna oseba oddelka za notranje zadeve jih lahko privede do državne meje in jih napoti čez državno mejo ... brez kakršnekoli odločbe upravnega organa,« jih je opozoril podsekretar Debelak. Ker naj bi bili ti ljudje v Sloveniji ilegalno, brez dovoljenja, »v večini primerov celo brez sredstev za preživljanje«, nimajo v Sloveniji nikakršnih pravic. Kljub temu ni šlo vse po načrtu. Namesto množičnih deportacij so začele deževati pritožbe na sodišča. In tako je prvemu od prizadetih šele leta 1999 uspelo na ustavnem sodišču dokazati, da njegovo vozniško dovoljenje ni neveljavno ...

A vrnimo se nazaj, v usodno leto 1992. Tistega dneva »D«, 27. februarja 1992, in omenjenih Debelakovih navodil ne bi bilo, če bi bil zakon o tujcih drugačen, če bi takšna navodila jasno prepovedoval. To je precej delegatov tedaj tudi želelo, vendar jim ni uspelo. Ko so leta 1991 sprejemali zakon o tujcih, državnega zbora ni bilo, zakon so obravnavali trije zbori: družbenopolitični zbor, zbor združenega dela in zbor občin. V vseh treh sta dve stranki, tedanja ZSMS-LS (Zveza socialistične mladine Slovenije-Liberalna stranka) in ZKS-SDP (Zveza komunistov Slovenije-Stranka demokratične prenove), poskušali sprejeti dopolnilo k 81. členu zakona o tujcih, s katerim, če bi ga sprejeli, t. i. izbrisa ne bi bilo.

V njem je pisalo: »Državljanom SFRJ, ki so državljani druge republike in ne vložijo zahteve za državljanstvo Republike Slovenije, imajo pa v Republiki Sloveniji na dan uveljavitve tega zakona prijavljeno stalno prebivališče ali so v njej zaposleni, se izda dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.« Če bi ga sprejeli, računalniki 27. februarja 1992 funkcije VNT ne bi smeli opraviti, stalno prebivališče teh ljudi pa bi ostalo še naprej veljavno. V zboru občin je dopolnilo predlagal Jože Zakonjšek (ZSMS-LS), toda podprli so ga samo štirje delegati. V zboru združenega dela je dopolnilo vložil Dejan Murko (ZSMS-LS), a je 22 delegatov glasovalo proti (14 jih je bilo za). Za las pa je šlo v najpomembnejšem, družbenopolitičnem zboru. Tam sta dopolnilo zagovarjala dr. Lev Kreft (ZKS-SDP) in Metka Mencin (ZSMS-LS) in skorajda bi jima uspelo. Po prvem glasovanju je bil izid 19 : 19, ko so glasovanje ponovili, pa je dopolnilo padlo za en sam delegatski glas – 20 delegatov je bilo proti, 19 za.

Pooblaščena uradna oseba oddelka za notranje zadeve jih lahko privede do državne meje in jih napoti čez državno mejo brez kakršnekoli odločbe upravnega organa. Tako se je glasilo navodilo iz leta 1992 za deportacijo izbrisanih.

Zakaj je večina v vseh treh zborih glasovala proti? Tako kot tudi danes je večina poslancev upoštevala predloge tedanjega notranjega ministrstva, ki je predlogu po eni strani nasprotovalo in po drugi mirilo poslance. Dr. Bogomil Brvar, tedaj predstavnik MNZ, je obljubil, da bo ministrstvo poskrbelo za vse. »Zagotovo je, da bo ustavni zakon, s katerim bomo za vse tiste, ki v tem času ne bodo sprejeli državljanstva Republike Slovenije, uredili pravice s civilnopravnega področja, kot je pravica do dela, delovna pravica, pravica do dedovanja, socialna pravica, s področja zdravstva ipd.,« je dejal. A ta obljuba kasneje ni bila izpolnjena.

Kdo je bil glavni krivec za to prakso? V času sprejemanja in uveljavitve zakona o tujcih smo imeli dva predsednika vlade, sprva Lojzeta Peterleta, nato Janeza Drnovška. Pod obema je bil notranji minister en sam – Igor Bavčar. Četudi dopolnilo 81. člena ni bilo sprejeto, bi s primerno pravno prakso izbris še zmeraj lahko preprečili, v skladu s plebiscitarnimi obljubami. A je pod novo, Drnovškovo vlado že na prvi seji maja 1992 Bavčar dejal, da se mora vlada odločiti »o alternativi, ki je, v enem stavku povedano, naslednja: po prvi inačici in interpretaciji bi vse osebe, ki so po prejšnjih predpisih imele prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, obdržale stalno prebivališče ne glede na spremembo zakona, ki ga je ta država sprejela. Drugo stališče, ki ga podpira ministrstvo in s katerim se strinja tudi vladni odbor, pa je, da tolmačimo natančno in upoštevamo novi zakon, ki daje možnost pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje šele po treh letih dovoljenega začasnega prebivanja.«

Ker so t. i. nevšečnosti z nekaterimi osebami začele postajati vse večje in večje, ko so si izbrisani sami urejali status, vlagali prošnje za začasno in stalno prebivališče, je Bavčar vladi poslal še »informacijo v zvezi z izvajanjem zakona o tujcih«, v kateri je ponovno omenil to vprašanje. Na koncu dopisa se je sam spet zavzel »za trdo linijo«. Zapisal, je »da je v nadaljnjih postopkih treba odmisliti pridobljene pravice, saj so se jim odrekli zavestno«. Razlog, zaradi katerega bi Slovenija morala »odmisliti pridobljene pravice«, pa naj bi bil predvsem v socialnih izdatkih. Bavčar je poudaril, da so z urejanjem tega vprašanja povezane socialne in »eksistenčne pravice«, ki jim jih mora zagotavljati država. Zato se je zavzel, da bi čim manj ljudi dobilo stalno prebivališče.

Ta teden je 20. obletnico izbrisa zaznamoval film režiserja Damjana Kozoleta Dolge počitnice o usodi treh izbrisanih otrok. Igor Bavčar, tedanji notranji minister, v filmu ni hotel sodelovati – na klice in SMS-e producentke Irene Pan ni odgovarjal, je pa za portal Siol.net na kratko dejal, da so bili po njegovem prepričanju postopki pred 20 leti korektno izpeljani. »V tistih razmerah, ob tistem znanju in pripravah in glede na to, kar so mi sodelavci takrat predlagali, je bila pač to odločitev, ki smo jo predlagali vladi in parlamentu in oba organa sta jo sprejela,« je dejal. Kot da ni bilo policistov, ki ljudi niso hoteli poditi iz države, ker so bolje od ministra vedeli, da za to potrebujejo vsaj papir. In kot da ni bilo nikogar drugega, ki bi ob tistem »znanju« znal napovedati posledice.

Pa jih je bilo kar nekaj. Spomnimo se, kaj je Muharem Bolić, tedaj direktor Vegrada še pred Hildo Tovšak, v zboru združenega dela, s kančkom ironije rekel Bavčarjevemu odposlancu: »Jaz bi gospoda samo vprašal, kaj bo z delavci, ki so v samskih domovih, ki niso stalno prijavljeni, imajo pa delo in so tukaj stalno zaposleni.« Bavčarjev MNZ je tedaj Jugoslovanom, ki so imeli v Sloveniji stalno prebivališče in niso zaprosili za državljanstvo, stalno prebivališče odvzel. Kitajcem, Avstralcem, Angležem, Nemcem ..., ki so imeli tedaj stalno prebivališče v Sloveniji, pa se to ni zgodilo – stalno prebivališče so obdržali. Z drugimi besedami, vedeli so, kaj počno in točno koga bo ukrep prizadel.