Slovenska kraljica pravljice
Številnim gledališkim in lutkovnim predstavam po literarnih predlogah Svetlane Makarovič se je zdaj pridružila še lutkovna različica Pekarne Mišmaš
Prizor iz Pekarne Mišmaš
© Miha Fras
Svetlana Makarovič, o kateri se v zadnjem času največ govori zaradi njenih ostrih pripomb na račun politike in cerkve, je seveda predvsem pisateljica. Znana je po svojih delih za otroke, zadnjih nekaj let pa piše baladne pravljice za odrasle, v katerih se loteva predelav starodavnih mitov in zgodb (Rdeče jabolko, Mesečinska struna, Katalena, Saga o Hallgerd). Zadnjo knjigo za odrasle, Balado o Sneguročki, je izdala pred kratkim. Gre za srhljivo lepo rusko zgodbo o prečudovitem dekletu, ki ne zna imeti nikogar rada. Knjigo je ilustrirala Anamarija Babić, ki je sodelovala že pri Sagi o Hallgerd, za katero je Makarovičeva črpala iz islandske sage o Njalu. Tokrat je knjiga izšla je v treh različnih izdajah, v navadni slikaniški in ruski, pa tudi v bibliofilski razkošni izdaji (na voljo je sto izvodov) v škatli in s podpisom avtorice.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Prizor iz Pekarne Mišmaš
© Miha Fras
Svetlana Makarovič, o kateri se v zadnjem času največ govori zaradi njenih ostrih pripomb na račun politike in cerkve, je seveda predvsem pisateljica. Znana je po svojih delih za otroke, zadnjih nekaj let pa piše baladne pravljice za odrasle, v katerih se loteva predelav starodavnih mitov in zgodb (Rdeče jabolko, Mesečinska struna, Katalena, Saga o Hallgerd). Zadnjo knjigo za odrasle, Balado o Sneguročki, je izdala pred kratkim. Gre za srhljivo lepo rusko zgodbo o prečudovitem dekletu, ki ne zna imeti nikogar rada. Knjigo je ilustrirala Anamarija Babić, ki je sodelovala že pri Sagi o Hallgerd, za katero je Makarovičeva črpala iz islandske sage o Njalu. Tokrat je knjiga izšla je v treh različnih izdajah, v navadni slikaniški in ruski, pa tudi v bibliofilski razkošni izdaji (na voljo je sto izvodov) v škatli in s podpisom avtorice.
Makarovičeva je svojo književno umetniško pot začela s pisanjem poezije za odrasle. Leta 1964 je izšla njena prva pesniška zbirka Somrak, pisanje poezije pa je zaključila leta 2002, ko je v samozaložbi izdala antologijo svoje poezije Samost. Knjige za otroke je začela objavljati leta 1972, eden od najbolj priljubljenih likov iz njenih pravljic pa je gotovo Sapramiška, mala siva miška, ki se ji po nesreči odlomi zob. V Lutkovnem gledališču Ljubljana že od leta 1986 igrajo predstavo o Sapramiški, na sporedu pa sta tudi »Svetlanini« predstavi Vila Malina in Spet kosovirji!.
Prejšnji teden je na odru ljubljanskega Mini teatra premiero doživela Pekarna Mišmaš v obliki minimalistične lutkovne uprizoritve s tremi igralci animatorji. Predstava temelji na še eni klasiki Makarovičeve, pravljici, ki je prvič izšla leta 1974, leta 1992 pa je dobila nadaljevanje v knjigi Pek Mišmaš v Kamni vasi. Gre za večno aktualno zgodbo o dobroti skromnega peka Mišmaša, ki revnim in otrokom daje kruh tudi zastonj, o zlobni in jezični Jedrt, ki hoče za vsako ceno izvedeti, kako Mišmašu uspe speči tako dober kruh, in ubogem mačku, ki ga Jedrt tako izkorišča, da se nazadnje odloči ostati kar pri Mišmašu ...
Slovenci resnično obožujemo njene pravljice in njene predstave so deležne izjemnega odziva občinstva.
Pekarno Mišmaš poznajo generacije slovenskih otrok, a ne le iz knjige. Izšla je tudi kot zvočni posnetek, in sicer leta 1995 in 1998 na zvočni kaseti, leta 2004 na zgoščenki, leta 1975 pa je bila posneta kot radijska igra. Leta 1977 je bila tudi uprizorjena, v Lutkovnem gledališču Ljubljana jo je režiral Lacij Cigoj. Tokratne predstave se je lotil Robert Waltl, ki je leta 2007 v Slovenskem mladinskem gledališču režiral že njeno dramsko različico; ta je še vedno na sporedu. A ni se lotil le ene predstave, temveč kar treh. Pekarno Mišmaš bo 18. marca s hrvaškimi igralci predstavil tudi v Zagrebu, aprila pa se obeta še uprizoritev v Belorusiji. To bosta tudi prva prevoda Pekarne Mišmaš v hrvaščino in beloruščino. Vse tri predstave so del evropskega projekta Puppet Nomad Academy 2, ki združuje deset evropskih držav in gledališč pri ustvarjanju za otroke, vodi pa ga Mini teater.
Pekarna Mišmaš ni edino sodelovanje Svetlane Makarovič in Roberta Waltla. Slednji je že januarja lani v Mini teatru režiral nadaljevanje uspešnice Sapramiška Sapramiška 2 – Sapramišja sreča, ki je doživelo že več kot sto ponovitev. Nedavno pa je končal animirani film po pravljici Sapramišja sreča, ki bo maja premierno predstavljen v ljubljanskem Kinodvoru in kasneje predvajan na nacionalni televiziji.
Zakaj so Svetlanine pravljice še vedno tako aktualne in pogosto uprizarjane ter jih obožujejo oboji, otroci in odrasli? Verjetno tudi zato, ker ni prav veliko kakovostnih besedil za otroke. Po Waltlovih besedah v njenih besedilih obstaja takšna lepota, kot jo imajo recimo La Fontainove basni ali kakšne starodavne legende. Svetlana ima osebni slog, ki je prisoten v govoru vseh njenih junakov, je izviren, prepoznaven, dovršen. Hkrati je moralni poduk njenih pravljic blizu otroškemu občutku za pravičnost, odrasli pa v njem lahko preverijo svoje vrednote. Slovenci resnično obožujemo njene pravljice in njene predstave so deležne izjemnega odziva občinstva. Svetlana je preprosto slovenska kraljica pravljice in naš Andersen.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.