Neslutene instrumentalne višave

Zadnje čase smo deležni obiska večjih in v naših krajih alternativnemu občinstvu dobro poznanih glasbenih zasedb in tega koncertnega razvajanja se, kot vse kaže, razveseljuje pretežno starejše ušesje. Tako lahko vsaj sklepamo po večini poslušalstva na koncertu belgijske rokovske skupine dEUS, ki je na prvi marčni dan skorajda zapolnilo veliko dvorano ljubljanskega Kina Šiška.

dEUS je belgijska zasedba, ki je dejavna že dobrih dvajset let. Fantje so v prvi polovici devetdesetih let izdali prvenec Worst Case Scenario, v prehodnem obdobju ob vstopu v enaindvajseto stoletje so prenehali delovati, ves čas so menjali člane, lani pa izdali orkestralen in melodičen album Keep You Close.

Skupina, ki rada eksperimentira in svojo glasbo prepleta s prvinami folka, bluza in jazza, ni nikoli prav zares dosegla bolj »mainstreamovsko« naravnanega občinstva, morda ji je to deloma uspelo le z uspešnico Suds&Soda ter s pomočjo MTV-ja, a je kljub temu nabrala številne oboževalce po vsem svetu, pa tudi doma so glasbeniki iz Antwerpa izredno popularni. In če ste v mesecih pričakovanja njihovega prvega koncerta v Ljubljani morda pomislili, da so oder dvorane Komuna že zdavnaj prerasli, vam lahko iz prve roke povem, da to ne drži.

Pevec in hkrati kitarist Tom Barman, sicer ustanovni član zasedbe, nas je z dramaturško natančnostjo popeljal po komadih z nove plošče, katerih zgodbe so se prepletale s starejšimi uspešnicami, kot je Theme From Turnpike. Drugi kitarist skupine Mauro Pawlowski je skrbel za melodične, vesele kitarske vložke. V ritmu sta družno delala bobnar Stéphane Misseghers in basist Alan Gevaert. Nesporna zvezda večera pa je bil na elektriko priklopljen Klaas Janzoons, drugi ustanovni član zasedbe, ki je violino drgnil tako, da so strune kar pokale. Priklopljen na različne elektronske pripomočke je iz nje kot za stavo izvabljal vedno nove zvoke in občasno skrbel tudi za tolkalske vložke ter se pri več glasnih komadih vključeval z vokalom.

Zasedba dEUS je šepetala na uho ter zapeljevala z nežnostjo in melodiko, hkrati pa je tudi odločno, hrupno in jezno povedla iz komada v komad, ki so jih glasbeniki v živo odigrali veliko trše in bolj angažirano kot na ploščah. Koncert so gradili kot sestavljanko, ki je odkrivala in zakrivala njihove vedno nove dimenzije. Svoj nastop so pospremili tudi z odličnimi vizualizacijami, ki so pomagale ustvarjati atmosfero tega dobro uro in pol dolgega, hudičevo dobrega nastopa, ki je občinstvo razgretih lic povzdignil v neslutene višave.