Bolni, prezaposleni in nedosegljivi

Sojenje v zadevi Patria je tisto, ki je v Sloveniji najbolj na očeh javnosti. Tudi v Avstriji in na Finskem to ni nepomemben primer gospodarskega kriminala. Na Finskem se sojenje še ni začelo, v Avstriji se je pred kratkim, v Sloveniji pa teče že dlje časa. Slednja dva postopka poleg istega kaznivega dejanja druži tudi en skupni obtoženec, in sicer Walter Wolf. V Sloveniji sojenje teče vsak teden, in to že dobrega pol leta, v Avstriji se je začelo šele sredi januarja. Pred slovensko sodišče je Wolf prišel le enkrat ali dvakrat, avstrijsko tožilstvo pa je takoj spregledalo njegove poskuse izmikanja. Poleg Wolfa v zadevi Patria podobno stopnjo spoštovanja do sodišča kaže le še eden izmed obtoženih, in sicer Janez Janša. Čeprav – drugače od Wolfa – živi in dela v kraju, kjer sojenje poteka. V Avstriji bi tudi zoper njega že bil odrejen nalog za aretacijo. V čem je Slovenija tako drugačna od Avstrije, da je potek sojenja pri nas skorajda bolj odvisen od volje obtožencev kot pa od volje sodišča?

Znano je tudi ravnanje hrvaških tožilcev in sodnikov, ko imajo opravka z največjimi ribami. Tam je najbolj na očeh sojenje še enemu (bivšemu) premieru, Ivu Sanaderju, in njegovim sostorilcem. Pripori in privedbe niso redkost, zato tam sojenje tudi v najbolj razvpitih primerih gospodarskega kriminala in zlorab položaja poteka bolj ali manj nemoteno. A ne bomo primerjali podrobnosti specifičnih določb kazenskih postopkov Slovenije, Avstrije, Hrvaške ali Finske. Vsi sodobni kazenski postopki v Evropi so si zelo podobni, vsak od njih pa sodišču omogoča ukrepe, s katerimi si to zagotavlja spoštovanje in avtoriteto ter s tem nemoteno sojenje. Slovenski ni izjema.

Vsaka obdolženčeva odsotnost podaljša trajanje postopka pred okrajnimi sodišči za malo manj kot štiri mesece, pred okrožnimi sodišči pa za približno osem mesecev.

Zavlačevalne taktike

Zakon o kazenskem postopku v 307. členu sodišču omogoča, da odredi privedbo obdolženca, če se ta izmika sojenju. Podobno omogoča celo za priče. Omogoča tudi odreditev pripora kot najskrajnejši, a najučinkovitejši način zagotavljanja prisotnosti obdolžencev na sojenju. A slovensko sodišče se doslej v zadevi Patria za to ni odločilo, tudi tožilstvo je to za Wolfa predlagalo šele po pol leta izmikanja sojenju. Vendar Wolfa to ni zmotilo. V Avstriji je drugače. Tožilstvo je, potem ko je izostal od prvih dveh obravnav, predlagalo aretacijo.

Poglejmo nekoliko podrobneje potek sojenja v zadevi Patria na slovenski strani. Obramba je predlagala izločitev množice dokazov, drugega za drugim. Zahtevala je izločitev sodnice, podala ugovor zoper obtožnico, obtoženci so zatrjevali, da ne razumejo obtožnega predloga … Že brez posebne analize tudi iz drugih odmevnejših zadev, ki so najbolj na očeh javnosti, izhaja uporaba tako rekoč vseh manevrov, ki jih obrambi dopušča zakon. Čeprav v zakonu niso zato, da bi se uporabljali kumulativno, pač pa za izjemne primere, ko pridejo v poštev. Takšni so recimo še zahteva po izločitvi tožilca pa vrsta ugovorov, zahteva po preložitvi sojenja na drugo sodišče … Ko so izrabljeni ti načini zavlačevanja, pridejo na vrsto opravičila za izostanek od sojenja. Danes je v Sloveniji videti, kot bi bili tako rekoč vsi obtoženci v odmevnejših zadevah kronično bolni. Zdravniških opravičil je skorajda več kot razpisanih datumov obravnav. V zadevi Čista lopata, kjer država preganja največje gradbene tajkune, je bila nekdanja direktorica Vegrada Hilda Tovšak večino sojenja bolna. Pred dnevi je bilo sodišče celo razsodbo primorano preložiti na čas, ko se bo zdravstveno sposobna udeležiti sojenja. Podobno je bilo z nekdanjim prvim možem SCT-ja Ivanom Zidarjem, ki je imel kar dvakrat datum za operacijo določen prav na dan obravnave. Poleg zdravniških opravičil se odsotnost s sojenja najpogosteje opravičuje še s službenimi potmi, učinkovita taktika je tudi neprevzemanje vabil na obravnave.

Vsi sodobni kazenski postopki v Evropi so si zelo podobni, vsak od njih pa sodišču omogoča ukrepe, s katerimi si to zagotavlja avtoriteto in s tem nemoteno sojenje. Slovenski ni izjema.

Da so zdravniška opravičila resna težava, so se pred časom zavedeli tudi na vrhovnem sodišču. Lani so tako izdali posebne smernice sodnikom posebej glede tega vprašanja. To so storili, da bi omejili prakso, ko je za opravičilo izostanka dovolj, da obdolženec na sodišče pošlje uradni dopis zdravnika, v katerem ta pogosto brez obrazložitve sodišče obvešča, da je obdolženec bolan.

Sodnike so pozvali, naj »dosledno zahtevajo potrdila na predpisanih obrazcih z zdravnikovo utemeljitvijo, zakaj je potrdilo izdano«, še posebej v primerih, ko se »zahteva za potrdilo ponavlja in vzrok za izdajo večkrat sovpada s prejemom poziva na sodišče«. Sodnike so tudi opozorili, da »samo dejstvo, da je oseba v bolniškem staležu, ne pomeni avtomatično nesposobnosti za udeležbo na procesnih dejanjih«. Prav zato smernice vsebujejo tudi podrobno razčlenjena določila, kdaj in pod katerimi pogoji je obdolženec sposoben za udeležbo na glavni obravnavi in kdaj ne. Za vrhovno sodišče so jih pripravili sodna izvedenca in predstavnik zavoda za zdravstveno zavarovanje. Vsebujejo pa tudi navodila, kako naj bo videti zdravniško opravičilo in kaj vse mora vsebovati. Praktično to pomeni, da so na vrhovnem sodišču poskusili preprečiti izdajanje potrdila, da obdolženca zaradi bolezni ne bo na sojenje, in ga nadomestiti z mnenjem zdravnika, ki mora vsebovati strokovno utemeljitev, zakaj ga ne bo.

Ena odsotnost, osem mesecev

Da ne bi govorili na pamet. O razlogih za dolgotrajnost kazenskih postopkov v Sloveniji obstaja znanstvena študija, ki je leta 2005 izšla pod naslovom Potek kazenskih postopkov v Sloveniji. Njen urednik je bil dr. Marko Bošnjak, takrat raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo Pravne fakultete v Ljubljani, zdaj odvetnik v odvetniški družbi Čeferin. Takole pravi študija v poglavju o vplivu obdolženčeve odsotnosti na trajanje postopkov: »Vsaka obdolženčeva odsotnost podaljša trajanje postopka pred okrajnimi sodišči za malo manj kot štiri mesece, pred okrožnimi sodišči pa za približno osem mesecev.« Glavna obravnava, torej sojenje samo, pa se z vsako odsotnostjo obdolženca podaljša za dobre tri mesece pred prvimi sodišči in za štiri mesece pred drugimi. Z vsako obdolženčevo odsotnostjo!

Raziskovalci so postavili hipotezo, da zavlačevalne taktike obrambe nasploh podaljšujejo trajanje kazenskega postopka, in jo tudi potrdili. A tako je samo v velikih, odmevnih primerih, kjer gre za najhujša kazniva dejanja in ki povzročajo največ premoženjske ali nepremoženjske škode. Iz analize taktik obrambe namreč izhaja, da je v veliki večini kazenskih postopkov v Sloveniji obramba pasivna in ne uveljavlja procesnih pravic in možnosti, ki jih daje zakon o kazenskem postopku. Tako je v »devetih desetinah zadev pred okrajnimi in v treh četrtinah zadev pred okrožnimi sodišči«.

Povabilo na piknik?

Sojenje se ne more začeti, dokler obdolženec ne pride na sodišče. Lep primer je povsem svež. Pred dnevi je sodišče poslanca SDS Branka Mariniča, ki ni prevzemal vabil na obravnave, iskalo celo v državnem zboru. Ni mu ga uspelo najti. Sodišče se kljub temu ni odločilo za privedbo. Od storitve domnevnega kaznivega dejanja ponareditve izpita iz nemščine na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju je minilo sedem let, pa se sojenje poslancu Mariniču še ni začelo. Vabil na glavno obravnavo ni prevzemal niti doma niti v službi. Postopek v primeru poslanca zaradi manjše teže dejanja še zdaleč ni tako pomemben kot tisti v premierovem primeru. V teh »manj pomembnih« primerih, ki so v veliki večini, se obravnave navadno razpisujejo na dva meseca. Če obdolženec petkrat zapored ne prevzame vabila ali opraviči izostanek (če štejemo še sodne počitnice), tako preteče leto dni.

Zavlačevalne taktike se uporabljajo, kolikor jih sodnik oziroma sodnica dopušča. Prvi znak odločnosti oziroma neodločnosti sodnika je njegov odnos do vabil na obravnavo. Vse se začne in konča pri vabilih. Janša se je opravičil že na prvem naroku za glavno obravnavo. Ker ima preveč dela »pri iskanju rešitev za politično krizo v državi«, da bi prišel na sojenje. Sodnica je opravičilo sprejela in obravnavo prestavila na čas po volitvah. V tistem trenutku je bilo konec. Janša je še vlagal to opravičilo, še vedno ga vlaga. In to čeprav so bili datumi za sojenje v zadevi Patria razpisani za več mesecev vnaprej na vsak ponedeljek. Prav zato, da bi se obdolženci težje izmikali sojenju. Ko enkrat vedo, kateri so dnevi, ko bo sojenje potekalo, je njihova naloga, da si obveznosti prilagodijo tako, da bodo takrat imeli čas priti na sodišče. Za navadnega človeka to pomeni, da si na vnaprej določene datume vzame dopust ali dobi dovoljenje, da manjka na delovnem mestu. Čeprav je razpisan zgolj en datum vnaprej, morajo obdolženci, pa tudi priče in celo sodniki porotniki prilagoditi svoj urnik in ne obratno.

Janša pa ni prvi politik, ki je sodišču predložil opravičilo, v katerem zatrjuje, da mu politične aktivnosti ne dovoljujejo obiska glavne obravnave v zadevi, v kateri je obtožen kaznivega dejanja. Leta 2005 je enako storil Jelinčič. Takrat so mu (in še dvema soobtoženima) sodili zaradi poskusa umora in pomoči pri tem kaznivem dejanju. Ko je Jelinčič izostal od ene izmed obravnav, je kot razlog sodišču navedel »politične službene obveznosti«. Sodnica je glavno obravnavo preložila, Jelinčiču pa naložila plačilo stroškov preložitve.