Blaž Ogorevc in Branimir Štrukelj

Nekako sem bil prepričan, kar tako sam od sebe in brez kakršnikoli preverb, da je tisti veseli del Ljubljane z mnogimi cenenimi, rahlo našarjenimi in zanemarjenimi lokalčki, v katerih vedno trčiš ob kakšno družbico starih prijateljčkov, že izumrl. Morda zato, ker so našo redakcijo iz središča, kjer smo se pojali več desetletij, preselili tja gor za Bežigrad, na Dunajsko, med neke sive bloke in poslovne stavbe, tod pa še vedno vlada nekakšen vonj realnega socializma, od katerega se taka okolja ne morejo in ne morejo popolnoma razdišati. Na kakšnem vogalu sicer ždi kakšen bifejček, vendar bolj take vrste, da v njem med turobnimi neznanci srkneš kakšno kavico in se potem vljudno in tiho skidaš. Zato sem bil zadnjič veselo presenečen. Za klepet ob večerji sva se domenila s Čurkijem, uradno Branimirjem Štrukljem, ki je verjetno naš najbolj priljubljen sindikalni voditelj, sicer profesor zgodovine in umetnostne zgodovine, a že od leta 1996 glavni tajnik SVIZ-a, za povrhu pa še edini slovenski član sedemindvajseterice, ki sestavlja Izobraževalno internacionalo. Ja, mi je rekel po telefonu, kaj pa če bi se dobili kar pri Lovcu na kakšnem golažu, in to malo bolj zgodaj, recimo ob enih, kajti v popoldanskih urah se naš sindikat nekaj neodložljivega pogaja z vlado. Ha, sem z rahlo podaljšanim nosom pomislil sam pri sebi, a sedaj pa ne bomo šli nikamor na lepše in bomo ostali kar v tisti vsakdanji gostilni, kjer sem preždel že premnog večer, in namakali postan skorjast kruh zgolj tam v neki golaž. Pri tem sem obujal spomine, v kakšne najrazličnejše ekskluzive ali razkošja so me vlekli drugi gostje, kakšna izbrana vinca smo okušali in kaj vse slastnega se je sprehajalo po naših krožnikih. Sploh je pa tako prav, sem razmišljal naprej, voditeljem sindikatov se pač spodobi, da se ne šopirijo in da tudi v zasebnem življenju živijo skromno in trezno, prav tako kot delavci, ki jih zastopajo.

Ko sem se priklatil tja dol na Rimsko, kar nekaj let me že ni bilo na tistem koncu, čeprav sem svoje dni v družbi veselih prijateljčkov prav tam preukal premnogo noč, me je presenetilo živahno frfotavo razpoloženje. Že na začetku ulice, tam Pod lipo, sem trčil ob svojega zelo starega prijateljčka Luja, enega izmed ljubljanskih hipijevskih prvoborcev. Ha, sva vpila, kako si stari, in se pri tem sladko smejala ter tolkla po ramenih. Potem sva se zaklepetala in kar naenkrat se mi je zazdelo, da smo se s foto Krajncem in Čurkijem domenili, da se dobimo prav tu, Pod lipo, ampak da zamujata onadva, zato sva se razklepetala v še večji lagodnosti, dokler mi ni foto Krajnc po telefonu povedal, da sem vosu in da smo zmenjeni v Lovcu in da me že dolgo čakata tam. Tako sem prvič zamudil jaz.

Potuljeno sem se splazil tistih pičlih sto metrov naprej, pa nista bila nič huda, niti nejevoljna ne. Sploh pa mislim, da je Čurki, dokler je Čurki, kroničen dobrovoljček, da se vedno le široko smeje in vsako zoprnijo preobrne na hecno plat, kadar pa se pojavi kot sindikalni voditelj Branimir Štrukelj, zna biti zajeban. Sem ga namreč kar nekajkrat opazoval na televiziji, kako je neupogljivo in resno mikastil sogovornike. Tudi na skromni sindikalni golaž je nenadoma pozabil in naročili smo si žrebičkove zrezke s pečenim krompirjem in jih zalivali z res izvrstnim vincem. No, tisti »žrebiček« prav tako ni bil slab, vendar smo ugotavljali, da je bil verjetno tja do svojega desetega leta že nekaj sezon zvezda kasaških tekem, potem si je na neki dirki v tragični nesreči zlomil nogo in so ga morali zato ustreliti, končal pa je na naši mizi. To smo sklepali po izredno čvrsti, res športno trdi strukturi njegovih mišic, ki so tvorile naše zrezke. Vendar smo to govorili in se pri tem sladko smejali le, kadar v sobi, v kateri smo sedeli, ni bilo natakarja, strašno prijaznega in neizmerno uslužnega gospoda, pred njim smo se zgolj oblizovali in zadovoljno cmokali.

Ha, sem rekel Čurkiju, tale Rimska me je pa kar malo presenetila, samo enkrat sem jo prečkal, pa sem trčil že ob kar nekaj prijateljčkov iz starih dni, čeprav me je sicer obhajala zla slutnja, da je ta zvrst že izumrla. Kajti drugače lahko pol dneva postopam po drugih ljubljanskih ulicah, a ne naletim na nobenega sodruga iz tistih »slavnih« časov. Sploh pa, saj sem sam butelj, sem tiho pomislil, zakaj pa se nikdar več ne priklatim na ta konec. Kajti nekoč je bilo prav tod, v teh ulicah, tam od Uršulinske cerkve pa do Filozofske fakultete, naše kraljestvo. Tod so bili najbolj na gosto posejani kultni lokali naše generacije, od zdaj že veleznamenitega Šumija do zloglasnega Ferenta, pa še Ona-on, Vesolje, Koper, Mrak, Rio, Soteska in Equrna so poleg že omenjene Lipe in Lovca od jutra pa tja v noč hrupno smrdeli tam naokrog, in če pravim smrdeli, tako govorim, ker je bilo to res. Cigaretnega dima, začinjenega z vonjem različnih eksotičnih zeli, je bilo v njih toliko, da si ga moral odgrinjati kot zavese, če si se hotel prebiti do stranišča, kjer pa je vladal ostri vonj scaline in v neizplaknjenih školjkah počivajočega dreka, na debelo prelitega z bruhanjem. V tem kiselkastem vonju razlite pijače so nenavadno dobro uspevale razne novolevičarske, anarhistične in nirvanistične ideje in zamisli, povsem neestetski prepiri o estetiki, v fantastične laži pogreznjeni opisi nemogočih pustolovščin z eksotičnih popotovanj, pridige vseh mogočih veroizpovedi ter nasploh vseobče filozofarsko gofljanje. Takole na prvi pogled se to ozračje zdi grozno in odvratno, toda tam sta vzklila tudi marsikatera kot studenec čista ljubezen in iskreno prijateljstvo. Ta svet je bil res očarljiv, vsi smo bili po malem pesniki, glasbeniki ali umetniki kar tako nasploh in imeli smo se neznansko lepo, in če se temu lahko tako reče, bili smo nekako »srečni«. Prav v tem metežu sem spoznal tudi Čurkija.

Vse radosti vedno pograbi z obema rokama. To smo dokazali tudi onega večera, saj se je Štrukelj po večerji samo zdrznil, na cesti pred gostilno opravil daljši telefonski pogovor in ponovno pristopil kot nasmejani Čurki, no, da pa ne bomo prijetnega večera kar tako končali, naju povabi še na šilce viljamovke tjale v bližnji bifejček. To smo seveda tudi storili in počeli kar dolgo v noč.

Ko smo se trudili z rezanjem tistega »žrebička«, sem se nagnil k njemu in ga zaupljivo povprašal: Ej, kaj te nismo včasih klicali tudi Tito, pa zakaj smo te pravzaprav klicali Tito? Oh, me je skoraj pomilovalno pogledal, kajti stvar bi mi pač morala biti povsem jasna, ta vzdevek mi je enkrat v Riu prilepil kdo drug kot Peter Božič, baje zaradi moje takratne pričeske. Petrova tiha strast, ki ga ni zapustila vse do smrti, so bila poimenovanja zelo raznolikih stvari po tem v našega zadnjega kralja povzdignjenem predsedniku. Tudi ime te zadnje Titove ceste, ki je tako grozno razklala ljudi, da so se o njej morali odločati celo ustavni sodniki, je bilo pravzaprav Petrovo maslo, saj je bil ob sprožitvi te zamisli prav on ljubljanski mestni svetnik in predsednik komisije za poimenovanja. Ampak, je nadaljeval Čurki, kako ga je ta človek pil. Kot – vsaj kar se pijače tiče – še ne preveč izkušen in vešč fant, je na letnem gostinskem vrtu restavracije Rio samo široko razpiral oči, ko je vse dolgo popoldne nemo opazoval tega drobnega in majhnega možička, kako je brez vsakega napora in celo z vidnim užitkom nežno zlival vase dvojne rumčke, začinjene s kratko kavico, vztrajno in enakomerno, a brez kakršnegakoli popuščanja ritma, nekako tako, kot si izvežbani maratonci vztrajno pribijajo kilometer na kilometer. In to tisti ta grozni temno rjavi rum, ki ga mame uporabljajo pri peki potic in pravzaprav sploh ni namenjen pitju. Ko se je znočilo, pa se je ta drobna osebica dvignila in mirno odšla domov.

Sam te sreče nisem imel, Škofja Loka je pač le malo predaleč, da bi se v temni noči po kakšnem tistem slaščičarskem rumu povsem brezskrbno odpravil proti svoji postelji. A tu je pogosto kot nekakšen angel varuh vskočil Čurki. Takrat je prebival v neki starejši hiški tik pod ljubljanskim gradom. Če si s Starega trga tam nekje pri ŠKUC-u po neki ozki, s kamni tlakovani uličici, po kateri nikdar ni hodil skoraj nihče in so jo v nočeh le zapozneli pijančki uporabljali kot očem skrito scališče, krenil naravnost navzgor vse tja do samega vznožja grajskega hriba, si v zadnji, že v resasto gmajno potopljeni hiški naletel na Čurkijevo bivališče. No, in tja sem se, kadar smo se ves večer prijatelji imeli tako prijetno, da bi bil skoraj greh, če bi se kar tako razšli, vedno lahko zatekel. Najbolj mi je šel v nos balkon, s katerega si s prevzetne višine s pravo fevdalno oholostjo zrl na Staro Ljubljano, ki se je z vsemi svojimi težavami in radostmi prerivala tik pod tvojimi nogami, ko pa si se otresel navlake vsakdanjika, ti je pogled lahko zaplaval v daljavo, gor na pobočja in vrhove Kamniških Alp in Karavank. Ta balkonček je bil res tako prelep kotiček, da sem, kadar je le vreme dopuščalo, s slastjo prespal kar tam. To smo strokovno poimenovali, da bivam na odprtem oddelku, kar bi mi najbrž še posebno zavidali zaporniki in duševni bolniki. Predvsem pa so bila tam očarljiva prebujanja. Ko je nad mesto trudoma in negotovo pričela lesti slutnja prve svetlobe, so se v grmičju pod balkonom pričele dreti vreščave ptice v zoprno simpatičnem stilu. Kmalu zatem je sledilo miganje na ulicah, ki pa se je tja gor čulo le kot prijazno in nemoteče brneče šuštenje. Zaradi tistih ljubo tečnih tičev spanje pač ni bilo več mogoče, zato sem si nagrabil ostanke napitkov, ki so pozabljeno poležavali na mizi še od prejšnjega večera, si prižgal cigareto, se naslonil na res očarljivo vijugasto ograjo balkončka in opazoval Ljubljano, ki je iz tiste ohlapne in neulovljive fluidne gmote v prejšnji polsvetlobi iz trenutka v trenutek počasi lezla v vse bolj jasne in znane okvire običajne Ljubljane. Potem je postalo vse povsem vsakdanje, Ljubljana je skočila nazaj v Ljubljano, ptice so se umirile in ostanki pijače so bili posrebani, zato sem lahko spet legel in zanihal še za kakšno urico ali dve v nemiren sen. Potem smo enkrat sredi dopoldneva vstali in šli tja dol v naše stalne lokalčke, med ljudi.

Čurki je bil v času tistih svojih prvih vstopanj v ljubljanske kulturniške kroge zvest in vnet »učenec« nekega prav posebnega pesnika in misleca Jurija Detele in ravno o njem sva se pri tej večerji na široko razgovorila. Svoje dni je bil to cenjen in vpliven literat, a po njegovi pravzaprav zgodnji smrti ga je nekako nepravično zametel pesek pozabe. Jure je bil, o tem skorajda ne gre dvomiti, svetnik. Po mojem ga bolj kot ljudje pogrešajo živali, predvsem žuželke, morda bi lahko dodal še golobe, saj je globoko v sebi čutil, da je poslan na ta svet z nalogo, da jim rešuje življenja. Včasih smo ga, kakšna takšna progresivno-umetniško-filozofska druščina, malo pobiksali in se globoko tja v noč selili iz lokala v lokal. Vedno pa smo se, zavedajoč se svojih plitkih žepov, preden smo vstopili v naslednjo gostilno, uscali ob stene bližnjih hiš, kajti takrat so v stranišču vsakega gostinskega objekta prežale neusmiljene »straniščgerle« ter debelo (celo za pol pira) zaračunavale vsako puščanje vode. Država je pač z dodeljevanjem takšnih koncesij raznim siromakom reševala socialne zagate. Potem smo se dolgo, kajti takšne debate se pač zavlečejo, v zatohli toploti gostinskih sob nacejali s pivom in hrupno, drug čez drugega in vsak prepričan o svojem prav, gobcali o premnogih stvareh, o katerih sicer nismo imeli pojma. Žar debate nas je po navadi tako prevzel, da sploh nismo zapazili, da je Jurček nekam izginil, čeprav je do lokala prišel z nami. Šele ko nas je strežno osebje pometalo na cesto, smo ga spet zapazili. Plemeniti siromaček je v svojih že kot pajčevina tankih obnošenih hlačah klečal pred lužicami naših scalin ter iz njih reševal žuželke, ki so v neprevidnosti zabredle vanje. Blazinico prsta je nežno približal otepajočemu se insektu, da se je ta lahko povzpel nanj, potem pa dolgo in potrpežljivo puhal vanj toplo sapo, da so se mu posušila krilca in je lahko odfrfotal nazaj v žuželčje nočno rajanje pod cestne svetilke. Podobno patetičen je bil njegov že načelno jalov boj za ugodno in brezskrbno življenje mestnih golobov. Te klošarske in splošno zaničevane ptice je celo predpostavljal ljudem. Nekoč, ko sem si v službi odtrgal tisto urico za malico in v naglici odbrzel v Šumija na en pir, sem tam pred Uršulinsko cerkvijo naletel na Jureta, ki je v taki grozi, da ga je dobesedno kar zvijalo in metalo meter na levo in meter na desno, zrl gor na cerkveno streho, ki so jo prav takrat skrbno prenavljali. Mojstri so, ne da bi bili kakorkoli privezani ali drugače varovani, ob robovih pribijali novo bakreno pločevino. Nečloveški bi bil, četudi niti meni samemu ni bilo lagodno gledati tiste višinske vratolomije krovcev, če ne bi skušal vsaj malo ohrabriti to občutljivo nežno dušico, zato sem ga po moško trdo potrepljal po rami in z narejeno frajerskim glasom iztisnil, ma Jurček, nič ne cvikaj, ti mojstri zjutraj vržejo vase vinjak ali dva, potem pa ne padejo s strehe, pa da se jebeš. Daj, stopiva tjale v Šumi. Tam te častim z dva deci črnega vina, to je menda dobro za kri. V tistih časih je bil namreč že kar vidno šibak in izčrpan. Ne, ne, ne, je pohitel, da se mu je v vznemirjenju jezik kar vozlal, saj sploh ne gre za mojstre, ampak se bojim, da motijo golobe pri gnezdenju ... No, takega guruja si je izbral mladi Štrukelj in ga pogosto obiskoval v njegovi znameniti čumnati na Gregorčičevi in tam pohlepno vsrkaval vase že skoraj v norost odhajajoče asketsko svetniške misli. Tista prečudna izba je bila prepolna samega odrekanja vsem pozemeljskim radostim. Denimo že sama Juretova postelja. Mož je bil neizmerno načitan in ob večerih je ne glede na to, kako globoko so polzeli urni kazalci, skrbno proučeval težke in debele knjige starodavnih, a tudi vseh sodobnih modrosti. Ker pa je moč njegovega telesa zaradi pretiranega asketskega trapljenja že malo pešala, ga je med tem poglabljanjem pogosto presenetil spanec. Naslednje jutro se je Jurček le nemočno zagledal v knjigo, ki je odprta obležala tam sredi vzglavja. Najprej je segel po njej, da bi jo pospravil na polico, hip zatem pa ga je prešinilo, da so se med listi zaradi vznemirjenja, ki ga je povzročil s svojim branjem, morda pričeli sprehajati knjižni klošči in bi jim on s pritiski, nastalimi ob premikanju, lahko polomil vsaj nežne nožice ali jih celo kar cele zmečkal, zato je knjiga ostala nedotaknjena tam, kjer je obležala. Naslednjo noč je na drugem koncu postelje obležala druga knjiga, tretjo pa tretja in zaradi varnosti knjižnih kloščev je postajalo spanje vse bolj skrivenčeno. Tako je bil nekega večera, ko je bila postelja že popolnoma založena s knjigami, prisiljen leči na obrabljeno preprogo pred posteljo. Kmalu je bila tudi ta polna napol odprtih in neprebranih knjig in pričelo se je romanje iz enega kotička sobe v drugega. V tisti čumnati pa je vladal neki poseben vonj, težek in zatohel, še posebej pa je bila močna nota množice priložnostnih pepelnikov, natlačenih s čisto do konca posrebanimi čiki. Jure je namreč vizionarsko zaslutil obstoj nekih v pepelu živečih organizmov in zato vseh tistih konzerv, krožničkov in kozarcev sploh ni čistil. Kadar pa se je zmeda pričela pretakati čez rob, smo zvabili Jurčka za nekaj ur na kakšno živali rešujočo akcijo, nato pa poklicali včasih res malo naivno plemenitega Jašo Zlobca, Juretovega prijatelja in sošolca iz gimnazije, da je v njegovi odsotnosti, saj bi bila njegova prisotnost bržčas zelo moteča, vsaj malo pospravil in uredil omenjeni kaos. In ta soba je bila tako rekoč prva »prava« Čurkijeva učilnica, prostor, kjer je vsrkal temelje svobodne filozofije, estetike in družboslovja.

Sploh pa mislim, da je Čurki, dokler je Čurki, kroničen dobrovoljček, da se vedno le široko smeje in vsako zoprnijo preobrne na hecno plat, kadar pa se pojavi kot sindikalni voditelj Branimir Štrukelj, zna biti zajeban. Sem ga namreč kar nekajkrat opazoval na televiziji, kako je neupogljivo in resno mikastil sogovornike.

Sicer pa je ta Čurkijev »učitelj« kaj kmalu potem zelo žalostno umrl. In to od hotene asketske izčrpanosti. Tu me gloda vest, kajti morda sem k temu nekako nenamerno pripomogel tudi sam. Na nekem obisku sem ga zasačil, kako si je – bil je zaprisežen vegetarijanec – precej nespretno in zmedeno pripravljal neko zeleno solato. O, madona, sem bleknil, Jurček pusti to solato in pojdiva na en dober zrezek, ki ti bo dal nekaj moči, saj vidiš, da samo še nesigurno plahutaš kot tiste tvoje vešče. In da bi karnivorstvo relativiziral in ga čim bolj izenačil z rastlinojedstvom, sem bahavo nadaljeval, češ kaj pa ti misliš o teh solatkah. Zjutraj, ko se belkaste meglice šele dvigajo nad vrtički tam v Trnovem, s težkimi nogami priraca med gredice kakšna branjevka, kruto zgrabi za rosno glavico solate, da ji čvrsti listki hrustnejo pod kleščastimi prsti, ter ji z enim samim zamahom odločno prereže steblo. Potem se iz tistega stebelca tiho prikradejo debele kaplje belkastega mlečka, ta mleček pa pomeni solati kri. Jure me je le debelo in prizadeto gledal, a na zrezek kljub temu ni šel. Čez dva ali tri dni pa je k meni privršal besni Jaša Zlobec. Blaž, prekleti vosu, a veš, kaj za vraga si naredil?! Jure je sedaj nehal jesti celo rastline. Vest me je žgala in skrbno sem mu nosil konzerve fižola in graha, a ko je prenehal uporabljati celo sol, je bil drek. V belini soli so se mu pričele pojavljati neke rdeče pikice, v katerih je spoznal ribje ikre. Tudi moje trditve, da so to zgolj drobni prividi, češ da meni prav tako, kadar se po hrupni noči zjutraj dodobra nasekan vračam domov in se zazrem v nedotaknjeno belino snega, pred očmi plešejo rdeče pike, ki so samo v izmučenosti telesa porojen privid, njegovemu do konca doslednemu asketizmu niso nič pomagale. Potem pa je, nedolgo za tem neke noči od izčrpanosti umrl. In sem razmišljal, ali je tudi Čurki ohranil kakšne značajske poteze, ki jih je prejel od tega svojega »učitelja«. Morda, morda, mi je lezlo po glavi sem in tja. Tisto zavzeto ukvarjanje s sindikati je prav tako patetičen, čeprav vse hvale vreden človekoljuben posel, ki pa dandanašnji verjetno ne obeta kakšnega dokončnega zmagoslavja. Sicer rad priznam, da so v vseh teh kolobocij, v katere so zgrmele tako imenovane »leve« politične stranke, prav sindikati nekakšna alternativa ostri in za druga mnenja vsaj naglušni sedanji vladi, vendar sem glede uspeha malo v dvomih. Se pa od Jurčka dodobra razlikuje po uživaškem odnosu do življenja, saj pri Čurkiju o kakšnem asketizmu ni niti sledu, kajti vse radosti vedno pograbi z obema rokama. To smo dokazali tudi onega večera, saj se je Štrukelj po večerji samo zdrznil, na cesti pred gostilno opravil daljši telefonski pogovor in ponovno pristopil kot nasmejani Čurki, no, da pa ne bomo prijetnega večera kar tako končali, naju povabi še na šilce viljamovke tjale v bližnji bifejček. To smo seveda tudi storili in počeli kar dolgo v noč.

Ampak preden smo se razšli, mi je zaupal še eno svojo slast. Menda je po umrlem očetu tam nekje v Polhograjskih dolomitih, podedoval nekakšno njivo, ki jo je pokojni s strastjo in z ljubeznijo skrbno obdeloval, na sredini krompir, na obrobnih lehah pa taka povrtnina z garteljcev. Ta strast je nenadoma prelezla na sina, čeprav prej za to ni kazal kakšnega zanimanja. Ej, mi je rekel, saj tja gor se pa vozim skozi Škofjo Loko in dobro vem, kje stanuješ, saj sem nekajkrat celo prespal pri tebi. Pa ti bom enkrat naslednjič pripeljal kakšno gajbico krompirja. Pa glavo zelja, je dodal po kratkem premisleku.