O precenjenih medijih

Med koncem Misije Eme in začetkom nove oddaje našega najljubšega nedeljskega voditelja Maria smo se znašli v obdobju, ko so se kot ena za drugo dogajale čudne stvari. Najprej smo v petkovih Odmevih poslušali, da je odziv državljanov na novo kampanjo trgovca Spar ksenofoben, potem smo izvedeli, da se je v kampanjo za družinski zakonik baje vključil še Ciciban, dokončno pa smo padli vznak, ko smo izvedeli, da je letos poleg kolumnista Marka Crnkoviča Jurčičevo nagrado za izjemno in še posebej ažurno urednikovanje prejel Uroš Urbanija, ki mu je v času Pahorjeve vlade uspelo ohraniti trdnjavo MMC, kjer so znali kdaj objaviti tudi leto dni staro novico o zadevi Patria.

V težkem pričakovanju Marieve vrnitve smo se nedelje navadili preživljati z Anjo Križnik Tomažin in njenim čezmiznim kramljanjem o erekcijah. A to nedeljo smo namesto novih razkritij dobili največje uspešnice, kjer so nas ponovno spomnili, kako je Boris Cavazza razglabljal o viagri, Jasna Kuljaj pa je ugotavljala, da bi bilo včasih fino imeti enega moškega za finance, drugega za seks, pa še kakšnega zraven za pogovor. Seveda je vse to prava milina v primerjavi s kvantanjem v oddaji Na zdravje!, pa vendar smo nad oddajo Ugani, kdo pride na večerjo še vedno močno začudeni. A pustimo si čas, morda tudi mi posvojimo koncept, da se v nedeljo popoldne namesto spremljanja formule ali ponovitve narodno-zabavne oddaje ob biftku pogovarjamo o naših posteljnih avanturah.

Seveda se nismo mogli znebiti občutka, da je zbirka največjih nedeljskih uspešnic posledica nedavne domnevno sporne oddaje s Katarino Kresal, na katero so se vsuli očitki tudi s strani Marka Crnkoviča, ki je isto nedeljo zvečer z Ladom Ambrožičem kramljal v terminu za uspavalne intervjuje. Če bi ga intervjuval Čolnik, bi nas skupinsko brundanje verjetno še prej uspavalo, tako pa je Crnkovičevo počasno rojevanje stavkov vsaj delno reševal Ambrožič z vprašanji o novinarjih na plačilnih listah politikov – nekaj, kar je Crnkovič ostro zanikal.

Tudi sicer nas je kolumnist, ki je za potrebe oddaje na platno natiskal fotografijo, ki jo je posnel s telefonom, presenetil s presenetljivo milimi izjavami o kolegih novinarjih. Nekoliko smo pozabili zapreti usta, ko je sebe primerjal z nekom, ki godrnja za šankom ali v kavarni, le da sam to počne bolj kultivirano in pisno, in verjetno smo doživeli eno redkih priložnosti, da se z njim lahko tudi strinjamo, ko je recimo omenil, da je politika v slovenskem novinarstvu precenjena.

Po drugi strani smo pri Novi Sloveniji izvedeli, da so mediji v očeh politikov precenjeni, saj so v ponedeljek sprožili vik in krik, ker je Ciciban objavil zgodbico o Ani in dveh očkih. To, da se podmladek vladne stranke boji, da bo otroška revija spremenila mnenje kakšnega odraslega, nas nadvse zabava, hkrati pa vzbuja optimizem. Če se namreč referendumi v Sloveniji dobivajo s pomočjo zgodbic v Cicibanu, nas za prihodnost ni strah.