Čehov za »odmor«

Oliver Frljić, kontroverzni hrvaški režiser mlajše generacije, ki je s svojimi predstavami Turbofolk, Pomladno prebujenje, Preklet bodi izdajalec svoje domovine, Strahopetnost in drugimi dodobra razburkal hrvaško gledališko javnost, tokrat v Prešernovem gledališču Kranj na oder postavlja predstavo Tri sestre ruskega dramatika Antona P. Čehova. V ponedeljek smo se na vaji lahko prepričali, da je tudi ta predstava zahtevna in dramaturško dovršena. Vsaka sekunda v predstavi, intonacija glasu, gib in položaj telesa so določeni s kirurško natančnostjo. V poldrugi uri vaj, napornih predvsem za igralke, ki so morale po desetkrat uprizoriti sceno pretepa, smo se lahko prepričali o tem. Frljić je, v svojem režiserskem slogu, vajo zaključil z besedami: »Zdaj smo v primerjavi z jutranjimi vajami dosegli nadzvočno hitrost. Naš cilj pa je potovati s svetlobno hitrostjo.«

Je tudi ta predstava angažirana, kot so angažirane vse njegove predstave? Drama Čehova o treh sestrah, ki so se skupaj z očetom preselile iz Moskve na podeželje, v majhno, malomeščansko gubernijsko mestece s sto tisoč prebivalci, je vsekakor primerno gradivo za še eno takšno, Frljićevo »revolucionarno« predstavo. Govori o treh sestrah, ki hrepenijo po vrnitvi v Moskvo. »Moskvo, besedo Moskvo je treba povedati razločno in jasno,« se je med vajami oglasila dramaturginja predstave Marinka Poštrak, da bi poudarila to hotenje. Tudi sicer Moskva, kot zapiše literarni teoretik Patrice Pavis, tvori lajtmotiv celotne predstave, saj »deluje kot ideologem, ki nadzoruje pomen predstave, kot geslo, ki simbolizira vse želje igralcev v predstavi«.

Tri sestre so po mnenju teoretikov najpopolnejše dramsko delo Čehova. Napisal ga je leta 1900 na Jalti in v njej s peresom zrelega dramatika in zdravnika izrazil svoj pogled na tenzije, ki so pretresale tedanjo rusko družbo in na koncu dosegle vrh v oktobrski revoluciji. Tri sestre je upodobil kot ujetnice starega in novega sveta hkrati, ki še vedno živijo v skladu s starimi konvencijami, prepovedmi in dogovori, želijo in hrepenijo pa po drugačnem svetu, ki bi jim pognal kri po žilah in osmislil njihovo življenje.

Predstava nosi v sebi današnja razmerja, pravi Patrice Pavis, ob uprizarjanju Čehovih Treh sester pa se kaže spreminjanje razmerij med gledališčem in družbo ob hkratnem orisu duha družbe v zgodovinskem času. »Pri uprizarjanju vsake mizanscene je koristno reflektirati spremembe našega dojemanja uprizarjanja o tem, kakšna naj bo vloga gledališča v tem času,« zapiše Pavis. Sledeč tej maksimi je družbena analiza v predstavi zato tudi historična in ideološka.

Sicer pa takšna »zapoved« vseskozi velja pri uprizarjanju Treh sester. Že daljnega leta 1901, ko je dramo postavil na oder sloviti Stanislavski, ki je »Moskvo« zasnoval kot vir osebnega hrepenenja junakinj in kot oddaljen, a teoretično dostopen cilj, pa do Langhoffove predstave v letu 1994, kjer Moskva ljudem ni več dostopna, ampak je simbol vseh neuspehov in zamujenih priložnosti ljudi v majhnem mestecu v komunističnem ali kapitalističnem času.

Tri sestre omogočajo režiserju tudi premislek o njegovem delu in modusu ustvarjanja. Tako razume postavljanje Treh sester na oder tudi Frljić. »Velikokrat, morda prevečkrat,« nam je dejal v pogovoru po vaji, »sem delal predstave za občinstvo, pri tem pa se interesi publike niso ujemali z mojimi. S svojimi bolj družbeno angažiranimi predstavami sem namreč postal blagovna znamka, kar je lahko smrt za režiserja.« Zato je Frljić tokrat ubral drugačno pot. »V predstavi Tri sestre me bolj kot fabula zanima ritem predstave, materializacija časa na sceni, tako rekoč glasbena partitura drame Čehova. Zato uporabljam dolge in pomenljive presledke znotraj dialogov in ob menjavi scen. Predstava je pravzaprav polemika s psihološkim realizmom, ki ga je ob tej predstavi insciniral Stanislavski.«

Frljić pa se ne bo odrekel družbenokritičnemu in provokativnemu angažmaju v gledališču. Tri sestre so morda le kratek odmor, kajti po odhodu iz Kranja bo v Beogradu pripravil predstavo o Zoranu Đinđiću, ubitem srbskem premieru, ki za srbske demokratične kroge pomeni simbol boja za demokracijo po Miloševićevem režimu. Ta predstava je intrigantna, saj so bili v Srbiji po Frljiću »vsi procesi demokratizacije z atentatom na Đinđića zaustavljeni. Vse kriminalne strukture, ki so zanj odgovorne, so še vedno v Srbiji, srbska družba pa se še ni soočila z vsemi posledicami atentata, kakor tudi ne z odgovornostjo za vojne v regiji. To je tema, ki jo mora tudi gledališče reflektirati na ustrezen način. Pa čeprav gledališče ne more spremeniti sveta.«

Predstava:
Anton P. Čehov, Tri sestre
Kdo: Oliver Frljić
Kdo: Prešernovo gledališče Kranj
Kdaj: 15. marec 2012