Neizbrisana glasba

Alex Jovanović je star 35 let. Minilo je že več kot 15 let, odkar se je prijavil na ugledno ameriško šolo Berklee College of Music v Bostonu, ki se med drugim ponaša s tem, da je do danes 95 njenih diplomantov za svoje ustvarjanje prejelo 214 nagrad grammy. Leta 1995 je bil na to šolo takoj sprejet. S prijateljem sta posnela skladbo, izpolnila prijavnico in jo poslala na Berklee. Septembra bi že lahko začel obiskovati prvi semester študija, a se je zataknilo pri dokumentih. Alex je bil namreč eden izmed izbrisanih.

Do svojega 14. leta je brezskrbno živel v Ljubljani, dokler se leta 1991 stvari niso zapletle. Njegova mati je začela dobivati telefonske in pisne grožnje in se je iz strahu odločila, da gresta s sinom živet v Srbijo, kjer sta bila zaradi službe že mož in šolajoča se hči, Alexova sestra. V Srbiji je obiskoval srednjo ekonomsko šolo. Imel je jugoslovanski otroški potni list, ki pa ga ni želel zamenjati za srbskega, da mu ne bi preprečili vrnitve v Slovenijo. Tako je leta 1995 z njim prišel v Slovenijo, da bi ga zamenjal za novega, slovenskega. Na madžarski meji so mu dali sedemdnevni vizum in naivno se je odpravil na upravno enoto v Ljubljani. Da sodi v skupino izbrisanih, takrat sploh ni vedel. Z besedami, da je okupatorjev sin, da nima pravic in da tam sploh nima kaj iskati, ga je uslužbenka napodila iz stavbe. Bil je prepričan, da je težava v tem, da je Srb. Po prijavi na Berklee je bil v Sloveniji še leta 1997; dobil je mesečni vizum in si poskušal urediti status. Ponovno brez uspeha. »Takrat sem prvič obupal nad slovenskim državljanstvom in se odločil, da poskusim dobiti srbski potni list, odletim v Ameriko, potem pa bomo videli, kje bom nazadnje živel. A ker se je v Srbiji začela vojna, sam pa v vojsko nisem hotel iti, mi tudi potnega lista niso dali.«

Bolj kot to, da ni mogel oditi v tujino, obžaluje, da mu je bila odvzeta možnost izbire. Preostalo mu je le, da ostane v Srbiji. Ta je bila ravno v vojni s Hrvaško in Bosno, in ker je imel preveč opravka s samim preživetjem, se niti ni ukvarjal z vrnitvijo v Slovenijo. Do leta 2004 ni imel nobenega osebnega dokumenta. Ostal je pri glasbi, se preselil v Beograd in postal DJ. Glasbo je vrtel po nešteto klubih v Srbiji, na Hrvaškem, okoli leta 2005 ironično celo v Sloveniji. Odprl je svojo glasbeno trgovino in se ukvarjal z glasbeno produkcijo. Vse dokler se leta 2009 ni ponovno za dalj časa vrnil v Slovenijo in za to dobesedno plačal. Samo zato, da bi bil lahko tu, se je vpisal na eno izmed srednjih šol in plačeval šolnino. Družinski prijatelj, ki je imel v Sloveniji uspešno podjetje, mu je dal štipendijo in se zavzel zanj. V tem času je ponovno začel urejati dokumente za državljanstvo. Tudi tokrat kar dve leti brez uspeha.

Med drugim so od njega zahtevali potrdilo o nekaznovanosti, ki ima trimesečno veljavnost. Po treh mesecih in nekaj dnevih so ga poklicali, češ da je dokument neveljaven in da mora predložiti novega. Tako se je zgodilo večkrat, vsako novo potrdilo pa ga je stalo več kot sto evrov, ker je moral ponj potovati v Srbijo. V dveh letih so ga vsa prizadevanja stala okoli deset tisoč evrov. K sreči je po naključju naletel na Matevža Krivica, nekdanjega ustavnega sodnika, ki se intenzivno ukvarja z izbrisanimi. Bil mu je pripravljen pomagati. Bil je tudi tisti, ki ga je predstavil režiserju Damjanu Kozoletu, ki se je temo izbrisanih odločil predstaviti v filmu. Dokumentarec je prav zdaj na sporedu v Kinodvoru in nosi naslov Dolge počitnice. Kot tiste, ki so se za Jovanovića začele leta 1991 in se končale lani. Šele zaradi filma (opremljenega z Alexovo glasbo) je lani dobil osebno izkaznico in s tem stalno prebivališče. To se je zgodilo po tem, ko se je med snemanjem ekipa odločila, da bo Jovanović stopil do nekdanje ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, pod katero je bil sprejet poseben zakon o ureditvi statusa izbrisanih. Kresalova je primer preučila, in ko je ugotovila, da ni nobenih zadržkov za njegovo rešitev, je na to opozorila upravno enoto. V 15 dneh se je končala birokratska zgodba, ki je bila prej 20 let videti nerešljiva.

Glede tega, ali se mu država zaradi vsega, kar je moral prestati, ni zamerila, pravi: »Midva s Slovenijo se imava zelo rada. Prišlo pa je obdobje, ko so imeli ljudje z močjo v roki svinčnik in radirko in so to po svoje izkoristili. Odgovorni za izbris so na strahopeten način pokazali svoje sovraštvo do nas.«

O glasbenem izobraževanju v Ameriki Alex ne razmišlja več. Glasba je postala intimni del njegovega življenja. Če hobi preraste v kaj večjega, bo dobro, če ne, pa se tudi ne bo obremenjeval. Danes živi v Ljubljani. Ima službo, ki jo je dobil dober mesec za osebno izkaznico. »Že 11. novembra sem začel delati, tako na vso moč sem iskal službo. Na razgovoru so me vprašali, ali imam izkušnje, in odgovoril sem, da ne. Bil sem izbrisan in tudi če bi jih želel, jih ne bi mogel imeti. Lahko pa vam povem, da sem pošten in delam za tri. Gospod me gleda in odgovori: mene si dobil že s tem, da si bil izbrisan.«

Dokumentarni film:
Dolge počitnice
Režiser: Damjan Kozole
Kje: Kinodvor, Ljubljana